Happy end za slovensko uprizarjanje klasikov

Shakespeare v »feel good pop vajbu« zveni precej nevsakdanji koncept uprizarjanja v slovenskem gledališču. Kakšnemu velikemu gledališkemu navdušencu takšna ideja morda zveni celo površinsko ali »kr neki«. Toda predstava Kakor vam drago v Mestnem gledališču ljubljanskem dokazuje, da je prav ta koncept »zajebavanja na odru« do zdaj eden učinkovitejših načinov sodobnega, prirejenega uprizarjanja klasičnih dramskih tekstov.

Uprizoritev Kakor vam drago v režiji Juša Zidarja je pravzaprav komentar oziroma razmislek o dramski predlogi. Skozi gozdno pravljico o junakinji Rozalindi je avtorica priredbe Eva Mahkovic želela raziskati koncept romantične ljubezni v Shakespearovi dramatiki. Uporabila pa ni samo besedila komedije Kakor vam drago, temveč je v uprizoritev subtilno dodala ključne dele drugih avtorjevih dram, ki prav tako obravnavajo temo romantične ljubezni. Sobesedilnost Shakespearovih tekstov lahko zaslišimo tudi v songih, ki vzdržujejo pravljično atmosfero in povezujejo zgodbo. 

Pred nami se že v prvem segmentu predstave odvije pravljica. Oder, ki je bil prej povprečno ljubljansko stanovanje, postane magični Ardenski gozd. Vendar se sama scenografija ne spremeni, ozračje spremenijo igralci zgolj preko igre v trenutku, ko se preoblečejo v kostume junakov komedije Kakor vam drago. Liki se sprehodijo skozi zgodbo komedije, vmes pa izstopajo iz pravljice in se vračajo nazaj v realni okvir, kjer se sprašujejo o smislu večne velevrednote »happy enda« vseh žensk v literaturi in žensk na splošno. Igralci se v celotni uprizoritvi vrnejo k primarnosti izraza in se na odru igrajo. Skozi otroško igro, ki je kljub svoji igrivosti gibalno in artikulirano izdelana, vztrajno dvomijo o svojih likih, njihovi zaljubljenosti in morali. 

Okoli igralca ni čustvenega balončka doživljanja. Z lahkotnostjo je gledalcu podan tekst, ki je bolj artikuliran kot doživet. Kljub preciznosti vsake igralske akcije se zdi, da ves čas ostaja zavedanje, da gre za uprizarjanje. S tem je prikazano razumevanje, da gledalec ni neumen. Vsem nam je namreč jasno, da Shakespeare danes ni več namenjen realističnemu podoživljanju, saj gre za popolnoma drug kontekst. Uspešno ga lahko aktualizirano uprizarjamo, če izberemo koncept igre v igri in se »igramo avtorjevo mišnico«. Prav to so storili v uprizoritvi Kakor vam drago. Igrajo se sanjski svet, ki sicer v trenutku uprizarjanja zanje postane resničen, vendar pristopajo do njega z distance naše realnosti.

Lena Hribar Škrlec je kot protagonistka nosilka zgodbe, ona se domisli ideje magičnega gozda, drugi pa ga zanjo ustvarijo. Kljub izredni prepričljivosti v vlogi se Rozalinda lepo prepleta z ostalimi liki in ne »seka« prisiljeno v ospredje. Ostali liki v gozdu vsak zase delujejo. Neizbežno je opaziti mehkobo giba Filipa Štepca in izpovedni izraz v očeh Filipa Samoborja. Zanimiv je tudi Jaka Lah v liku Čebelarja, ki nekoliko izstopa iz registra in že skoraj meji na burlesko. Toda prav nikogar iz gozda ne zanese k pretirani individualnosti, temveč ustrezajo načelu kolektivnosti, saj ohranjajo dialoškost. Vse se zdi kot pogovor oziroma skupinsko raziskovanje koncepta romantične ljubezni, ki pa je pravzaprav organizem celotne uprizoritve.

Toda igra vseeno ostaja igra. Da se lahko igramo, pa je nujno potrebna dobro razvita domišljija. Razen kuhinjskih pripomočkov in mečev v prizoru mečevanja v predstavi ni rekvizitov. Rekvizite si liki ustvarijo sami s pantomimo. S kančkom domišljije so tako na odru konji, jeleni, kri in še marsikaj. Pravzaprav je celoten gozd plod naših glav, atmosfera je ustvarjena z gozdnimi zvoki in songi. Zdi se, kot da bi opazovali otroke, ki se igrajo na igrišču. Če želijo biti v gozdu, si ga morajo ustvariti sami. S svojim glasom, s svojim gibom in predvsem svojo iznajdljivostjo. V sanjski igri je potrebna tudi svoboda spola. Zopet kot otroci na igrišču – če ni dovolj fantov, morajo deklice biti fantje in obratno. Tako se Zidar ni omejil le na moške in ženske like. Jana Zupančič je zato norec Brus, Jose pa je skrivnostna Feba. 

Tudi scenografija in maska v prvi vrsti podpirata organizem predstave, kar je logično, vendar nikakor samoumevno in v sodobnem gledališkem uprizarjanju pogosto zgrešeno. Branko Hojnik je ustvaril sceno, ki je na prvi pogled povsem preprosta. Pred nami je ves čas navadno stanovanje, ki pa ima s svojo funkcionalnostjo in prostornostjo dovolj manevrskega prostora, da se z malo domišljije lahko v trenutku spremeni v gozd. Scena se tudi postopoma razkriva, šele na koncu uprizoritve vidimo celotno sliko in preseneti nas plakat Taylor Swift, ikone, ki je za več kot leto izginila v »svoj gozd«, in pevke, katere glavna tematika v pesmih je koncept romantične ljubezni in upanje v »happy end«. Maska, za katero je zaslužna Anja Blagonja, pričara dodatno pravljičnost. Srčki na licih, vijolične bleščice in modro črtalo za oči kažejo, da je v Ardenskem gozdu prav vse mogoče. Tudi kostumi Jelene Proković z detajli, kot je na primer potetovirano Rozalindino telo, potrjujejo vsemogočnost. Hkrati pa se barva kostumov premišljeno usklajuje z motivi samih likov. Tako je na primer Rozalinda, hrepeneča po ljubezni, vsa rožnata, njena sestrična Celija pa je nasprotno, upirajoč se ljubezni, modra. 

Kot so raznoliki kostumi, je raznolik tudi jezik. Mahkovic se je namreč priredbe lotila z uporabo dveh vokabularjev. Prvi je jezik prevoda komedije Otona Župančiča, drugi pa je njen pisateljski jezik, enak tistemu v njeni avtobiografski fiktivni prozi z naslovom Toxic. Gledalec zato takoj prepozna, kdaj gre za Shakespeara in kdaj za komentar. Ta preplet dveh jezikov ustvarja distanco med Shakespearom in nami. Takšna odločitev kaže tudi, da se tekst prilagaja interpretaciji in ne obratno. Ravno zato, ker ustvarjalcev »tekst ni zadavil« je »diagnoza« jasnejša. Rozalinda na koncu pravljice ni srečno zaljubljena, temveč stori samomor. Njena potencialna ljubezen Orlando je prav tako obupan in ne ve, kaj bi sam s sabo. Vsi ostali pa so našli svoj par, so zaljubljeni in srečni. Diagnoza? Svet je zastrupljen z romantično ljubeznijo do te mere, da smo prepričani, da brez nje ne moremo biti srečni. 

Uprizoritev je do neke mere aktualizacija komedije Kakor vam drago, vendar je predstavljena z distanco in izvirnostjo priredbe. Je razmislek, zato je povzdignjena na višji nivo kot parodije klasikov, ki smo jih v tej sezoni videli že kar nekaj, začenši s Skopuhom in Kar hočete v SNG Drama, nadaljujemo lahko s Tartuffom v SNG Maribor ter zaključimo primerjavo s Plešasto pevko in Zaprtimi vrati v Mestnem gledališču. Očitno je torej, da se nikomur več ne ljubi uprizarjati klasik na realističen, klasičen način. Če je tako, in moramo sprejeti, da klasiki potrebujejo novo gledališko formo, potem je koncept komentarja zaenkrat edini happy end za slovensko uprizarjanje klasikov.

*

Foto: osebni arhiv