O prehodnih prostorih in mejah na primeru Blatnega jezera

Dober večer in dobrodošli v posebni izdaji oddaje Tipologije prostora. Oddajo pripravljamo v okviru multidisciplinarnega srečanja Balatorium, ki se je pretekli teden odvilo ob Blatnem jezeru na Madžarskem. Cilj današnje oddaje je odpreti razpravo o prehodnih prostorih ter jo povezati s primerom največjega jezera v srednji Evropi – to je Blatnega jezera oziroma Balatona.

Tokratno oddajo začenjamo z dvema opredelitvama. Začeli bomo z besedo prehod, po angleško transition, da bomo bolje razumeli, kaj je prehoden prostor. Če iščemo pomen besede transition / prehod v slovarju, zanjo lahko najdemo vsaj štiri različne pomene. V prvem pomenu je prehod sprememba ali premik iz enega stanja, predmeta, kraja v drugega, ali obdobje ali fazo, v kateri se takšna sprememba ali premik dogaja. Druga definicija označuje pomen besede prehod kot nekaj, kar povezuje eno stanje, predmet, kraj in tako dalje z drugim: povezovalni del ali kos, kot je most ali obala. Ta prehod, ki povezuje dve različni entiteti, lahko vključuje prostorski, neposredni ali diskurzivni vidik. Tretji pomen besede prehod označuje proces, pri katerem transspolna oseba začne živeti v skladu z lastno spolno identiteto s spremembo svojega videza. Četrti pomen prehoda najdemo v energetskem sektorju in zajema pomen nenadne spremembe energijskega stanja ali ravni.

Nas zanimata prvi in drugi pomen te besede, to je prehod kot premik iz enega kraja v drugega in skupni prehod, ki povezuje dve različni entiteti na prostorski, neposredni ali diskurzivni ravni. Zanima nas torej pomen prehoda, ki se uporablja v prostoru: kako je prostorsko umeščen in kako oblikuje določeno mesto.

Izhajajoč iz teh opredelitev prehoda kot premika iz enega kraja v drugega in skupnega prehoda, ki povezuje dve različni entiteti, bi lahko poskusili opredeliti prehoden prostor kot prostor, ki vsebuje značilnosti obeh singularnih entitet v enem. Pomemben vidik, ki ga je treba poudariti, je, da prehodni prostor združuje dva elementa v enem in nosi značilnosti obeh, obenem pa odpira novo, tretjo entiteto, ki predstavlja prekrivanje, povezavo obeh elementov v novo, tretjo entiteto.

Nekateri očitni primeri prehodnih prostorov so pragovi, hodniki, mostovi, obale. Prehoden prostor je kraj, kjer se konča en prostor in se odpre tretja entiteta. Jedro prehodnega prostora je torej prekrivanje dveh različnih entitet v tretjo, pri čemer izraža značilnosti obeh prejšnjih entitet in kjer je včasih zelo težko označiti mejo, mejo med enim prostorom in drugim. Razumevanje prehodnega prostora kot meje – k temu se bomo še vrnili. 

Druga opredelitev, o kateri bi želeli govoriti, je ime Balatona. V nasprotju z vsemi drugimi madžarskimi endonimi za jezera, ki vsebujejo pripono -tó s pomenom 'jezero', je Balaton v madžarščini označen z določnim členom; to je Balaton. Ime ima indoevropski izvor in izvira iz slovanskega *bolto ali tega, kar se danes uporablja v češčini, slovaščini slovenščini in drugih slovanskih jezikih kot blato. Izvor imena je običajno povezan s slovanskim knezom Pribino, ki je leta 846 začel graditi trdnjavo kot svoje upravno središče v regiji Blatnega jezera. Njegova utrjena trdnjava in glavno mesto Spodnjepanonske kneževine sta postala znana kot Blatnograd ‒ torej 'Močvirna trdnjava' ‒ in sta služila kot zaščita pred vzhodom. Kar je danes znano v madžarščini kot Balaton in se v slovenščini imenuje Blatno jezero, v slovaščini pa Blatenské jazero, in je kot ime ostanek preteklih oblastnih razmerij, povezanih s temi območji iz 9. stoletja.

Že po svojem imenu se torej Blatno jezero kaže kot nekaj drugega, kot nekaj nenavadnega znotraj madžarskega prostora. Ime prinaša na površje pretekle odnose, povezane z močjo in vladarskimi ambicijami za obvladovanje te dežele, ki je bila prizorišče bitk predvsem do 10. stoletja, ko je območje osvojilo starodavno madžarsko ljudstvo.

Prispeli smo do vprašanja moči oziroma oblasti, kjer bi želeli narediti kratek postanek. Oblast verjetno prežema celotno človeštvo in zelo težko jo je opredeliti z enim stavkom. Oblast je praktično povsod: zdi se, da se pojavi v trenutku, ko dve osebi vstopita v razmerje. Oblast strukturira politične, socialne, kulturne, ekonomske in zasebne odnose. V zahodnih družbah je bila oblast že od začetkov temeljno povezana s prostorom. Ali, če to povemo s besedami Michela Foucaulta: Zgodovina prostorov je vedno tudi zgodovina moči. Ob tem je bila arhitektura vedno ena ključnih manifestacij oblasti. Tako velja, da lahko vselej razberemo pomen arhitekture, če razumemo oblastne strukture specifičnega prostora ali časa.

