Jung An Tagen: Agent Im Objekt

Editions Mego, 2018

V tokratni Tolpi bumov predstavljamo dunajskega producenta Jung An Tagen in njegov album, poimenovan Agent Im Objekt, izdan pri založbi Editions Mego. Stefana Justerja, ki stoji za tem imenom ter kopico drugih, kot so Cruise Family in Stefan Kushima, je najlažje vstaviti v predal eksperimentalne elektronike. Zdi se, da Justerjevi različni psevdonimi vsak zase predstavljajo lastne, razmejene univerzume, s konsistentno logiko, ki temelji na za njih specifičnem izrazoslovju. Najsi gre za karakter, s katerim predstavlja vizualni umetniški aspekt kot je J. Fröhnel, ali glasbo, kot je Jung An Tagen, bistvena označevalca postaneta razvoj in fokus prakse.

To mu omogoči integracijo na videz zamejenih delov v celoto, pri čemer je treba vedeti, da želi s svojim delom ustvarjati totalno izkušnjo. Tako velikokrat govori o želji pri poslušalcu vzbuditi določene vizualne podobe, s čimer tudi utemeljuje odsotnost vizualnega elementa ob svojih nastopih v živo. A govor o preslikavi estetsko-teoretske baze v glasbo se mnogokrat lahko izkaže za jalovo početje, ko pridemo do samega poslušanja. Vprašanje je torej, ali lahko projekt Jung An Tagen v tem primeru držimo za besedo.

Z albuma je hitro razvidno, da gre za loope preprostih kompozicij, ki ob slojenju druga na drugo izgradijo poliritmične odseke. Navkljub abstraktnosti vzorcev je najboljša lastnost albuma ta, da ti ne zvenijo akademsko oziroma premišljeno in predvidljivo, s čimer se večkrat srečamo tudi v bolj eksperimentalnih vodah. Ob nepredvidljivosti pa Jung An Tagen vsekakor ponudi tudi tematsko povezanost komadov.

V nasprotju s predhodnim albumom Das Fest Der Reichen, na Agent Im Objekt Jung An Tagen ponovno uvede kick drum, ki ustvari percepcijo že znanega in možnost fizičnega odziva. Čeprav bi bilo o komadih kot sta 20:32 8°13'03.6 ali 20:03 It Was Totally Invisible nerealno govoriti kot pripravljenih za plesišče, po drugi strani tudi ne gre zgolj za kvaziintelektualno premišljujočo glasbo. To, čemur bi lahko rekli nov techno, je tukaj nemiren in lesketajoč preplet poslušalca in digitalne entitete, za katero se zdi, da stoji kot izvor skladb. Na to misel se neposredno naveže tudi sam Juster s poimenovanjem komadov. Ti so označeni, kot da bi predstavljali polovico pogovora znotraj spletnega chat rooma, z uro in zapisom, ki referira digitalni svet.

Če začnemo s (3) Starts Logging #public in se do 20:36 [3] is now known as 0 že dodobra uvedemo v ritem albuma, ga v tem trenutku iznenada prekine eksplodirajoča nota, ki stoji kot komad zase. Čeprav se sama ideja note navezuje na njeno ne-relacijo do note pred njo ali po njej, s tem Jung An Tagen primarno, zvito podre naša pričakovanja, kako naj bi se album razvijal. Posledica je ponoven občutek urgentnosti, s katerim nas vrže v nadaljevanje, ki je v primerjavi s prvim delom izjemno nestabilno, prikaže namreč veliko širši spekter producentovega stila.

Tako lahko sedaj odgovorimo tudi na vprašanje o utemeljenosti govora o Agent Im Objekt kot totalnem delu. Če album poslušamo v celoti, kakor je idealnem smislu zamišljen, je odgovor da. Justerju uspe z niansirano serialnostjo teme kot same glasbe vzbuditi koherentno delo, ki zmaga v tem, kako razume eksperiment v glasbi. Ta ne izhaja iz kljubovanja vsem konvencijam neeksperimentalne glasbe zavoljo kljubovanja samega, temveč tako, da postavi lastne konvencije in z njimi brezkompromisno gradi samokritičen stil.