Omnibus sanacije
Foto: Črt Piksi
Državni zbor je na včerajšnji seji z 52 glasovi za in 27 proti sprejel tako imenovani »omnibus zakon« oziroma, na dolgo, Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države. Zakon, ki je naenkrat razveljavil enajst zakonov, sprejetih pod prejšnjo koalicijo, je predložil Inštitut 8. marec, pripravljen pa je bil v sodelovanju z različnimi iniciativami, stroko ter ostalim prebivalstvom, ki ga inštitut značilno imenuje civilna družba.
Čeprav vseh enajst zakonov vpliva na študentke tako ali drugače, in sicer s sobivanjem v družbi, ki jo ti zakoni urejajo, pa imata z vzgojnim in izobraževalnim sistemom neposredno več opraviti dva od njih: Zakon o tujcih in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. A še preden skočimo v njuno analizo, se je smiselno vprašati, ali se bo zakon obdržal. V Slovenski demokratski stranki namreč obljubljajo ustavno presojo. Tina Tomšič, članica Inštituta 8. marec in sodelavka v kulturni redakciji Radia Študent, odgovarja:
Posvetimo se prvemu od dveh za šolstvo najrelevantnejših zakonov: Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Ta je s svojo uvedbo spremenil sestavo svetov zavoda v vrtcih, na osnovnih in srednjih šolah. Poleg treh predstavnikov staršev in treh predstavnikov ustanovitelja – torej občine – so predstavnikom stroke pripadli le še trije stolčki v svetu, kar je stroko postavljalo v še odločnejšo manjšino. Pred spremembo je strokovnemu kadru pripadalo pet mest.
V redakciji smo takrat poročali o javnem pismu pedagoške stroke, poimenovanem Proti politizaciji šol in vrtcev. Zaposleni v vzgojnih in izobraževalnih zavodih so namreč prepoznali poskus političnega vmešavanja v ključne odločitve zavodov. Sveti zavoda potrjujejo letne delovne načrte, finančne načrte in vse ostale dokumente, ki so ključni za delovanje zavoda, a ti v vsakem primeru nastanejo v sodelovanju z ustanoviteljico, občino. Pravi problem pa pride na plano pri imenovanjih ravnateljev. Manjši delež stroke je vajeti kadrovanja prepustil občinam.
Gregor Pečan, direktor predsednik [popravek] Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, pravi, da sistem odborov občinskih predstavnikov, ki upravljajo s šolami, sicer deluje ponekod v tujini, a da Slovenija nima iste demokratične tradicije in mentalitete in da je delež stroke pri imenovanjih ravnateljev zato pomemben.
Pečan dodaja, da sicer ne ve, ali je do včeraj veljavni zakon v prvi polovici leta, ko je veljal, imel praktičen vpliv pri katerem od postopkov imenovanja ravnateljev, a da sistem tudi v svojem predhodnem stanju ni bil popoln.
Čeprav dvomi, da politični interes za popravilo te koruptivnosti sploh obstaja, o morebitnih alternativnih sestavah svetov zavoda pove:
Pečan izpostavi še eno pomanjkljivost trenutne ureditve, ki bi jo bilo pomembno popraviti.
Pa se ozrimo še k Zakonu o tujcih. Tuje študentke iz držav izven Evropske unije, ki študirajo v Sloveniji, so z lansko spremembo zakona doživele hladen tuš. Za podaljšanje dovoljenja za bivanje v Sloveniji naenkrat ni več nujno zadoščalo pisno potrdilo staršev ali skrbnikov, da lahko finančno poskrbijo za njihovo bivanje in šolanje v Sloveniji, pač pa so upravne enote pridobile pravico do veliko invazivnejše in bolj diskriminatorne interpretacije zakona. Od študentke so lahko po novem zahtevale, da mora na začetku študijskega leta na računu imeti skoraj 4.000 5.000 [popravek] evrov. Upravne enote so si lahko celo vzele pravico preveriti, od kod je prišel denar.
Ob spremembi zakona se je oblikovala Iniciativa za tuje študente, katere član je bil takrat tudi Marko Durdubakov, študent iz Makedonije, ki študira v Sloveniji. Po razpadu iniciative je pri pripravi včeraj sprejetega zakona kot član Študentske fronte sodeloval tudi sam. O vplivu, ki ga je imel zakon na tuje študentke, pove:
Škodljivi zakon je torej odpravljen, a nastala škoda ostaja.
Boju so se pridružile tudi iniciative in organizacije Iskra, Delavska svetovalnica, Univerza v Ljubljani, Univerza v Mariboru in nenazadnje Inštitut 8. marec s pripravo novega zakona. Durdubakov pa je v času veljave zakona tujim študentom in študentkam pomagal tudi na terenu. Študentke, ki so jim na upravni enoti zavrnili prošnjo za podaljšanje dovoljenja za bivanje, so mu pošiljale svoje prijavno gradivo, ki jim ga je nato pomagal popraviti, če je šlo za napake pri prilaganju dokumentov in izjav. Upravne enote te naloge namreč niso opravile, ampak so nepopolne prijave zavrnile brez pojasnila ali poziva k dopolnitvi.
Durdubakov poudarja, da so tuje študentke še vedno diskriminirane, ko pride do možnosti bivanja v študentskih domovih, pridobivanja štipendij in dostopa do jezikovnih tečajev. 1500 tujih študentov se letno bori za 250 postelj in 250 mest na enoletnem tečaju slovenščine, imenovanem Leto plus, pove. Takšen diskriminatorni sistem je v veljavi že od začetka uvajanja bolonjske reforme, torej leta 2012.
Za vse ostalo hitrih popravil ni, pojasni Tomšič. Popravljanje premišljene sistemske diskriminacije, ki je tu že izpred zadnje vlade, bo terjalo normalen zakonodajni postopek in pripravo novih zakonov ali amandmajev. Na podobne bližnjice okoli kilometrov birokracije, ki naj bi varovala demokratičnost, torej v prihodnje ne gre računati.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj