Samuel Kerridge: Kick To Kill

Recenzija izdelka
19. 8. 2022 - 19.00

Kick To Kill Records, 2022

 

Samuel Kerridge v navezi s Taylor Burch proti kalupom v elektronski glasbi
 / 21. 6. 2019

Britanski producent elektronske glasbe Samuel Kerridge je v širšem miljeju technoidnih glasb izdelano ime. Prvič smo se na Radiu Študent kot recenzenti z njegovim delom ukvarjali v letu 2019, ob priložnosti izida albuma The Other, katerega glasba je nastala v sklopu multimedijskega projekta v sodelovanju z glasbenico in avtorico Taylor Burch, najbolj poznano kot polovico dvojca Dva Damas, ter režiserko in vizualno umetnico Daisy Dickinson. Vendar je Kerridge poznavalce scene presenetil in prevzel že dober čas pred tem. Ključna za njegov vzpon na industrialni techno olimp je bila predvsem selitev v Berlin leta 2011, kjer je kot človek z idejo o izvenserijskih, levopolnih klubskih dogodkih v sodelovanju s svojo ženo Hayley začel z organizacijo nedeljskih popoldanskih zabav ter pozneje tudi z založniško dejavnostjo pod imenom Contort. Takšni podvigi mu prej na otoku nikakor niso uspeli, v nemški prestolnici pa so bili apetiti drugačni in nekaj začetnih zmreženih povezav se je s pomočjo dobre besede hitro razraslo od ust do ust. Dogodki Contort so postali pri ustvarjalcih in DJ-jih precej priljubljena postaja, kar je Samuelu kmalu odprlo tudi nova, če že ne Brandenburška, pa vseeno velika vrata.

Dvajset let ene najvplivnejših techno založb
 / 19. 4. 2014

Kot organizator klubskih dogodkov Contort, ki so gostujočim umetnikom prepustili popolno svobodo v smislu izbora glasbe za sukanje, se je torej nocojšnji osrednji protagonist zbližal z absolutnim pomembnežem Regisom, pri katerega spoštovani založbi Downwards sta nato že v letu 2013 izšli dve Kerridgevi izdaji. Kakorkoli že, selitev v Berlin, ravno pravi čas na sceni v prvih nekaj letih prejšnjega desetletja, s prodornostjo festivalov, kakršna sta CTM ali Atonal, ter založb, kakršna je denimo Blackest Ever Black, pa izstopajoče zabave in počasi izlovljena prava poznanstva – vse to je Samuela Kerridga počasi izoblikovalo v zaželenega gosta, ki je leta 2018 gostoval tudi že v Ljubljani v takratnem prostoru Božidar. Čez leta se je njegova dejavnost razvijala, z letošnjim novim albumom je recimo krstil tudi novo založbo, ki bo nosila enako ime kot plošča sama, Kick To Kill, delovala pa bo pod okriljem že omenjene Regisove Downwards. Enako tudi avtorjeva glasba prehaja različna območja, se vedno vrača nazaj k izvoru, vendar hkrati tudi vedno znova beleži nove odmike, kar se ob ustvarjalcu, tako zvestemu nestandardnim oblikam, seveda pričakuje.

Prvi solo album dežurnega birminghamskega techno fotra aka Regisa po devetnajstih letih
 / 5. 6. 2020

