Lovljenje razslojene telesnosti

Recenzija dogodka
22. 12. 2021 - 13.30

"Človek je tako malo stvari sposoben dojeti naenkrat; vidi samo to, kar se dogaja pred njim, tukaj in zdaj; da bi si predstavljal hkratno mnogoterost procesov, ki bi bili kakorkoli povezani med sabo, ki bi se kakorkoli dopolnjevali, presega njegove zmožnosti."

Dragi poslušalci. Glas, ki ga trenutno poslušate, ni to, za kar se izdaja. Recenzija, ki jo beremo v studiu Radia Študent, je prek elektromagnetskih valov posredovana do vaših sprejemnikov, ki valove pretvarjajo v mehanične vibracije, ti pa odmevajo skozi zrak. Ko oscilacija zraka trči ob uhelj ter za del nanometra zaniha senzorje, se pretvori v živčne impulze, šele ti pa odpotujejo v možgane in ustvarijo zvočno podobo glasu, ki ga poslušate. Zaradi njegove avtomatiziranosti omenjenega postopka običajno nimamo za proces, dokler njegova procesualnost ni poudarjena.

Zvočne vibracije in svetlobne žarke smo v petek, 10. decembra, lahko z zavedanjem njihove procesualnosti prestregli v Stari mestni elektrarni, na premierni uprizoritvi plesne predstave Vibracija posamezne strune avtorjev Magdalene Reiter, Katarzyne Chmielewske in Jakuba Truszkowskega. V zatemnjeni dvorani naš senzorium najprej nagovori video projekcija, ki se v sivih odtenkih premika po pravokotnem zastoru, postavljenem sredi dvorane, tako urno, da celotna podoba deluje abstraktno. Projekciji se postopoma pridružijo tudi plesalci, prisotnost katerih sprva naznanijo silhuete, ki jih ustvarjajo njihove sence na omenjenem zastoru.

Zastor, na sredini katerega je 360-stopinjska kamera, ki ustvarja video projekcije na njem, je osrednji rekvizit predstave in hkrati tudi njegova goriščna točka. Celotno gibanje ter pozornost občinstva sta namreč oblikovana v relaciji do njega. Njuna spretna uporaba izpod rok Ateja Tutte omogoči tudi enega osrednjih motivov uprizoritve - razslojene telesnosti. Večino predstave namreč ne spremljamo zgolj teles plesalcev, temveč tudi neposreden odmev njihovega gibanja v obliki mehke projekcije z le nekajsekundno zakasnitvijo. Pred sekundo uprizorjene geste na platnu temporalno vztrajajo prav tako dolgo, kolikor vibrira struna po trzljaju igralnega prsta, v soprisotnosti teles, ki plešejo v realnem času, pa opozorijo na procesualnost svojega sprejemanja. Slednjo avtorji predstave razbijejo na prafaktorje, kar jim omogoča naslavljanje različnih manifestacij telesnosti - sence, silhuete, projekcije - navdih za to so snovalci predstave črpali v klasiki znanstvene fantastike Solaris Stanisława Lema, iz katere izhaja tudi uvodni citat.

Solaris je fiktiven oddaljeni planet, ki kroži okoli dveh zvezd, rdeče in modre, skoraj celotno njegovo površino pa prekriva ocean. V poskusih navezave stika z zemeljskimi znanstveniki je ocean z njimi sodeloval prek električnih in magnetnih impulzov, zato so učenjaki začeli domnevati, da gre za mislečo entiteto, ves planet ovijajočega protoplazmatskega morja možganov, katerega razmišljanje prerašča naše zmožnosti razumevanja. Roman razkrije eno glavnih frustracij človeštva, njegovo željo po vzpostavitvi stika z zunanjim svetom, čeprav je nezmožen medsebojnega sporazumevanja

Dogajanje v romanu sledi znanstveniku Krisu Kelvinu, ki se ob prihodu na vesoljsko postajo sreča s fizično manifestacijo svojih potlačenih spominov, delom sebe, razdvojenim od Jaza, ki začne razvijati lastno avtonomnost. V predstavi je poleg silhuet, senc in projekcij prisotno razdvajanje, tudi ko platno obarva gola belina. Takrat se prisotnost plesnega telesa podvoji s sinhronim plesom drugega, ki lovi gibe prvega. Umirjenost, ki zaznamuje njihov ples, razgibajo široke kretnje ter poseganje v  prostore soplesalcev. To je poudarjeno v drugi polovici predstave, ko vsi nastopajoči plešejo skupaj kot en organizem s šestimi okončinami, katerega premik roke Reiter vodi v zasuk ramena Chmielewske, ki vodi v obrat Truszkowskega in tako naprej. Zapleteno kontaktno koreografijo sicer označuje nedovršenost, ki pa jo najbrž lahko pripišemo zgolj premierski okornosti ter produkcijskim pogojem predstave.

