YUGO-DADA

YUGO-DADA

Oddaja

YUGO-DADA

Jugoslovanski dadaizem, 1920–1922

Osredotočimo se na prva desetletja 20. stoletja. V literaturi in umetnosti imamo v tem času po vsej Evropi razcvet različnih tokov zgodovinske avantgarde – t. i. »-izmov«. Če sedaj pomislimo na prostor bivše Jugoslavije v navezavi na avantgardo z začetka 20. stoletja, nam bosta najverjetneje na misel najprej prišla Avgust Černigoj in Tržaški konstruktivistični ambient, potem Kosovelovi Integrali … torej oblike konstruktivistične metode v slovenski umetnosti in literaturi. Nadalje, vemo, da eno od najbolj močnih asociacij jugoslovanske avantgarde predstavlja svetovno znan jugoslovanski nadrealizem. Nikakor ne smemo pozabiti niti edinega originalnega jugoslovanskega avantgardističnega gibanja – zenitizma in revije Zenit, ki je izhajala pod uredništvom propagatorja balkanizacije Evrope, velikega »barbarogenija« Ljubomirja Micića. Od leta 1921 do 1924 je ta »mednarodna revija za umetnost in kulturo« izhajala v Zagrebu, nato pa do leta 1926 v Beogradu. Leta 1926 pa dobimo v Ljubljani revijo Tank, ki sta jo urejala Černigoj in Ferdo Delak.

Kaj pa dadaizem? Čeprav ni toliko znano, je v Jugoslaviji obstajal tudi jugoslovanski dadaizem – yugo-dada ali točneje: yougo-dada. To zloženko si je zamislil Dragan Aleksić, imenovan tudi Dada, ki je bil osrednja figura tega gibanja v prostoru bivše Jugoslavije. Drugi veliki akter yugo-dade je bil Branko V. Poljanski, brat zenitista Ljubomirja Micića, poznan tudi pod imenom »Stekli pes«, kot so ga poimenovali v Ljubljani po tem, ko je tam januarja 1921 izdal revijo Svetokret: list za ekspedicijo na severni pol človekovega duha. 

Dadaizem se začne v Zürichu v ulici Spiegelgasse leta 1916 s prvo predstavo kabareta Voltair. Iz Züricha se dadaizem nato širi na Vzhod in Zahod, po celi Evropi. Središča dadaizma postanejo Berlin, Hannover, Köln, Pariz, zunaj Evrope pa tudi New York. Sledijo mu tudi Praga, Dunaj, Budimpešta, Bukarešta, Zagreb, Beograd, Ljubljana.

Naziv »dada« ne pomeni ničesar, čeprav lahko besedo zasledimo v francoskem slovarju, kjer dada pomeni leseni konjiček v otroškem ali šaljivem govoru. Besedo dada v povezavi s konjem lahko zasledimo pri Srečku Kosovelu, čeprav sam ni bil privrženec dadaistične poetike. Omenjena povezava dade in konjička je prisotna v pesmi »Smeh kralja Dade« ali pa v pesmi »Predmeti brez duše«. V pesmi »Brada gospoda Zarnika« Kosovel omenja Branka Ve Poljanskega, da-da-da se pojavi v pesmi »Moj črni tintnik«.

Jugoslovanski dadaizem je bil zasnovan oktobra 1920 v Pragi, kamor prispejo jugoslovanski študentje skupaj z Draganom Aleksićem na študij slavistike. Aleksić takrat organizira t. i. »salonsko konferenco« o svoji novi, organski umetnosti ali »orgartu«. Po besedah Aleksića je bil to »neumetniški« dogodek, kateremu so prisostvovali sledeči: štirje prijatelji iz šole boksa, en navijač praškega kluba Sparta, trije naključni znanci iz redakcije Národní politika, dva jugoslovanska študenta, mlado dekle iz Zlate huse, dva igralca biljarda, s katerima se je Aleksić učil češčine, mačka gospe Veverke in konzularni uradnik iz sosedstva gospod Brenner. Brenner je bil najverjetneje tisti, ki je Aleksića tudi uvedel v dadaizem ter ga seznanil s kontroverznimi akcijami nemških dadaistov v Pragi, ki so se zgodile že prej, leta 1920.