Angleška beseda za oblast, power, izvira iz latinskih izrazov potestas, potentia, imperium, medtem ko je slovanska beseda za to povezana z zemljo ali območjem, saj je etimološko pomenila »območje pod eno vladarjevo oblastjo«. V filozofiji pa je bila opredelitev moči obravnavana praktično od vseh filozofov, od Sokrata in Platona do Machiavellija, Hobbesa in Rousseauja, od Hegla in Marxa do Arendt, Agambena in Žižka, zaradi česar jo je glede na njeno priljubljenost mogoče primerjati le s spolnostjo. In tudi spolnost je konec koncev vprašanje moči, kot pravi Alenka Zupančič. Mogoče bi oblast lahko opredelili kot koncentracijo pravic, pravil in različnih orodij represije, ki se uporabljajo za uveljavljanje oblasti na določenem območju. Ob upoštevanju nasilja, ki spremlja moč kot vidno ali nevidno grožnjo kazni, je oblast tudi blizu avtoriteti in suverenosti. Hitri pogled v jezikovno zgodovino imena Blatnega jezera nam lahko pokaže, da so močne strukture iz 9. stoletja še vedno z nami danes v označevalcu, v besedi, ki jo večina ljudi uporablja za sklicevanje na največje jezero v srednji Evropi. Oblastna razmerja so tu vpisana v ime. 

Če preidemo iz jezikovne analize v analizo prostorskih registrov ob Blatnem jezeru, lahko rečemo, da stoji v osrednjem zahodnem delu Madžarske in da gre za enega najbolj značilnih in prepoznavnih prostorov v celotni regiji. Blatno jezero se vzpostavlja kot ogromna količina vode sredi obsežne, skoraj neskončne ravnice. Ta obsežna količina vode se nahaja v večinoma homogeni pokrajini ravnine kot vsiljivec, kot prostorska manifestacija razlike v prostoru. Jezero namreč vnaša v to ravan razgibanost s hribovjem in dinamiko s svojo vodo. Tako se kaže, da Balaton tako po svojem imenu kot po svoji prisotnosti v prostoru napoveduje, poimenuje nekaj drugega. Jezero prinaša drugačen ekosistem mokrišč in obal, omogoča pa tudi prostočasne aktivnosti v vodi na prevladujočem podeželskem, kmetijskem območju.

Če nam je dovoljeno poenostaviti, bi želeli zaključiti ta uvod s hipotezo, da če obstaja katera koli prevladujoča značilnost Blatnega jezera, s katero bi lahko začeli ta razmislek, je to ta razlika nečesa drugačnega, nečesa, kar izstopa. Jezero se v mnogih pogledih predstavlja kot Drugi svoje okolice: drugačen je glede na okoliško deželo, drugačen je glede na ravnino, ki ga obdaja, drugačen je v primerjavi s prevladujočim jezikom, drugačen je glede na ostale dejavnosti okoliške regije. Obala, ki obdaja jezero, deluje kot prehodni prostor, ki z vodo in okoliško zemljo oblikuje specifično mesto.

V preteklosti jezero ni predstavljalo le geografske entitete vode in kopnega, temveč je bilo pogosto uporabljeno tudi za označevanje politične meje. Takrat je bila meja ločilna črta, ki je bila prisotna v bližini jezera in se je po bitkah premikala. Okoli jezera lahko vidimo razvaline različnih gradov in utrdb, ki pričajo o teh časih. Ta meja je bila nadzorna linija, demarkacijska črta med sovražniki in prijatelji, med različnimi vladarji in oblastmi. Jezero, ki ga pogosto imenujejo madžarsko morje in se odpre skoraj do obzorja, je nekoč predstavljalo območje bojev. Ker je jezero pomemben vir vode, ki leži ob ključni prometni poti za obsežno regijo, je bila meja ob Balatonu ali blizu njega politično bojišče različnih virov moči. Danes jezero v svoji bližini nima več politične meje. Politika meje in vidno iskanje nadzora ter moči nad tem prostorom sta že minila, vendar se zdi, da se tukaj uporabljajo druge, bolj nevidne meje.

Ponovno bi vas radi opozorili na citat Foucaulta, da je zgodovina prostorov vedno tudi zgodovina oblasti. Po njegovi teoriji so po 18. stoletju običajen nadzor, tipične meje, ki so bile vidne v prostoru, zamenjale veliko bolj nevidne kontrolne črte. Po 18. stoletju so tudi arhitektura in njeni slogi sledili namenu ustvarjanja prostorov užitka, da bi sprožili užitek ob estetski popolnosti prostora. Arhitektura od moderne do danes je po Foucaultu znanje, ki omogoča nevidno delovanje moči z izvajanjem nadzora. Oblike prostora in arhitekture proizvajajo znanje, ki je tesno povezano z ekonomskimi in političnimi odnosi moči in jih vzdržuje, da bi sprožili užitke in zadovoljstvo.