Intermedijska plesna predstava Vibracija posamezne strune je namreč nastajala v času epidemije po Zoomu, kjer proces sprejemanja vizualnih in avditornih dražljajev preide še skozi telematične transformacije. Objekt našega opazovanja je v takšnih okoliščinah le oddvojen spektrum izvirnika, ujet v dve dimenziji računalniškega zaslona in transmisije. Na takšne produkcijske pogoje, ki bodo - po pesimističnih napovedih - še nekaj časa prisotni v scenskih umetnostih razen njihove vključitve v samo predstavo snovalci sicer ne podajo novih perspektiv. V njihovih gestah pa lahko prepoznamo prepričanje, da fizičnega stika ni moč nadomestiti, in ravno njegovo iskanje in vnovično vzpostavljanje predstavljata hrbtenico predstave. S fizičnim stikom želijo plesalci prečiti telo in njegovo razslojenost v luči pretočnih tehnologij. 

Vrhunec večera zagotovo predstavljajo trenutki, ko trojica plesalcev odstopi od plesa pred zastorom in za njim ter se v poetičnih trenutkih ukvarja z njim. Pretočna projekcija predstavlja najbolj atraktiven in unikaten del predstave, vendar lahko zaradi svoje novitete hitro izzveni zgolj na tej ravni. Čeprav odnos do nje ni povsem opredeljen, pa je najbolj eksplicitno obravnavan, ko Magdalena Reiter denimo poklekne pred platno in mislimo, da opazuje svojo senco. Vlogo slednje pa s presenetljivo prepričljivostjo odigra Chmielewska oziroma njena silhueta, ki za zastorom lovi gibanje soplesalke. Podoben moment je prisoten tudi proti zaključku, ko Chmielewska stoji za zastorom, vendar ne vidimo nje same, temveč njeno silhueto ter zrcalno projekcijo, ki med seboj poskušata navezati stik, to pa v kombinaciji s časoma - zaradi svoje vztrajnosti - anksioznim, vendar načeloma evokativnim scorom Radosława Dude na občinstvu pusti močan učinek. Krhkost slednjega dejanja lepo opiše Lemov citat: Stik pomeni izmenjavo nekih izkušenj, pojmov, če ne drugega, vsaj rezultatov, kakšnih stanj, ampak kaj pa, če ni kaj izmenjati?

Računanje s prafaktorji v predstavi podkrepi tudi premišljena dramaturgija Roka Bozovičarja. Kot omenjeno, se predstava začne z osamljeno projekcijo, ki se ji posamezno pridružijo plesalci. Ko korakajo okoli nje, ta začne prikazovati njihove podobe, ki sprva hodijo druga mimo druge. Hoja se postopoma razvije v ples pred platnom, vendar v njem vse do polovice predstave ne pride do nikakršnih medsebojnih stikov. Slednje se začne loviti postopoma, na različne načine, v usklajevanju plesa, z iniciiranjem medsebojnih gibov, prekrivanjem senc in projekcij. Predstava se zaključi s postopnim odhodom plesalcev v temačne prekate na koncu dvorane, projekcija pa se ugasne, saj se je med nas domnevno vrnila živa umetnost.

Kot je zapisal Lem: "Opazujemo drobec procesa, tresenje ene same strune v simfoničnem orkestru nadorjakinj, pa ne le to, kajti vemo - vendar samo vemo - ne da bi razumeli -, da se nad in hkrati pod nami, v globokih breznih, onkraj meja vidnega in domišljije, dogaja na tisočen na milijone hkratnih preobrazb, ki so povezane druga z drugo, kakor note z matematičnim kontrapunktom."

 

Fotografija: Darja Štravs Tisu

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness