Kaj pa ustavna presoja?

V 58. členu ustave je zapisano: “Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne. Način njihovega financiranja ureja zakon.” Univerzo so vse do sedaj urejali državni zakoni. Pristojnosti, omejitve in pravila univerzam določajo recimo Zakon o zavodih, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih financah, pa Zakon o sistemu plač v javnem sektorju in še številni drugi. Država torej deluje kot regulator visokega šolstva in šolskega sistema na splošno. Med vlado in visokošolskimi zavodi velikokrat prihaja do nesoglasij glede financiranja visokega šolstva, prav tako pa se vsake toliko odpirajo debate okoli plačljivega študija.

Pretekla dva tedna pa je bila na tapeti še ena izmed perečih tem, povezanih z visokim šolstvom. V javnost je namreč prišla informacija, da so univerze osmega maja lani na rektorski konferenci naročile analizo ustavne presoje v želji, da bi zopet sprožile ustavno presojo Zakona o visokem šolstvu, krajše ZViS, glede vprašanja avtonomije univerz po 58. in 59. členu Ustave Republike Slovenije in neustavnosti njihove zakonske ureditve. Rektorska konferenca je sicer že pred desetimi leti sestavila delovno skupino za ustavno presojo Zakona o visokem šolstvu. Predlog je bil tudi poslan na ministrstvo, vendar je končal v predalih. Pobudo je lansko leto sestavila pravna služba državnega sveta, temelji pa na pravni analizi, ki jo je naredila trojica bivših ustavnih pravnikov: Ciril Ribičič, Franc Grad in Boštjan Marija Zupančič. Zanjo so iztržili enaindvajset tisoč devetsto petdeset evrov, stroške pa so v enakih deležih poravnale ljubljanska, mariborska in primorska univerza. Pobudo sta pred dvema tednoma v postopek pri državnem svetu vložila državna svetnica in prorektorica na ljubljanski univerzi Branka Kalenić Ramšak in državni svetnik Matjaž Gams.

Naslov analize se glasi: Neskladnost normativne ureditve položaja državnih univerz z ustavnim načelom avtonomije. Analiza ima svoje temelje predvsem v 58. členu ustave, ki smo ga izpostavili na začetku. Po mnenju avtorjev analize imajo, sodeč po 58. členu, slovenske javne univerze pravico, da samostojno, brez posegov države, odločajo o svoji organiziranosti in delovanju. Prav tako pa izpostavljajo, da univerzitetna avtonomija ne sme biti vezana na noben zakon ali pogoj. Država naj bi ravnala protiustavno, ko univerzo statusno izenačuje z osnovnošolskim ali srednješolskim izobraževanjem. Univerze morajo torej biti avtonomen prostor, v katerem se lahko samo univerza sama odloča, ali bo statusno javni zavod ali neke vrste javna korporacija, kar bi bila po mnenju pravnikov boljša rešitev. Prav tako je v analizi zapisano, da sedanji zakon posega v avtonomijo univerz z določanjem pogojev za vpis na študij, ker da tako univerza ne more pridobivati ustreznih študentov.

Omenjena analiza ustavne presoje zakona o visokem šolstvu je v zadnjem tednu postavila na dva različna bregova  sindikate in rektorje univerz. V današnji oddaji bomo predstavili stališča obeh strani in osvetlili točke, v katerih njihova mnenja ne najdejo skupne poti. Besedo smo dali tako rektorjem kot tudi sindikatom ter mladinski organizaciji Iskra. Začnimo najprej na strani sindikatov.

Prejšnji teden nam je v naših tedenskih novicah podpredsednik Visokošolskega sindikata Slovenije, Gorazd Kovačič, povedal, da sindikati lansko leto, ko je rektorska konferenca naročila pravno analizo bivšim ustavnim pravnikom, glede tega niso bili seznanjeni. Nihče jih ni vprašal za njihovo mnenje, pač pa so za lanski sklep izvedeli iz medijskih poročil. Nekaj malega so o tem izvedeli le na raznih sestankih, če so rektorje o tem izrecno vprašali. Povedal je tudi, da se je pogovarjal z enim od rektorjev, ki mu je povedal, da njihove želje niso tako radikalne, kot je zapisano v omenjeni analizi, vendar Gorazd Kovačič poudarja, da bo ravno to, kar je napisano v analizi, tisto, o čemer se bodo odločali ustavni sodniki.

