Rodney na UDSM: Kako je umrla univerza
»Evropejci so se dobro zavedali: če ne bodo nadzirali uma Afričanov, bodo kmalu izgubili fizični in politični nadzor nad ljudmi. (...) Po svoje so bili ti Evropejci preprosto sanjači, kajti ponujanje izobraževanja Afričanom ni bilo nekaj, čemur bi se bilo mogoče izogniti; to je bilo objektivno nujno za ohranjanje delovanja kolonializma.«
S temi besedami je gvajanski protiimperialistični marksistični mislec Walter Rodney sklenil svoje najznamenitejše delo Kako je Evropa podrazvila Afriko, v katerem je prišel do predpostavke, ki narekuje, da kolikor je Evropa Afriko podrazvila, toliko je Afrika pripomogla k razvoju Evrope. V izkoriščevalski kolonialni verigi, ki je omogočila podrazvijanje Afrike in posledično ekstrakcijo profita na plečih afriške delovne sile, je nezanemarljivo vlogo odigralo tudi kolonialno izobraževanje. Kolonialisti so, da bi Afričane ukalupili v pokorne delavce, zaverovane v večvrednost Evropejcev, izobraževanje domačega prebivalstva karseda namensko in področno omejili, kurikulum pa utemeljili na evropocentrizmu, da bi domače prebivalstvo oddaljili od lastne družbene stvarnosti in tako preventivno zatrli vsakršno iskro upora proti kolonialni nadvladi.
Povojni kolaps evropskega kolonializma, vzpon afriškega nacionalizma in osamosvajanje afriških držav evropeizirane strukture izobraževalnega sistema v Afriki niso premaknili bližje potrebam lokalnega prebivalstva. Univerze, ki so jih zlasti francoski in britanski kolonialisti širom Afrike ustanavljali, da bi v kolonijah ustvarili lastno kolonialno elito in kompradorsko buržoazijo, so bile eden najočitnejših prežitkov kolonialnega izkoriščanja. Četudi so v zgodnjih osamosvojitvenih letih na afriških univerzah študirali prvenstveno afriški študenti, so bili ti del ozke elite izobražencev, ki je bila napram množicam nepismenih bistveno premajhna, da bi lahko zadostila potrebam novonastalih držav z eksponentno demografsko rastjo. Univerze so bile tako valilnica kadrov zgodnje osamosvojitvene elite, ki je bila, četudi si tega morda ni želela, primorana začeti delovati v okviru kolonialne strukture šolstva.
Eden redkih poskusov, ki so stremeli k temeljnemu prelomu s kolonialnim univerzitetnim izobraževanjem, se je ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja zgodil na Univerzi v Dar es Salaamu v Tanzaniji. Državi je takrat vladal socialistični Julius Nyerere, eden tistih afriških politikov, ki so nameravali po vzoru vzhodnoevropskih socialističnih držav zgraditi nacionalno ekonomijo in družbeno nadstavbo. Univerza v Dar es Salaamu je bila takrat osrednje regijsko zatočišče za številne afriške revolucionarje in osamosvojitelje iz Ugande, današnjega Južnega Sudana, Zimbabveja, Mozambika, Malavija, Namibije in drugih držav. Takoj po doktoratu v Londonu je svoje mesto kot predavatelj zgodovine na Univerzi v Dar es Salaamu med letoma 1966 in 1974 našel tudi Walter Rodney. Bivanje v nekdanji tanzanijski prestolnici je bilo zanj najplodovitejše, saj se je v tem obdobju izoblikoval kot črni intelektualec, ki se mora priključiti dejavnosti črnih množic in, kot je v spremni besedi monografije Kako je Evropa podrazvila Afriko zapisal Nikolai Jeffs, »v okviru svoje discipline napadati izdelke belega kulturnega imperializma,« med katere nedvomno sodi tudi evropska buržuoazna univerza.