Obalni prostor Balatona je prehodni prostor, prostor, kjer se voda sreča z obalo, saj je obala ravno mesto, ki določa mejo med vodo in kopnim ter predstavlja v tem primeru neko mejo naše sodobnosti, ki deluje na bolj razdrobljeni, manj enotni in manj vidni ravni. To črto bi želeli poimenovati meja ublagovljenja. Obala je prehodni prostor in ravno to določa njeno bogastvo, potencial in kapital, ki prinaša prihodke in ublagovljenje tega prostora. Prostor tega prehodnega prostora je bil v zadnjih 80 letih intenzivno podvržen spremembam s turizmom, kmetijstvom in podobnimi gospodarskimi dejavnostmi, kar je to regijo spremenilo v destinacijo. V tej industriji se obala kaže predvsem kot kraj užitkov in zadovoljstva. Vse druge značilnosti tega prehodnega prostora so manj pomembne. Zdi se, da se meja, črta, ki označuje območje Blatnega jezera kot prehoden prostor, v zadnjih desetletjih hitro širi. Ublagovljenje, ki v prostoru postavlja hrepenenje po užitku in zadovoljstvu obiskovalcev, se povečuje.

Zdi se, da je turistična industrija s svojo nalogo, da zasnuje prostorski register užitkov okoli Balatona, ki je ločen od običajnega vsakodnevnega življenja dela, stresa in odgovornosti, to tukaj uspešno gradila. Te prostorske registre bi lahko imenovali narkotične in fantazmagorične. So v skladu z našo sodobno družbo, ki jo prežemata hedonizem in permisivnost. Neoliberalizem s svojim hrepenenjem po množenju dobička, ki se v tem smislu uporablja kot edino merilo razvoja, ki prečka vse registre – kulturne, ekološke in prostorske, pa tudi človeške, je tukaj na delu. Strukture oblasti, ki so vpisane v prostor, kažejo na prevlado neoliberalne paradigme v vsem svojem razmahu: oblast, ki deluje, je trg, je dobiček, je dodana vrednost. Ta oblast prinaša nevidno mejo totaliziranega ublagovljenja v prostor, ki se je predal pomirjevalnemu in poceni kiču, ki ustvarja iluzijo sreče in užitka obiskovalcem. Ta narkotični, fantazijski prostor je zasnovan tako, da oblikuje užitek, kot ga je treba doživeti.

Neoliberalne paradigme so globalno prinesle tudi okoljsko krizo, ki je prevladujoča v našem času stalnih kriz. Vemo, da nujno potrebujemo politiko odrasti, saj nas je neoliberalna predstava o nenehni rasti pripeljala tja, kjer smo. Kot družba se moramo razviti iz neoliberalne paradigme, da bi se lahko regenerirali.

Globalna okoljska kriza je skupaj z vse večjim razvojem turistične industrije privedla do lokalno ogroženega območja Balatona, kjer so vse pogostejši plazovi in slaba kakovost vode posledica intenzivnega kopičenja človekovih posegov v prostor. Zdi se, da pretekle politične meje, ki so močno vplivale na življenje ljudi v regiji, nikoli niso tako močno vplivale na življenje celotnih ekosistemov kot sodobne meje ublagovljenja. Blatno jezero in njegova obala stojita kot prehodni prostor, kjer je ta njegova specifična razlika, ta pozicija Drugega, služila kot gradnik simptomatičnega prostora antropocena. Vprašanje torej je, ali se je možno izmakniti tem mehanizmom in oblikovati alternativni, postantropocentrični prostor?

V času, ko okoljska kriza ogroža vse oblike življenja na planetu, potrebujemo širšo, postantropocentrično analizo, ki bo ponudila obsežnejše, bolj vključujoče in kompleksne odgovore. Totalitarni koncept neokapitalizma, ki je usmerjen v dobiček in človeka, ki sploščata naravo, rastline in živali zgolj v objekte, sam po sebi ne more ponuditi novega, postantropocentričnega odgovora ne na globalni ravni in ne lokalno, v tako občutljivem ekosistemu, kot je Balaton.

Ali lahko na tem območju s postantropocentričnim pristopom ohranimo vodo, ali lahko ohranimo obstoječe ekosisteme? Morda se sliši kot blodnja ali dobronamerne sanje, vendar bi mogoče obsežen vrt ob Balatonu lahko predstavljal rešitev. V takem parku ali vrtu bi lahko rastline, živali in ljudje sobivali na podlagi skupnega cilja ohranitve vode in krajine za prihodnje generacije, namesto da bi ju uporabljali za turizem. V tem vrtu sobivanja bi bile lahko meje prehodnega prostora jasno začrtane, za glavno mero pa bi namesto dobička veljala kakovost sožitja različnih oblik življenja.

Oddajo je pripravila Mateja Kurir, bral sem Marko Cetin, za tehniko je skrbel Budiz. Nasvidenje v naslednjih Tipologijah prehodnega prostora.