Dokler bo mrak, bo zoril tudi dan

Najprej nekaj besed o pisatelju, njegovem življenju in delu. Vprašanje odnosa med življenjem in napisanim je kompleksno, a vedno znova vznikne, ko se avtor znajde zunaj literature v navzkrižnem ognju medijev, kritikov in nenazadnje družbenih omrežij. Gunter Grass, Peter Handke, Alija Isaković v Jugi in tudi Ivo Andrić. Slednji je skozi redukcionistično optiko nekaterih preučevalcev in »prebiralcev« njegovih knjižnih del obveljal za demonizatorja Bosne in Bošnjakov. Nedavni izid Andrićeve knjige, Na sončni strani, ki je izšla pri Beletrini, je povod, da odrešimo bralca občutkov krivde pri branju. Kaj je torej sporno?

Etika in metafizika določenega zgodovinskega obdobja je v Andrićevih romanih z neprekosljivo pisateljsko močjo vtkana v naracijo. Iskanje ideološkega ozadja v tekstualni ontologiji romana je postala uveljavljena kritiška metoda. Analiza, ki privzema jasno opredeljeno stvarnost, kar ta seveda nikoli ni, kot merilo za razumevanje književnosti, slednjo razglasi za sestro laži, kakor ji v drugem kontekstu pravi Danilo Kiš. Esencializem in pozitivizem v obravnavanju Andrićevega pisanja sta posledica zlonamerne površnosti in omejenosti kritikov. Literatura je ena od form človekovega pripovedovanja zgodb. V literaturi je znan koncept navzkrižnega referiranja, med zgodovinsko sukcesivno naracijo, ki zgodbi priskrbi kavzalnost, in literaturo kot zmesjo narativne forme fiktivnega in »stvarnega«, ki zgodovinski diskurz oskrbi z narativnimi obrazci. Nekateri pasusi v Andrićevih romanih si zagotovo zaslužijo kritični pretres, a zamere in obtožbe na njegov račun bralcu ne smejo vzeti poguma.

Na sončni strani sicer v nasprotju z najbolj znanim Andrićevim romanom Most na Drini ni antropološko zgodovinski. Tudi ni, kot primer druge skrajnosti pisateljevega spektra, lirski tekst, hibrid med poezijo in prozo, kjer je dogajanje zvedeno na notranje življenje lirskega jaza. »Sončni roman« je »literarna sredina« s sledmi obeh skrajnosti. Glavni lik romana, Toma Galus, se znajde v zaporu, edina rešitev se logično zdi pobeg v lastne misli, a Andrić v tem obdobju opušča liriko in se loteva pisanja romanov, zato je Toma »primoran« v delovanje znotraj epskega okvirja romaneskne forme.

Literarna posebnost romana Na sončni strani je njegova konstrukcija, saj gre za »venček« petih novel, ki sestavljajo tematsko celoto. Povezuje jih kontinuiteta dogajanja in isti protagonist, ki ga spremljamo od aretacije in bivanja v avstroogrskem zaporu. »Opuščeno gradbišče« ga je poimenoval sam Andrić, in prav ta način pisateljevanja, metodo fragmentiranega pisanja, odprtosti in nedokončanosti romana, katere primer je tudi Most na Drini, je Žaneto Đukić Perišić poleg narativnih in drugih šifer, ki jih je puščal avtor v tekstu, prepričal, da je nedokončana poglavja in novele združila v roman. Takšna fragmentiranost je lahko blagodejna, čeprav bralec prepoznava razpoke in šive v tekstu. Takšno branje povzroča potujitev, drami iz bralčeve potopljenosti v zgodbo, prekinja nemoteno, gladko sledenje pisateljevi sugestiji. Kljub očitnim karakteristikam modernega romana je Na sončni strani hkrati, paradoksalno, zaradi literarnega kolaža tudi proto-postmoderen.

Glavni lik je alter ego pisatelja, to je jasno tako iz biografskih podatkov, posejanih v romanu, še bolj pa iz zaporniške izkušnje. Andrić je bil namreč tudi zaprt. Zaporniško življenje je pogosta tema Andrićevih romanov. Lik Tome Galusa se, zanimivo, pojavi tudi v Mostu na Drini. Đurić Perišić v spremni besedi analizira medtekstualno popotovanje Tome Galusa, ki naj bi prispevalo k literarni legitimnosti enotnosti romana. Redko je spremna beseda integralen del razumevanja literarnega postopka, uporabljenega v romanu, kot velja v tem primeru. Njena piska je v soavtorstvu z Andrićem, saj ne gre za preprosto literarno rekonstrukcijo, ampak neke vrste literarno montažo, ki zahteva spretnosti režiserja.

V nasprotju z romanom Most na Drini, kjer se prvoosebni pripovedovalec meša in izgublja v množici glasov, se Na sončni strani sprva kaže trdno v besedah pripovedovalca, a kasneje nenadoma preide v prvoosebno izkušnjo. Na ta način se psihologija zaporniškega življenja še bolj izpostavi, prvoosebna perspektiva pripovedovalca pa bralca posveti v notranjo dinamiko junaka. Karakterizacija likov je Andrićeva specialnost in roman Na sončni strani v tem oziru ni izjema. Osrednji konflikt se odvije v celici med glavnim likom in Postružnikom, pedofilom in zaporniškim ovaduhom. Galus tako svoj karakter oblikuje v taktični igri s »hudičem«. V nasprotju z liričnim jazom v Ex-pontu, še enem Andrićevem zaporniškem tekstu, kjer se protagonist zapre pred zunanjim svetom in »živi« v svoji notranjosti, se pisec v pričujočem romanu loteva mentalne in tudi fiziološke manifestacije življenja v posebnih pogojih prostorske, čutne in socialne izolacije. Literatura je edino sredstvo, ki omogoča hkratno popisovanje notranjega in zunanjega sveta zapornika. Deli romana so tako nepresenetljivo posvečeni spominom glavnega junaka. Preživeli spomini zapornika sčasoma postanejo spomini domišljije. Zaporniški in lirični jaz si v pisanju Ive Andrića nista tuja.

V poglavju oz. noveli Prekleta zgodovina se narativna razpoka najbolj razširi, saj v njej ne nastopa Galus. Spremljamo namreč napeto krimi zgodbo, ki je Postružnika vodila vse do celice, ki si jo je delil z Galusom. Postavljena na konec romaneskne sestavljanke služi kot nekakšna geneza zla, ki ga v romanu predstavlja Postružnik, satan, kot mu pravi sojetnik. Sončni žarki, ki simbolično vsako jutro obsijejo Galusa, očitno po krivem zaprtega, so v Andrićevi literaturi pogosta metafora. Cikličnost zaporniškega časa med temino noči in svetlostjo dneva določa ritem zapornikovega življenja. V romanu Prekleto dvorišče plima in oseka sončnih žarkov na dvorišču carigrajskega zapora označuje začetek in konec dneva za zapornike, svetlost pa je v romanu predvsem simbol svobode. Zapor je metaforičen pekel, iz katerega se povzpneš proti soncu, ki s svojim dihom osvobaja. »Ko pa je sonce doseglo zenit, je tudi zadnji kanček svetlobnega pregrinjala zlezel pod rešetkami in izginil nekje v sončni svetlobi, razliti po svobodnem delu neznanega mesta, kot bi potoka izginila v morje.«

Na sončni strani je manj poznano Andrićevo delo, a zato nič manj zanimivo in, pričakovano, odlično spisano. Tokrat je pred nami literarni eksperiment, ki pa ne izneveri duha pisateljevega ustvarjanja. ZA+ Berite Andrića brez slabe vesti.