V današnjem Unikompleksu se bomo tako posvetili študentskemu vrenju na Univerzi v Dar es Salaamu v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, vlogi univerze v novonastali vzhodnoafriški državi, ki je koketirala s socializmom, ter osrednji figuri gibanja, Walterju Rodneyju. Obenem bomo njegove ideje umestili v sodobni kontekst obstoja te univerze. Avtor pričujoče oddaje se je pred dobrima dvema mesecema namreč vrnil z obravnavane univerze, kjer je pod okriljem programa Erasmus+ študiral na oddelku za zgodovino in sociologijo, ki sta bila pred dobrega pol stoletja osrednje prizorišče protiimperialistične marksistične misli v vzhodni, če ne kar v celotni Afriki.
Da bi docela razumeli okoliščine študentskega vrenja na pravzaprav katerikoli afriški univerzi, se moramo vrniti v obdobje osamosvajanja. Tanzanija se je izpod britanskega kolonialnega jarma osamosvojila leta 1961, sedem let po tem, ko je Julius Nyerere s somišljeniki ustanovil Afriško nacionalno unijo Tanganjike oziroma TANU. To osamosvojitveno gibanje se je leta 1977 preoblikovalo v politično stranko, danes znano kot Chama Cha Mapinduzi, krajše CCM, kar pomeni Stranka revolucije. Nyerere je zagovarjal nenasilno pot k neodvisnosti in gradnjo narodne enotnosti, saj se je želel izogniti medplemenskim in medverskim trenjem, ki so po osamosvojitvah vzniknila v številnih drugih afriških državah.
Nyerere je osamosvojitveni projekt Tanganjike na območju današnje celinske Tanzanije, ki se je tri leta po osamosvojitvi združila še z otočjem Zanzibar in se takrat tudi preimenovala v Tanzanijo, zasnoval po principih vzhodnoevropskega socializma s primesjo afriškega komunalizma in krščanstva. Že v zgodnjih letih obstoja neodvisne Tanzanije je prisegal na protiimperialistično držo, decentralizacijo in policentrični razvoj. Svoje zgodnje politike je utemeljil v projektu ujamaa, kar v jeziku svahili pomeni razširjeno družino.
Kot v enem od esejev zapiše Walter Rodney, lahko ujamo razumemo kot ideologijo afriškega komunalizma in kot njegovo materializacijo v obliki vasi ujamaa, katerih nastanek je TANU spodbujala, da bi udejanjila načela skupnostne produkcije, egalitarne distribucije premoženja in univerzalne dolžnosti do dela. A četudi se je s produkcijskega vidika Nyerere pri konceptualizaciji ujame naslonil na socializem, te ideologije po Rodneyjevo ne smemo razumeti kot afriške različice socializma, saj socializem kot tak ne obravnava specifičnosti kolonialnega izkoriščanja Afrike.
Univerza v Dar es Salaamu oziroma UDSM, kot jo bomo poimenovali v nadaljevanju, je bila kot univerzitetni kolidž ustanovljena nekaj mesecev pred osamosvojitvijo Tanganjike leta 1961, delovala pa je kot pridružena pravna fakulteta Univerze v Londonu. Leta 1963 so Britanci ustanovili Univerzo v Vzhodni Afriki, pod njenim okriljem pa so poleg UDSM združili Univerzitetni kolidž v Nairobiju in Univerzitetni kolidž Makerere v predmestju ugandske prestolnice Kampala. UDSM se je iz mestnega središča Dar es Salaama leto kasneje preselila v del mesta, imenovan Mlimani, kar v svahiliju pomeni hrib. Univerza v Vzhodni Afriki je bila takrat neodvisna podružnica Univerze v Londonu, namen njene ustanovitve pa je bil izobraziti novo generacijo afriške urbane elite oziroma kompradorske buržoazije. Ker si trije kolidži v državah Vzhodne Afrike niso bili enaki niti po velikosti niti po zmogljivosti, si je vodstvo univerze, ki je imelo sedež na kolidžu v Ugandi, prizadevalo za širitev programov v Nairobiju in na UDSM.
