Arpanet

 Channel Zero, 19. 10. 2013

Feni detroitskega veljaka Geralda Donalda, ki v zasedbah in projektih Drexciya, Dopplereffekt, Japanese Telecom, Der Zyclus in še kopici drugih že dobrih dvajset let navdušuje in navdihuje sledilce samosvojih elektronskih muzik, smo ob napovedi njegovega nastopa pod solo psevdonimom Arpanet dvakrat preverili, če vidimo prav. Ne le zato, ker se do leta 2005 skoraj ni pojavljal v koncertnem kontekstu, pač pa tudi zato, ker naj bi na oder stopil v Channel Zeru, za njegov sloves torej razmeroma majhnem klubu. No, po začetnem presenečenju in krajšem premisleku se to v resnici ni več zdelo nenavadno. Donald se je kljub pomembni vlogi pri oblikovanju sodobne elektronske glasbe vse do danes namreč obdržal nekje v ozadju, razmeroma dobro skrit pred vsiljivo zvedavostjo medijev in svojih privržencev. Po drugi strani pa smo po zaslugi ekipe Elektrolize, ki je za petkov event moči združila še z ekipo Mimoze, v Channel Zeru v preteklosti že videli marsikatero electro legendo.

Donald je sicer vedno veljal za producenta, ki se bolje kot na odru počuti v očem skritih detroitskih in nemških studiih. Njegovo redko pojavljanje v živem kontekstu je celo botrovalo govoricam, da njegov skoraj znanstven pristop pri ustvarjanju glasbe zunaj studiev preprosto ne funkcionira. To se je sicer nekoliko spremenilo pred kakšnimi sedmimi leti, ko se je z zasedbo Dopplereffekt začel pogosteje pojavljati tudi v živo, toda precej bazični nastopi so bili za fene prej kot koncertni presežki predvsem opravičilo, da legendarnega kreativca pač vidijo v živo. Pa čeprav skritega za obvezno masko. Dopplereffektove nastope je (tudi skozi vizualije) še vedno uokvirjala ohlapna konceptualna zasnova, zato so se znašli nekje vmes med bolj artsy performansom in klasično izkušnjo klubskega dogodka. Nov Donaldov korak v živo pojavljanje pa se je zgodil pred kakšnim letom, ko se je kot Arpanet začel pogosteje  pojavljati v klubskem kontekstu.

Kot se je potrdilo po uvodni skladbi v njegovem petkovem setu, Donald v živo ne mara kompliciranja. Tudi tokrat se je na odru pojavil ob Korgovem Tritonu, nekakšni »delovni postaji«, ki hkrati deluje kot sampler, sekvencer in klasičen digitalen sintetizator. Vnaprej pripravljen material ima shranjen na spominski kartici in vanj posega le izjemoma. Bolj kot ne le priložnostno sproži posamezno dodatno sekvenco, pa še to verjetno le zaradi bolj pristnega vtisa, da pač spremljamo nastop v živo. Toda za detroitske producente, vsaj tiste, ki se niso nikoli spustili v rokovanje z vinili, je tak pristop nekaj povsem običajnega, dasiravno vsaj v zadnjih letih precejšnja redkost. Tudi takrat, ko so na oder postavili dobršen del svojih studiev, torej ritem mašine, mešalne mize in sintetizatorje, so vnaprej pripravljene sekvence po navadi ostale skoraj nedotaknjene. Zanje je pač vedno govorila glasba sama in ne njihove (koncertne) tehnične spretnosti. Donald je šel tukaj celo v tak ekstrem, da je za svoj aktualen set posnel nove skladbe, ki jih postavi v enako sosledje, kot so objavljene na njegovem soundcloudu. Še več, med skladbami ni prehodov – če se končajo odsekano, jih pač slišimo take, odsekane. V njegovem svetu je skladba pač nedotakljiva, tako rekoč sveta stvar. Bolj zanimivo je bilo zato opazovati, kako se glasba, ki bi ji težko pripisali plesni potencial, znajde v klasičnem klubskem okolju, kjer je elektronska glasba pač še vedno, ali še raje vedno bolj vezana na lovljenje plesnih korakov. V prvih petinštiridesetih minutah, ki so jih zaznamovale drexciyevske akvatične abstrakcije, smo predvsem poslušali, se je pa v zadnjih petnajstih minutah, ko so zavladali militantni techno ritmi, pokazalo, da je dobršen del prisotnih najbrž vendarle prišel na »plesni« elektronski dogodek. Ta plesni zaključek je zato na nek način podrl tisto, kar je Donald poskušal vzpostaviti skozi večji del svojega seta, toda po drugi strani smo skozenj dobili tudi vpogled v to, da so prav tiste abstrakcije deloma botrovale podobi plesne glasbe, kot jo poznamo danes. Vsekakor set, ki svoj potencial lažje uresniči v klubskem okolju kot artsy performativnem prostoru, kar je ne nazadnje potrdil tudi dober odziv napolnjenega Channel Zera. Pa čeprav nas je večina tja prišla zato, da bi videli legendarnega kreativca, tudi, če bi samo stal na odru.