Sentries: Snow as a Metaphor for Death
Eau Claire Records, 2024
Če gre verjeti peščici podatkov na medmrežju, se pod ime zasedbe Sentries podpisuje le ena oseba, in sicer Kim Elliot. Sentries je one-man bend iz Lethbridga v Alberti v Kanadi, ki sodeč po diskografiji na Bandcamp kanalu ustvarja od leta 2021. Naloženi posnetki ustvarjalca so tako rekoč razmetani med razne glasbene zvrsti. Od elektronskega eksperimentiranja plesne narave, milejših oblik rokenrolovstva, hrupnih nojzerskih struj, postpunka, industriala in vsega vmes. Njegov prvi dolgi album Agonizer, ki je izšel lani, je napram drugim demo stvaritvam nakazoval drzen in ambiciozen poskus mešanja žanrov v učinkovite parte svojeglavega naboja. Toda prav pomanjkanje celotnega, čezalbumskega izplena je nosilo preveč mrtve teže, da bi album prebil dlje. Danes je pred nami drugačna zgodba, drugi dolgometražec, nadaljevanje obetavnega in udarnega, zapakiranega pod ime Snow as the Metaphor for Death.
Osem komadov na albumu je v primerjavi z debijem podobnih v radikalnih rezih, sunkovitih spremembah potekov komadov, razbremenitvah težaških rifov v visečo apatijo in obratno, od medlega ubiranja do strumnega postpunka in naprej. Novi album je potenciran z vidika vpeljave sintetičnega in organskega. Pogosto na tako gladek in pretočen način, da menjave ne občutimo prav takoj, temveč šele v nadaljnjem razvoju širokega produkcijskega ksihta. Glede na to, da je vse napisala, odigrala, zmiksala in zmasterirala ista oseba, je naslov zaslug jasen. Elliot je tudi tokrat držal vse vajeti v rokah, tista, ki je prav gotovo skupna prvencu in jo velja izpostaviti, pa je zapadlost motiva in prevoj v drugega, skratka idejni pretok. Oba albuma sta dovolj raznolika, da ohranita pozornost do nadaljnjega zapisa, ta zapis do naslednjega in plata se v hipu obrne.
Uvodni, na pol govorjeni besedi v komadu Performance Art, ki je izvit iz rifovskih prelomov emocore miljejev, ne bo prav vsak naklonjen, pa vendarle prevlada radovednost, ki dočaka nekje na pol poti odbojno postpunkersko poskočnico v stilu Gang of Four. How Many Fools Can I Kill Today? je dokaz potencialnega delujočega sodelovanja z Osees ali z Daro Kielyjem iz zasedbe Gilla Band. Kompaktna psiho rokenrolada z nergavim vokalom izkazuje večobrazje Elliotovih glasovnih vrlin, s katerimi lahko igra britanskega godrnjača, kot v Ding Ding Ding, pa shizofrenega kričača v natempiranem rockovskem hrupu Witches ali pa momljavega sanjača v radioheadovski Séance. Entity/Selector je nojzerska tehnaža v stilu angleških Thank ali pa bostonskih Model/Actriz, ki tako radi skupaj perejo digitalno in organsko, komad Force pa krasijo agresivne sintovske zaplate, podobne dvojcu The Body.
Konec albuma je zgodba zase. Naslovna skladba Snow as the Metaphor for Death se v trinajstih minutah zvrne sama vase, s postrockovsko narativo, hrupnimi crescendi, najbližje metalskim, razvejanimi parti in gromkim razpletom. Sentries je pravzaprav enačaj za Elliotov nemiren um, ki glasbeno preskakuje naprej in nazaj po časovnem traku neodvisnega rocka, od mirnejših, ležernih do razburkanih in razcepljenih godb, pri nobeni od njih pa ne pogrešamo pomanjkanja karakterja. Fajn, kajne?
Dodaj komentar
Komentiraj