Neenako razporejenost študijskih programov je želelo vodstvo univerze uravnotežiti z ustanovitvijo majhnih fakultet za umetnost in različne znanosti na UDSM. Na kolidžu Makerere se je takrat vzpostavil razširjen program medicine, v Nairobiju pa širok nabor strokovnih študijev na področju trgovine in inženirstva. Kenija in Uganda sta v nasprotju s Tanzanijo po osamosvojitvi ubrali kapitalistično pot, kolonialno univerzitetno izobraževanje pa jima potemtakem ni predstavljalo nikakršnih težav. Tanzanijska vlada z Nyererejem na čelu, ki ji je bil prelom s kolonialno univerzo seveda v interesu, pa je želela tudi v okviru univerzitetnega izobraževanja spodbujati ideje ujame.
Ključna prelomnica, ki je spodbudila protiimperialistično študentsko gibanje na UDSM, se je zgodila oktobra leta 1966, ko je več kot štiristo tanzanijskih študentov blokiralo eno od glavnih vpadnic v mesto v znak protesta proti obveznemu služenju vojaškega roka oziroma civilne službe za diplomante univerze. To je želela Tanzanija uvesti z namenom grajenja nacionalne kohezije onkraj plemenskih, verskih in razrednih meja. Vlada je želela s tem diplomante oziroma izobraženo elito tudi seznaniti z življenjem njihovih sodržavljanov na podeželju in s tem vzbuditi čut za kolektivizem. Omeniti velja tudi to, da se je Tanzanija pri tem zgledovala po Izraelu, ki je bil tudi drugim afriškim državam, denimo Nkrumahovi Gani, vzor zaradi spodbujanja kolektivizma z ustanavljanjem kibucov in splošne uvedbe vojaškega roka ne glede na spol. Kompradorska buržoazija je uvedbi vojaškega roka oziroma civilne službe nasprotovala, saj jo je dojemala kot grožnjo njihovim ambicijam postati del vladajoče elite. Študentski protestniki so takrat denimo nosili transparente z napisi »Kolonializem je bil boljši«.
Protest proti uvedbi obveznega služenja vojaškega roka oziroma civilne službe je časovno sovpadel s prihodom Walterja Rodneyja na UDSM, kamor je kot predavatelj zgodovine prišel predvsem zaradi fascinacije nad tanzanijsko ujamo in grajenjem države, ki je želela s pomočjo socializma preseči kolonialno zapuščino. V eseju Izobraževanje in tanzanijski socializem, ki ga je objavil ravno v obdobju protesta, je Rodney analiziral, kako je bil kolonialnega izobraževanja v Tanzaniji deležen le majhen odstotek afriškega prebivalstva in je bilo večinoma namenjeno zapolnjevanju nižjih mest v kolonialnem birokratskem aparatu. Šibek izobraževalni sistem je bil torej zasnovan tako, da ohranja obstoječo gospodarsko izkoriščanje, socialno neenakost in politično odvisnost. Ob tem je izpostavil, da so obstajale tri družbene skupine, in sicer potomci belih naseljencev, Azijci – predvsem Indijci, ki so jih v ta del sveta, da bi bili posredniki v kolonialni trgovini, pripeljali belci, ter večinsko afriško prebivalstvo. Izobraženi Afričani so bili z vidika razreda najbližje belim naseljencem, saj so uporabljali evropske koncepte demokracije za uveljavljanje svojih pravic, kot so to počeli pri protestu proti obveznemu služenju vojaškega roka.