Letošnja plošča Kick To Kill zmore ponovno stilski skok, celo takšnega, ki jo najverjetneje prvič pelje precej daleč proč od dominance elektronskega sekvenciranja, ki je aranžmajsko vodilo avtorjeve izdaje vse do danes, kljub temu da bi četverokotni purist verjetno že davno obupal nad vsem hrupom, poezijo in breakbeati, ki so v preteklosti lahko bolj ali manj pogosto prečili ali mehčali njegove z EBM-om in industrial godbo poznih sedemdesetih in osemdesetih let zaznamovane stvaritve. Nova plošča je verjetno hkrati najbolj surovo nojzersko hreščeča in (post)punkovsko pesemsko nabrita, obe ti njeni lastnosti pa izstopita predvsem v luči okoliščine, da gre za delo producenta elektronske glasbe, ki s kombinacijo metod sodobne zvočne produkcije, sekvenciranja bobnov, zvočno pustolovskih rezov, ječanja in basov industriala ter melodičnega vokalnega dela ustvari prej uravnotežen album kombiniranja zanimivih in stilsko raznolikih komadov s tehnoidno estetiko kot pa baraž klubskih kosov. Glas na plošči Kick To Kill ima svoj humor in attitude. Ne gre za element ravnega spoken worda, kakršnega smo slišali denimo ne The Other, pa tudi že kje prej, to dejstvo pa tudi precej elegantno povzame nakazano odstopanje nove plošče. Ravno z vokali se namreč Kerridge tokrat simbolično najizraziteje odmakne iz ozadja mikserja in stopi na kakšno drugo pozicijo na odru, predvsem pa se prikaže kot performer.

Celovit lok plošče in njena glasbena pripoved ne temeljita toliko na kick drum pulzu floora ali sekvencerja, prej pač na stalnih predimenzioniranjih prostora z raznolikimi ritmičnimi in vokalnimi domislicami, harmonskimi napetostmi in dinamičnimi kontrasti. Da bi se izognili nesporazumu, poudarimo, da Kick To Kill predvsem ob manj pozornem poslušanju kljub vsemu izstopa predvsem s svojimi matričastimi klubsko-plesnimi segmenti, ki jih je dovolj, da nikoli ne odtava predaleč od izvira. Vztrajnostni element repetitivnih ritmičnih sekvenc ploščo prevzame predvsem v debelem pasu, ki nastopi nekje v sredini šeste skladbe Glamour in nato njen tek zgošča vse do enajstega kosa The Body Of A Libertine, ki se zopet vrne z več direktne ironije in postpunkovskega svetobolja, s kakršnim plošča že v začetku priredi parametre pričakovanja.

Četrt stoletja ene ključnih elektronskih plošč iz devetdesetih let
 / 10. 11. 2019

V sekvenci prvih dobrih petih skladb torej Kerridge prej spominja na šaljivca Shit and Shine ali celo kak dark wave projekt kot na polno sekvenciran floorovski vlak. Uvodna skladba Shit In Glitter nastopi kot kak blago dezorientiran industrial postpunk bend z vodilno basovsko kitaro in vokalno interpretacijo v prav značilni resni britanski kombinaciji gnusa ter humorja. Že v drugem kosu Pogo nato nastopijo močnejše ritmične elektronske sekvence, vendar so releasi bobnov tu pusti in suhi, da se vsaj navidezno le ne bi toliko gonili za metronomom. Morda povsem iz smeri, pa vendar se zdi, da ta prva polovica plošče nastopi tudi z nekaj dvoumnimi aluzijami. Na par mestih denimo kot bi skozi kak filter ali dva slišali velikorejverska devetdeseta z The Future Sound of London. Spet drugod kovinski zvoki elektronskih bobnov donijo kot Machine Gun zasedbe Portishead, ki bi tudi sam nedvomno vlekel reference dalje v preteklost in menandre industrijske godbe. Morda ni tako, morda pa Kerridge tu le kanalizira svoj ambivalentni odnos do domače Velike Britanje, bede in zaprtosti njene stroge scene.

Ob zaključku lahko v luči vsega povedanega ugibamo, da ima Kick To Kill vsekakor potencial, da postane Kerridgeva najdostopnejša plošča, ne ker bi bila najmanj zahtevna, ampak ker z uspehom albumskega preseganja lastne žanrske narave lahko nagovori širši spekter poslušalcev. Hkrati pa lahko posvečenim poznavalcem zaupamo, da bodo ob vseh njenih ovinkih ostali odprti in celo navdušeni. Vsekakor pa bi ji bilo težko pripisati kako trendovsko postanost. Čeprav stilsko ne odpira kakih novih dimenzij, sta njena strukturna in uporniška zanimivost ter čista prodornost v avtorskih prvinah pisanja pesemskih elementov in zanimivih elektronskih sekvenc tukaj onkraj zgolj posnemanja.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.