The KVB: Immaterial Visions

Cititrax, 2013

Ko smo v intervjuju Radia Študent aprila letos gostili Luisa Vasqueza, osrednje ime zasedbe The Soft Moon, se nismo mogli izogniti stereotipnemu vprašanju, ali je na obzorju morda zametek novega gibanja. Ne dolgo po vzponu Soft Moon je bil namreč precejšnje pozornosti deležen še en soroden severnoameriški projekt Tropic of Cancer, a Vasquez je takrat v skoraj hkratnem pojavu obeh zasedb bolj kot ne videl le naključje. Morda bi se to naključje zdelo še bolj nenavadno, če bi v ta krožek postavili še projekt The KVB, ki je imel takrat v svojem katalogu sicer že nekaj plošč, a je zanj vedela le bolje obveščena britanska publika. No, zdi se, da je The KVB s svojo letošnjo ploščo 'Immaterial Visions' nase naposled opozoril tudi nekoliko širšo publiko, dasiravno je ta še vedno manjša od tiste, ki se navdušuje nad glasbo The Soft Moon pa tudi Tropic of Cancer. Toda če nič drugega, so z The KVB sedaj tudi Britanci dobili sodobno izpeljanko muzik, ki so jih konec sedemdesetih oziroma v začetku osemdesetih začrtali Joy Division in nekoliko pozneje pod imenom dark wave popularizirale britanske zasedbe Siouxsie and the Banshees, Bauhaus, The Sisters of Mercy, deloma tudi Depeche Mode.

Prve plošče The KVB, imena, sestavljenega iz začetnic Britanca Klausa Von Barrela, so ugledale luč dneva v letu 2011, iz solo projekta pa je pozneje, ko je v zasedbo povabil še svoje dekle Kat Day, nastal dvojec. Kakšno vlogo ima Dayeva v studiu, sicer ni znano, se je pa zvočna podoba iz plošče v ploščo nekoliko spreminjala. Von Barrel pravi, da je postala predvsem bolj temačna, a pod površjem se sliši, da postaja bolj raziskovalna in hkrati skozi vse plošče ohranja tudi prepoznavno rdečo nit. To pravzaprav definira že izbor inštrumentov oziroma zasnova zasedbe, ki si deli tako rekoč identično podobo s projektoma The Soft Machine in Tropic of Cancer. V primeru vse treh zasedb za njimi pravzaprav stoji le po en glavni avtor, repetitivne ritme praviloma krojijo ritem mašine, psihedelično dimenzijo dodajajo rezke, pogosto distorzirane kitarske linije, melodije dopolnjujejo sintetizatorji, tu pa so še zamaknjeni vokali, ki se bolj kot z besedili ukvarjajo z dodatnim barvanjem celostne zvočne podobe. Toda kljub enakim ali pa vsaj zelo podobnim izhodiščem vse tri zasedbe ponujajo sebi lastne, prepoznavne karakteristike, pa čeprav jih postavljajo v ohlapno obliko konvencionalnih pop pesmi.

Von Barrel in Dayeva ne skrivata navezanosti na britanske ikone new in dark wavea, shoegaza, nekoliko manj očitno tudi industriala in krautrocka, zato je njuna izraznost že po definiciji obarvana precej retro. A podobno kot pri The Soft Moon ta retro moment tudi v primeru zasedbe The KVB dobi precej bolj sodoben priokus, kar lahko pripišemo predvsem ritmiki, ki je v nekaterih skladbah nedvomno močno informirana tudi z bolj aktualno plesno glasbo. Pojavi se vtis, da je dvojec pobral tisto najboljše iz preteklih muzik, ki ga inspirirajo; bas po vzoru Joy Division, zaprašene, hrupne kitarske linije na sledi My Bloody Valentine, temačnost Bauhausov, minimalistične sintetične ritme zgodnjih Depeche Mode in pop apil Siouxsie and the Banshees. Toda te reference zapakira v zapeljiv, sebi lasten izraz, privlačen za nostalgike na eni strani in mlajšo publiko, naveličano sodobnega plastičnega popa, na drugi. Je plošča 'Immaterial Visions' njuna najboljša doslej? Ker je estetika tako rekoč enaka tisti z lanskoletne plošče 'Always Then', ki ju je naplavila na površje, bi temu težko pritrdili. Sledita pač pop formatu, zato bi bilo bolj prav, če bi ocenjevali vsako skladbo posebej, in na novi ploščo jih je vsaj pol takih, ki jih zlahka umestimo med njune najbolj prepričljive izdelke. Poslušalca osvojijo že na prvi posluh, njihov apil pa se z vsakim naslednjim poslušanjem le še krepi. Je pa hkrati res, da zaenkrat (žal) nagovarjajo precej specifičnega poslušalca. A bodimo optimisti ...