Ker politična neodvisnost Tanzanije ni prekinila reprodukcije buržoazne ideologije tako na univerzi kot tudi v drugih agensih družbene nadstavbe, je tanzanijska vlada petega februarja 1967 sprejela Aruško deklaracijo, ki je določila temeljne politične in ekonomske smernice za razvoj Tanzanije kot države, utemeljene na ujami. Tanzanijski predsednik Julius Nyerere je takrat pripomnil: »Na veliko smo bili zatirani, na veliko smo bili izkoriščani in na veliko smo bili prezrti. Naša šibkost je tista, ki je botrovala temu, da smo bili zatirani, izkoriščani in prezrti. Zdaj želimo revolucijo – revolucijo, ki prelomi z našo šibkostjo, da nas nikoli več ne bodo izkoriščali, zatirali in poniževali.« Med glavnimi cilji Aruške deklaracije so bili tako denimo vzpostavljanje vasi po načelih ujame, nacionalizacija ter stremljenje k samozadostnosti.
Na Univerzi v Vzhodni Afriki so v času sprejetja Aruške deklaracije poučevali večinoma belski predavatelji, kurikulum študijev humanističnih ved pa je bil po večini sestavljen iz idealističnih teorij modernizacije, ki so jih na univerzo vpeljali kolonialisti in v skladu z njimi poučevali o človekovih pravicah, tržni ekonomiji in gradnji modernih političnih institucij. Poleg tega so kolonialisti na fakultetah Univerze v Vzhodni Afriki namesto študija konkretnih materialnih pogojev afriških družb izpopolnili študije plemen kot fragmentirane, depolitizirane in eksotizirajoče znanosti o večinskem prebivalstvu.
Še pred sprejetjem Aruške deklaracije so tuji socialistični misleci, ki so poučevali na UDSM, med njimi denimo avtor dela Dolgo dvajseto stoletje: Kapitalizem, denar in moč Giovanni Arrighi, sprožili razpravo o preobrazbi vloge in usmeritve univerze. S sprejetjem deklaracije, ki je tudi eksplicitno izrazila zahtevo po dekolonizaciji univerzitetnega izobraževanja, pa je postalo jasno, da je konfrontacija socialističnih mislecev z modernizacijsko šolo neizbežna. Nyerere je namreč dobro razumel, da mora univerza postati nosilka ideološke preobrazbe, saj so študenti in profesorji predstavljali potencialno nevarno družbeno silo, ki bi se lahko odtujila od projekta ujame.
Leto pred sprejetjem Aruške deklaracije je vojska z državnim udarom v Gani z oblasti odstranila Kwameja Nkrumaha, s čimer je Tanzanija postala ena zadnjih afriških držav, v katerih neokolonializem še ni oklestil samoupravne protiimperialistične iniciative. Tako so tudi na UDSM prebegnili številni socialistični misleci iz Zahodne Afrike, pa tudi Karibov in Vzhodne Evrope, ki jih je združevala podpora tanzanijskemu projektu ujamaa. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je ravno Univerza v Dar es Salaamu postala vrelišče afriške protiimperialistične misli, hkrati pa se je morala univerza v okviru dekolonialne preobrazbe soočiti s kompleksnimi vprašanji. To so bili povečano povpraševanje po izobraženih tehnokratskih kadrih, nujnost ekspanzije univerzitetnega izobraževanja in umeščanje univerze v širši kontekst osamosvajanja afriških držav in protiimperialističnega boja, ki ga je neokolonializem postavljal pred preizkušnjo. Po pritisku tanzanijske vlade se je UDSM prav v tem obdobju, natančneje leta 1969, tudi osamosvojila in prekinila svojo vez s sestrskima univerzama v Keniji in Ugandi.
Osrednja figura nove usmeritve UDSM je bil nihče drug kot Walter Rodney, ki je na prelomu desetletja na univerzi opravil levji delež znanstvenih raziskav, kasneje združenih v njegovem kanoničnem delu Kako je Evropa podrazvila Afriko. Rodney je na UDSM poleg predavanj o afriški zgodovini prispeval tudi k prestrukturiranju študijskih programov in rušenju meja med humanističnimi znanosti, ki so jih uvedli kolonialisti, ter posledičnemu prizadevanju za holističen znanstveni aparat, ki bi nazadnje doprinesel k odpravi kapitalističnega in imperialističnega izkoriščanja. Na UDSM je Rodney, takrat star zgolj četrt stoletja, študente poučeval predvsem o trdovratnosti kapitalizma, ki je na afriški celini pod taktirko kolonialistov pripeljal do podrazvitosti in njene reprodukcije v obliki agensov neokolonializma. Na splošno je bilo osrednje poslanstvo socialističnih mislecev na UDSM teoretizacija konkretnih instrumentov, potrebnih za emancipacijo ljudskih množic, ki so bile še vedno nepismene in brezposelne.