V ponedeljek pa je v našem tedenskem komentarju Pod katedrom podal še strnjen komentar, v katerem se je osredotočil na posledice, ki bi jih povzročilo sprejetje omenjene ustavne presoje. Presojo ustavnega člena je ponazoril na treh področjih. V preteklosti smo bili večkrat priča spornim izplačevanjem velikih honorarjev in dodatkov. Meni, da se bodo, če bo rektorska pobuda sprejeta, tovrstni ekscesi samo še stopnjevali, saj bodo lahko rektorji avtonomno sprejeli interne predpise, ki bodo to tudi dovoljevali. Drugo področje zadeva zaposlene, saj naj bi rektorji na ustavnem sodišču spodbijali zakonsko določitev pedagoškega normativa in umeščenosti univerze v javni plačni sistem. Gorazd Kovačič poudarja, da bi država v primeru, da ne bi bila več pristojna za določanje pedagoškega normativa in plačnega okvira, dobila še dodaten alibi za še dodatno znižanje financiranja. Poleg tega pa bi ob povečani avtonomiji rektorji lahko zaposlenim individualno določali plače in normative. Pod tretjo točko pa izpostavlja problematiko brezplačnega študija. Ustava v zvezi z univerzami omenja samo avtonomijo, ne opredeljuje pa koncepta javne službe. Ne ureja razmerja med njima, v podrobne opredelitve pa lahko gre le področni zakon. Rektorji pa ta področni zakon, ki trenutno opredeljuje razmerje med avtonomijo in javno službo, želijo izpodbiti in razmerje definirati na novo, kar pa kaže na to, da je njihov cilj tudi širjenje plačljivega študija. Predstavnica Visokošolskega sindikata Slovenije na mariborski univerzi, Marija Javornik Krečič, je za časopis Dnevnik povedala, da si rektorji želijo večjo avtonomijo, ki bo samo povečala njihovo samovoljno delovanje. Po njenem mnenju si rektorji na eni strani želijo, da jih država financira, na drugi pa jih mora pustiti pri miru, da z denarjem delajo, karkoli želijo. Odločitev rektorjev, da prek državnega sveta dosežejo ustavno presojo Zakona o visokem šolstvu, je ne preseneča, saj meni, da so si že od nekdaj želeli večje avtonomije nasproti zakonski državni regulaciji. Poleg tega pa poudarja pomen številnih ekscesov, afer in zlorab, ki so se v preteklosti dogajale na slovenskih univerzah, in opozarja, da bodo ob morebitni povečani avtonomiji delavci potisnjeni “na milost ali nemilost v roke rektorjev.”

Klicali smo tudi Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, krajše SViZ, a na koncu nismo uspeli pridobiti izjave. Svoje mnenje pa nam je v pisni obliki posredovala tudi mladinska organizacija Iskra, ki prav tako nasprotuje rektorskim željam. V svojem zapisu so izpostavili, da je bil 58. člen ustave napisan v veri, da slovenske univerze ne bodo zlorabljale avtonomije na dnevni ravni. Citiramo: “Danes se deklarativno seveda lahko opredelimo za avtonomijo in zahtevamo spoštovanje člena, vendar se v praksi ta avtonomija kaže predvsem kot avtonomno udejstvovanje univerze kot tržnega subjekta brez kakršnekoli odgovornosti.” Menijo, da bi morala biti univerza sposobna opravljati svoje naloge tudi, če zanjo veljajo državni zakoni, zato zakoni ne bi smeli biti ovira. Poskus, da bi si univerze izborile poseben pravni status, razumejo kot poskus vodstev, da se v prihodnje zaščitijo pred odgovornostjo za svoja dejanja. Poudarjajo tudi, da je status univerz že sedaj ločen od nižjih ravni izobraževanja, kot enega od pokazateljev pa navajajo možnost, da univerza same načrtujejo študijske programe.

V torek, 22. maja, smo nekoliko presenetljivo izvedeli, da sta državna svetnica in prorektorica na ljubljanski univerzi Branka Kalenić Ramšak in rektor Univerze v Ljubljani Igor Papič odstopila od možne ustavne presoje Zakona o visokem šolstvu. Prav tako pa je za naše novice Marija Javornik Krečič povedala, da bo k odstopu od možne ustavne presoje morebiti prišlo tudi na Univerzi v Mariboru, saj se rektorski kandidati do ustavne presoje opredeljujejo odklonilno. Do sedaj sicer še nismo dobili nobene javne izjave iz rektorata Univerze v Mariboru, ki bi odstop dejansko potrdila.

