Dobro življenje so "dobre sarme in močno vino"

Drage poslušalke, dobrodošle na vasi. Tukaj bomo preživele nekaj etrskih minut z Ido, protagonistko proznega prvenca Težka voda avtorice Pie Prezelj. Začeti pa moramo v Idini mladosti – od oka ocenjeno je to enkrat kmalu po drugi svetovni vojni. 

Obstaja velika verjetnost, da so vaše babice mladost preživele nekje v neki vasi. Verjetno so vam o tem tudi pripovedovale, ali pa ne. Nič za to, kajti Prezelj vešče in postopno vnaša citate ljudskih pesmi, ki nas prestavijo na podeželje in nakažejo štimungo zgodbe. 

po hribcih je ivje

po dolincah pa mraz

oh kje je moj ljubi

oh kje sem pa jaz

Podoben učinek doseže z občasnim opuščanjem vejic ob naštevanju ali v govoru likov – tako smo prisiljene v branje brez premora in podoživljanje njihovega občutja. 

Ida torej živi z družino na neki gmajni. Seveda hodi v šolo, tudi v cerkev, predvsem pa rada preživlja čas s prijateljico Mileno. Okej, zdaj bomo naredili manjši preskok v času. Takšnega, kot smo ga bralke deležne v romanu. 

Ida je danes že stara vdova. Živi sama in od bolečin v nogah se komaj premika. Moža je pokopala pred nekaj dnevi, nerodno se spotika malo po hiši in malo po spominih. Bralke pa kmalu ugotovimo, da njene zgodbe ne bomo sestavile zlahka – Idin spomin namreč peša. Občutek negotovosti, ki dobro ponazarja njeno stanje, zagotavlja način gradnje pripovedi – v prvi polovici se življenjske zgodbe likov nenehno prepletajo med seboj. Vse do prve tretjine romana, ko smo že nekoliko seznanjene z vsemi liki, jih le stežka ločimo eno od druge. Občutek izginjajočega spomina, slutnja Idine demence prideta tako jasno do izraza. 

Bralki do druge polovice romana niti ni jasno, kam – če sploh kam – jo strani peljejo. Fragmentirana pripoved, ki bega med enim in drugim obdobjem, med enim in drugim likom pa romanu omogoča gostoto različnih tem. Omogoča na primer vpogled v razmerje sosede Marte in njenega pokojnega moža Toneta. Morda sta se res poročila tudi iz ljubezni, vendar se je ta kaj kmalu preobrazila v surovo nasilje. Prezelj se je uspelo ogniti pasti posplošenega prikaza tega in drugih razmerij. Tako bralki uspešno prenese kompleksnost partnerskega nasilja, ki ga ne moremo pripisati zgolj enemu od zakoncev. Odtujenosti med partnerjema namreč ne prikaže kot zgolj posledico varanja enega ali alkoholizma drugega – oboje in marsikatere druge mikro dinamike med njima so uspešno prenesene.

Kasneje pa se bralki razkrije Idina formativna travma. Izvemo, da je bila Ida zelo navezana na prijateljico Mileno. Tako zelo, da je ob njeni selitvi v Nemčijo izgubila apetit in se potegnila vase. Skorajda vsi spomini, ki jih obuja, so najmanj posredno povezani z njo. Kadar razmišlja o pokojnem možu, pa se zdi, da je bil njun zakon predvsem platonsko partnerstvo. Se vam morda že svita, kam pelje zgodba?

Ida je namreč lezbijka. Njen družbeni položaj in okolje, v katerem je odraščala, pa ji nista omogočila kozmopolitstva Alme Karlin ali Ivane Kobilce, ki sta vsaj v zasebnosti lastne sobe lahko živeli romantične odnose z ženskami. Ida prav tako pripada generaciji lezbijk, o katerih ne vemo veliko, saj so se po večini postarale in umrle v eksplicitnem klozetu. Poroka z moškim pa je imela zanje tako kot za Ido dve funkciji; lažje preživetje in navidezno varnost uspešnega stapljanja s heteronormativnim okoljem.  

Težka voda nas s temo lezbištva na podeželju spominja na nekatere zgodbe iz kratkoprozne zbirke Noben glas pisateljice Suzane Tratnik. A za razliko od Tratnik, ki se je ukvarjala s temo odraščanja in postopnega odkrivanja lezbične identitete na podeželju, je Prezelj v naš literarni prostor uspešno vnesla tematiko starejših nerazkritih lezbijk z obrobja. Po razkritju Idine identitete se zdi tudi struktura romana manj begajoča. Tako dobimo občutek, da je njeno pešanje spomina vsaj delno povezano z vseživljensko zaklozetiranostjo – kot da Ida pozablja, ker ne vzdrži več dveh realnosti.

Kljub pomembni temi, ki jo roman odpira, ostajajo nekateri elementi nerazviti. Fragmentiranost strukture sicer pripomore k podoživljanju Idinega izginjajočega spomina, kar pa mestoma škodi ostalim likom. Svet v romanu je precej skrčen, občasno celo premajhen, da bi lahko prepričljivo vzdržal usode Marte, Toneta in drugih likov. Na ta račun nekatere načete teme, kot je denimo vpliv duhovščine, konkretno župnika Lojzeta, nimajo prostora, da bi se razvile. Omejitve dolžine – roman namreč ne presega sto strani – pa ne škodijo zgolj razvoju nekaterih tem. Vzporedne usode likov, ki raznolikost tematik sploh omogočajo, se ne razpletejo vedno do konca. Menimo, da to ponekod onemogoča prikaz kompleksnosti različnih usod, ki so drugje sicer dobro razvite. 

Naštetim težavam navkljub je Težka voda suveren in prepričljiv prvenec. Staranje, osamljenost, prešuštništvo in homoseksualnost na podeželju obravnava z dobro mero senzibilnosti in brez malomeščanske vzvišenosti.