Čeprav je bil Rodney na UDSM predavatelj, je svoj pečat pustil tudi v okviru študentskega gibanja USARF oziroma Univerzitetne študentske afriške revolucionarne fronte, katere prvi predsednik je bil sedanji dolgoletni ugandski predsednik Yoweri Museveni. V USARF so se združili zlasti študentje marksističnega duha, ki so svoje delovanje razumeli kot revolucionarno avantgardo brez dolžnosti do oblasti. Ker se Rodney fronti ni smel formalno pridružiti, je deloval predvsem kot mentor. USARF je svoje ideje materializirala v reviji CheChe, ki je izhajala neposredno iz sovjetske socialistične tradicije, saj CheChe v svahiliju pomeni iskra. V prvih letnikih izida v šolskem letu 1969/1970 so člani USARF objavljali članke, ki so bili pogosto ostro kritični do vlade Juliusa Nyerereja.
Revija CheChe je opozarjala, da Tanzanija ne sme zapasti v past buržoaznega socializma, v katerem bi peščica birokratov in političnih funkcionarjev živela na račun množic, kar se je naposled dejansko začelo dogajati. V skladu s tem prepričanjem so člani USARF opozarjali, da TANU izgublja stik z delavci in kmeti ter da študenti kot kritična masa nosijo nalogo, da opozarjajo na odklone od Aruške deklaracije. Še posebej odmeven je bil prispevek, ki je neposredno obtožil stranko, da ni sposobna izpeljati projekta vzpostavljanja vasi ujamaa in da ustvarja nov vladajoči razred, kar je bilo v neposrednem nasprotju z Nyererejevim poudarjanjem enotne narodne skupnosti.
Takšne trditve so bile za vladajočo elito težko prebavljive. TANU je bila zasnovana kot nosilka enostrankarskega sistema in je kot taka utelešala voljo naroda, kakršnakoli notranja opozicija pa je bila obravnavana kot nevarna subverzija. Čeprav je Nyerere deklarativno verjel v dialog, je trk nesposobnosti vladne elite in politične moči študentov narekoval, da se mora stranka ubraniti pred študentskim radikalizmom, ki je grozil, da bo spodkopal monopol TANU. Ko je revija CheChe začela objavljati še prispevke o mednarodnih militantnih socialističnih gibanjih in v nekaterih primerih odkrito gojila simpatije do bolj militantnih oblik revolucije, navdihnjenih z maoizmom, revolucijo na Kubi in militantnostjo afriških gverilcev, je oblast ocenila, da revija presega mejo akademske kritike in vstopa v polje nevarne politične agitacije.
Rodneyjeva vloga v tem obdobju je bila ambivalentna. Po eni strani je užival velik ugled med študenti in veljal za enega glavnih intelektualnih voditeljev USARF-a. Njegova metodologija, ki je kombinirala zgodovinsko analizo kolonializma z angažirano pedagogiko, pa je oblikovala celotne generacije mladih aktivistov. Po drugi strani je bil za oblast vse bolj moteč. Leta 1974 mu univerza pod pritiskom vlade ni podaljšala pogodbe, kar je bil jasen znak, da je država odločena omejiti njegov vpliv. Rodneyjev odhod z univerze je bil hud udarec za študentsko fronto, saj je s tem izgubila karizmatičnega mentorja in simbol njihove panafriške povezanosti v boju proti imperializmu.