Zdaj bomo dali besedo še rektorjem. Pisali smo na mariborsko, ljubljansko, primorsko in novogoriško univerzo, izkupiček pa je bil polovičen. Odzvali sta se nam namreč Univerza v Ljubljani in Univerza na Primorskem. Najprej se posvetimo odgovorom rektorja ljubljanske univerze, Igorja Papiča, ki je v svojem zapisu kot glavni razlog  za odstop od pobude navedel ostro nasprotovanje s strani Visokošolskega sindikata Slovenije, ki naj bi zavračal kakršenkoli konstruktiven dialog v času, ko je bila pobuda vložena.

Naslednjih nekaj stavkov bomo dobesedno citirali, v njih pa bo možno zaznati kritiko Visokošolskega sindikata Slovenije in dejanski namen predloga ustavne presoje Zakona o visokem šolstvu. Citiramo: “Sprejemam argument o potrebni širši razpravi z zaposlenimi in študenti, ne pa tudi namernega zavajanja o motivih za pobudo s strani Rektorske konference Republike Slovenije. Gre za nevarne manipulacije, ki omenjajo vzpostavitev samovoljnih pogojev dela univerz brez državnega nadzora, vpeljavo šolnin za študente in podobno. Nič od tega ne drži. Moj osnovni namen pri podpori pobudi za ustavno presojo je bil začetek postopka za pripravo novega zakona o univerzi, ki bi poenoteno obravnaval področje visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. V času priprave novega Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti in novele Zakona o visokem šolstvu smo ponovno opazili, da imamo umetno razliko med visokošolskimi učitelji in raziskovalci ter dva različna načina financiranja. Vse to povzroča zmedo in ustvarjanje napetosti med univerzami in inštituti. Takšna ureditev je dodatno pogojena s pomanjkljivim financiranjem visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti.” Konec citata.

Koncept avtonomije univerze rektor Igor Papič razume v dveh različnih fazah. Avtonomija univerze primarno zajema avtonomijo posameznika znotraj univerze. Pri tem gre predvsem za integriteto profesorjev in študentov. Šele v naslednji fazi, pravi, pa lahko govorimo o avtonomiji univerze znotraj države. Avtonomijo univerze nasproti državi pa utemeljuje s prepričanjem, da na delovanje univerze država ne sme vplivati z birokratskimi posegi. Prav tako ne razume nasprotovanja avtonomiji univerze s strani sindikatov, saj pri predlogu ustavne presoje ne gre za razpravo o avtonomiji univerze, ki bi bila nad osnovnimi normami in zakoni v družbi. Zato meni, da v naši državi očitno še nismo dovolj zreli oziroma si ne zaupamo dovolj, da bi lahko o večji stopnji avtonomije na slovenskih univerzah resno razpravljali.

Obširno izjavo pa je za današnjo oddajo podal rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič, ki je podrobneje predstavil ozadje in razloge za predlog ustavne presoje Zakona o visokem šolstvu. Prav tako je odgovoril na številne očitke s strani sindikatov.

Izjava

Vsebinsko pa nas je podrobneje zanimalo, kako naj bi po njegovem mnenju univerza pridobivala ustrezne študente:

Izjava

Na koncu pa je spregovoril še o očitkih glede ekscesov, zlorab in številnih afer, ki so se v preteklosti dogajale na slovenskih univerzah. Nekaj stavkov pa je namenil tudi aferi, v katero je bil vpleten tudi on sam.

Izjava

Rektor Dragan Marušič torej ne razume nasprotovanja ustavni presoji. Pri pobudi rektorjev, kot pravi, gre zgolj za presojanje skladnosti z ustavo. Poleg tega zavrača številne očitke Visokošolskega sindikata Slovenije in izpostavlja, da je bila pred desetimi leti, ko je tedanja rektorska konferenca sestavila delovno skupino za pripravo tega zakona, na konferenci navzoča tudi sedanja sindikalna zaupnica Visokošolskega sindikata na Univerzi na Primorskem.Toda očitno ni zavrnila predloga rektorjev. Kot smo izpostavili prej, pa Visokošolski sindikat Slovenije trdi, da niso bili ustrezno seznanjeni s celotno zadevo. Prav tako izpostavlja, da je bila letos aprila na rektorski konferenci odstranjena točka, ki je o izstopu iz sistema javnih uslužbencev govorila še po starih izhodiščih, zato v povezavi s tem zavrača vse očitke.

Epilog med sindikati in rektorji bo z zanimanjem spremljal Dejan.