Po vrsti opozoril in posegov v uredniško politiko je bila revija dokončno prepovedana, njene urednike pa je oblast tudi disciplinirala z izključitvijo z univerze. To ni bil zgolj napad na publikacijo, temveč tudi jasen signal, da TANU ne bo dopuščala samoniklih socialističnih interpretacij, ki bi lahko konkurirale uradni doktrini ujamaa. Slednjo je oblast sicer docela izpela iz prvotnega konteksta. Ukinitev CheChe je pomenila konec najradikalnejše faze študentskega vrenja na UDSM. Brez uradnega glasila je USARF izgubila pomembno orodje za oblikovanje diskurza, študenti pa so se znašli pod vedno večjim nadzorom. V kombinaciji z gospodarsko krizo, v katero se je Tanzanija ujela v drugi polovici sedemdesetih let, pa so te okoliščine privedle do postopne depolitizacije morda še zadnje afriške univerze, na kateri se je samoniklo oblikovala protiimperialistična misel, ki jo je naposled prisilno zatrla vladajoča elita.
Walter Rodney je ves čas poučevanja na UDSM sicer zagovarjal stališče, da je Tanzanija država znanstvenega socializma. Da to ne drži, so Rodneyja že pred zatrtjem študentskega gibanja vztrajno opozarjali njegovi tanzanijski kolegi, med njimi profesorja hindujskega porekla Issa Shivji in Karim Hirji. V nasprotju z njima je bil Rodney optimističen, da je tanzanijski socializem dosegel več uspehov kot neuspehov. Rodney je bil ravno tako prepričan, da je Nyerere dovolj pokončen, da lahko znotraj TANU zaustavi vzpon reakcionarne elite. Potem ko mu univerza ni podaljšala pogodbe, pa je socialistični eksperiment tanzanijske ujame tudi dokončno obsodil, češ da gre za »drobnoburžoazni nacionalizem, ki ni ne afriški ne socialističen«. Pozicija UDSM pa se glede na funkcijo univerze tako in tako niti ni spremenila, saj če je pred Aruško deklaracijo skrbela za reprodukcijo belih kolonialistov in kompradorske buržoazije, je slabih deset let kasneje postala orodje reprodukcije nove politične elite, ki se je bohotila ravno s tem, da bo prelomila stike s kolonialno zapuščino univerze.
Kontekst izgona samonikle protiimperialistične misli z UDSM v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je relevanten tudi za analizo sodobnih okoliščin obstoja UDSM. Tanzanijska vlada je v tistem času v strahu pred mobilizacijsko močjo kritičnih študentskih množic začela omejevati svobodo izražanja, ne samo na univerzi, temveč nasploh v javnem prostoru. Vsakršna kritika na račun vladajoče CCM je bila razumljena kot napad na oblast, ki se je zato, da bi zatrla študentsko gibanje, vpila v vse pore univerze. Več radikalnih predavateljev z Walterjem Rodneyjem na čelu je zaradi kritičnosti izgubilo službe, nadomestili pa so jih lojalni kadri blizu stranki. Hkrati so bila pozna sedemdeseta in zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja za večino afriških držav obdobje gospodarske krize, ki je tudi Tanzanijo prisilila, da se podredi diktatom neoliberalnih institucij Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke. Čeprav je tanzanijska oblast še vedno opletala s pojmi ujame, socializma in tako naprej, je imela Tanzanija takrat v svetovnem sistemu trdno vlogo periferne države, ki je zahodni center kapitalistične proizvodnje zalagala predvsem s privatizacijo naravnih bogastev, rudnin in ostalih surovin.
Gospodarsko ozračje je seveda vplivalo tudi na univerzo, ki je od države prejemala vedno manj sredstev in postala odvisna od tujih vlagateljev, denimo Kitajske in razvojnih agencij skandinavskih držav. Univerzitetno izobraževanje je postalo tudi izrazito skomercializirano in je v skladu z imperativom gospodarske rasti začelo delovati kot orodje neoliberalnega razvoja, kritični naboj študentskih množic izpred nekaj desetletij pa je bil le še meglen spomin. Tudi univerza sama se je preoblikovala v neoliberalno institucijo. Nekateri profesorji brez doktorata, ki so na UDSM poučevali več desetletij, so službe denimo izgubili zaradi imperativa, da morajo pridobiti doktorat. Univerza je pač postala del državne infrastrukture za proizvodnjo tehnokratskih kadrov in vzgojo parastrankarske izobražene elite.
Vpliv CCM na univerzo je danes vseobsežen. Dejstvo, ki morda najbolj razkriva prepletenost politične pripadnosti in mesta na univerzi, je, da so edini študentje, ki imajo pravico živeti v samskih sobah, člani vladajoče stranke. Od tistih študentov in študentk, ki so do tanzanijske vlade in ustroja države sumničavi, pa je moč celo slišati, da je vladajoča stranka na kampusu vzpostavila sistem študentov vohunov, ki vohunijo za morebitnimi političnimi nasprotniki. Študenti se nasploh izjemno bojijo oblasti, kar je povsem razumljivo, saj tanzanijska vlada s kritiki ne ravna v rokavicah, temveč karseda surovo. Ravno v času avtorjevega bivanja na kampusu UDSM je tanzanijska policija brutalno pretepla in čez mejo vrgla kenijskega aktivista in ugandsko odvetnico, ki sta v Dar es Salaam prišla spremljati sojenje proti opozicijskemu politiku iz paraameriške stranke Chadema. Četudi so o dogodku poročali številni tuji mediji, so nekateri tanzanijski študenti in študentke o tem pretežno izvedeli na TikToku, v grozodejstvo oblasti pa podvomili, češ da predsednica Samia Suluhu Hassan oziroma Mama Samia tega že ne bi dopustila.
UDSM je sredi maja v času opisanega dogodka obiskala tudi namibijska predsednica Netumbo Nandi-Ndaitwah, ki ji je univerza v letih, ko je namibijsko osamosvojitveno gibanje delovalo iz Tanzanije, nudila zatočišče. V nagovoru študentom v novi knjižnici, ki je bila zgrajena s finančnimi sredstvi ChinaAid, je Nandi-Ndaitwah poudarila, kako pomembno je bilo za mlado žensko perspektivno kritično okolje, ki ji je omogočilo politično delovanje. Njen govor je v kontekstu dogajanja s kenijskim aktivistom in ugandsko odvetnico deloval prvenstveno bizarno, saj je ves čas poudarjala svoje uporništvo in nujnost ukrepanja proti zatiranju. Iz prve vrste pa so jo opazovali tanzanijski podpredsednik in ostali vidni člani stranke CCM, ki najbolj od vsega zatira in nasilno disciplinira kakršnokoli kritiko, kaj šele, da bi dovolila zametke upora.
Nasploh so študenti in študentke Univerze v Dar es Salaamu pasivni. Sodeč po vtisih štirih mesecev na univerzi je osrednji cilj, h kateremu stremi povprečen študent, individualna blaginja, ki naj bi bila mogoča predvsem s podjetništvom. Najbolj obiskani družabni dogodki na kampusu so ogledi nogometnih tekem in maše v binkoštnih megacerkvah oziroma molitve v mošejah. Za večino študentov je čas študija pač prvič, ko se vsaj do neke mere razbremenijo avtoritete, saj so po besedah enega od tanzanijskih študentov v osnovni in srednji šoli dnevno deležni sankcij s tepežem, učiteljem pa se ni treba ravnati po kakršnemkoli kodeksu, ki bi jim preprečil uporabo sile. Posledično je povsem logično, da univerza za večinsko študentstvo ni prostor izražanja ali družbenega delovanja, saj jim to ni dovoljeno, hkrati pa so naučeni biti pokorni, vsak odklon od tega pa je lahko strogo sankcioniran.
Komentiranja dnevnopolitičnega dogajanja ali opredeljevanja do dejanj oblasti se vzdržujejo tudi profesorji. Veliko med njimi jih je tudi članov CCM. Eden od profesorjev sociologije, ki je predaval predmet o tako imenovanih sodobnih socioloških teorijah, je enkrat sicer namignil na absurdnost omejevanja svobode izražanja, a se je zdelo, kot da bi impliciral, da ima tudi on nekaj od tega. O avtoritarnosti oblasti je namreč govoril s posmehom in se na nenavaden način bahal s tem, da je v Tanzaniji vsak upor zatrt, čeprav ni eskplicitno izražal lastne pripadnosti oblasti. Dotični profesor, ki naj bi se v svojih mladih letih na UDSM družil tudi z Walterjem Rodneyjem, je v kurikulum sodobnih socioloških teorij uvrstil teoretike, ki so bili sodobni pred pol stoletja. To so bili funkcionalisti in teoretiki modernizacije, ki so jih začeli na univerzo ponovno uvajati ob vzponu neoliberalizma, med njimi Ralf Dahrendorf, Jeffrey Alexander in Niklas Luhmann. Profesor je te zlasti anglosaške neoliberalne teorije predstavljal, kot da so relevantne za razumevanje neokolonialne paradigme razvoja afriških družb, ki naj bi se nanašala na njihovo funkcijo v svetovnem kapitalizmu. Nasploh je predmetnik študija sociologije izrazito tehnokratski, diplomanti pa povečini postanejo uslužbenci v javni upravi.
Nekoliko drugače je na oddelku za zgodovino, ki je bil med študentskim vrenjem najpomembnejši na univerzi, a dediščina protiimperialistične misli obstaja zgolj v anekdotah. Pri predmetu z imenom Globalni kapitalizem in Afrika je bilo tako od profesorja slišati zagovor kapitalizma z argumentom, da če so lahko belci kapitalisti, so lahko kapitalisti tudi Afričani. Po svoje je slednje popolnoma legitimno, saj je iluzorno pričakovati, da stoletja izkoriščano ljudstvo s časom ne bi postalo izkoriščevalsko tudi v sebi lastni notranji dinamiki.
Nesorazmerje med plodovitim študentskim vrenjem na univerzi pred dobrega pol stoletja in sodobnim stanjem na UDSM je svojevrstna anomalija. Težko je nemo opazovati, kako se je nekdaj avantgardna institucija postarala in depolitizirala pod taktirko nove kompradorske buržoazije, ki z univerzo upravlja kot s podjetjem. Težko je opazovati tudi pasivnost ter bogaboječnost študentk in študentov, ki jih je oblast zaslepila z vero v meritokracijo. Toda razmišljati o uporu s perspektive belca, ki je na tovrstno univerzo s finančnim zaledjem Evropske unije prišel študirat za štiri mesece in se ob prebiranju Walterja Rodneyja zgražal nad sodobnostjo, je stvar belega privilegija. Ko je Rodney v Kako je Evropa podrazvila Afriko zapisal, da je upor proti kolonialnim zatiralskim strukturam, vključno z neoliberalno univerzo, dolžnost slehernega Afričana, je bilo morda lažje razmišljati o uporu – ali pa je bil strah manj pomemben od pokončnosti. »V Afriki je tako formalni šolski sistem kot neformalni vrednostni sistem kolonializma uničil družbeno solidarnost in spodbujal najslabšo obliko odtujenega individualizma brez sleherne družbene odgovornosti,« je še pripomnil Rodney.
Unikompleks je pripravil Matija, lektoriral je Aleš, brala sva Biga in Sovražim Gašperja Berganta, tehniciral je Aljaž.
V oddaji so bile uporabljene naslednje skladbe:
Tresor and Sofiya Nzau - Wale Wale
DJ KMS Tribal Tool - Shapeshift
D.O.A, Lizwi & Foozak - Izigi
JUNO (DE) - Heat
Populous - Caparica
Louie Lepkie - Walter Rodney!
Dodaj komentar
Komentiraj