Hitro po prvem praškem nastopu je Dragan Aleksić prišel v stik z Nollom, režiserjem praškega gledališča Revolučni scena ter pesnikom in piscem Karlom Teigom, članom pomembne češke skupine Devětsil. Od tu naprej se Aleksić poveže tudi z ostalimi prvaki evropskega dada gibanja, kot so Kurt Schwitters, Raoul Hausmann, Walter Mehring, Max Ernst, Tristan Tzara in Hugo Ball. Omenjeno predavanje o svojemu orgartu Dragan Aleksić naslovi na vse večje dada centre in od samega Tristana Tzare prejme odgovor: »Orgart je dada in obratno. Popravite oboje!«

Draganu Aleksiću se v Pragi nato pridruži Branko Ve Poljanski. Zanimivo je, da sta Poljanski in Aleksić v sodelovanju urejala tudi revijo Kinofon, ki je izhajala med letoma 1921 in 1922 v Zagrebu in veljala za prvo revijo v Jugoslaviji, ki je bila posvečena zgolj filmu. Aleksić in Poljanski v Pragi promovirata zenitizem in dadaizem. Na enemu od nastopov Dragan Aleksić bere programske stavke s papirusa, dolgega 25 metrov. Umetnik se ob tem dogodku spominja: »Govoril sem o dadaizmu in Panevropi, katero sem konstruiral povsem irealno. Danes mi skozi zavest gredo ti telegrafski stavki, sveži kot najbolj čudoviti šopki: Vse je vseeno. Kot naš lokalni termin postavljamo 'kakortevoljnost'. Umetnost je izražanje, izražanje je instinkt, vsak se izraža po svojem nagonu.«

»Kakortevoljnost« je prevod Aleksićeve novotvorjenke »kakotedragost«, s katero poudari, da je v novi dadaistični umetnosti vse zares vseeno in odvisno samo od deklaracije samega umetnika. Sodelovanje bratov Micić (Ljubomirja in Branka) ter Dragana Aleksića se izrazi v začetnem sorazvoju zenitizma in dadaizma. Tako lahko na primer že v drugi številki Zenita zasledimo napoved »originalnega članka o dadaizmu prvega jugoslovanskega dadaista«. V tretji številki aprila 1921 pa že lahko beremo Aleksićev tekst »Dadaizem« in dve dada pesmi brez podpisa.

Ko na Češkoslovaškem prepovejo radikalne manifestacije, kot so bili dadaistični nastopi, konec pomladi leta 1921 Aleksić in Poljanski zapustita Prago. Aleksić na kratko obišče tudi Dunaj, kjer se spozna z Lajosem Kassákom, madžarskim aktivistom in urednikom marksistično orientirane revije Ma, kar v madžarščini pomeni »danes«. Aleksić v majski številki te revije objavi tudi svojo pesem »Taba ciklon II«, kar dodatno vzpodbudi ljubosumje Ljubomirja Micića, ki postopno prekine sodelovanje Zenita z dadaisti.

V političnem kontekstu novonastale skupne države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala po koncu prve svetovne vojne, se z izidom revij Dada Tank in Dada Jazz leta 1921 zgodi tudi prva manifestacija dadaizma v Zagrebu. Kasneje se zvrstijo dadaistične manifestacije ali happeningi v mestih Vinkovec, Osijek, Novi Sad, Subotica in Beograd.

Prvi jugoslovanski dadaistični performans se je zgodil junija 1922 v Novem Sadu v baru Ameriken v Ulici kralja Petra. Poleg Dragana Aleksića sta sodelovala tudi Mihailo S. Petrov in Boško Tokin. Dadaistična navezava med Novim Sadom in Subotico predstavlja tretji kulturni krog dadaizma v Jugoslaviji. Ta je bil povezan z madžarskimi dadaisti in aktivisti okrog revije Út, kar v madžarščini pomeni »pot«. Revija Út je izhajala med letoma 1922 in 1925.

Zadnja in največja dada manifestacija v Jugoslaviji se je zgodila novembra 1922 v kinu Korzo v Subotici, kjer so sodelovali aktivisti iz Subotice in Novega Sada. Posebni del programa so predstavljali deli manifestacije, poimenovani »Arhitektura svetlobe«, »Arhitektura zvoka« in »Koncert vonja«, s katerimi so želeli prikazati provokativno dadaistično atmosfero s svetlobnimi in zvočnimi efekti. To je bil pravi multimedijski dada dogodek!

S to zadnjo manifestacijo leta 1922 se v Subotici tudi konča yugo-dada. Podobno kot ostala dadaistična gibanja v Evropi se tudi jugoslovanski dadaizem zaključi programsko – ko akterji dadaizma ugotovijo, da je formalizacija gibanja neizbežna in da s tem nasprotujejo svojim lastnim postulatom, ki so bili kategorično proti dogmi, ustaljeni formi in kakršni koli didaktičnosti. Dadaistom se je šlo za nomadsko pozicijo v življenju in umetnosti, zato se je bilo v izogib etablizaciji nujno samoukiniti.

Med jugoslovanske dadaiste prištevamo avtorje, kot so: Dragan Aleksić, Branko Ve Poljanski, Mihailo S. Petrov, Boško Tokin, pa tudi zenitista Ljubomirja Micića, ki je imel do dadaizma sicer zelo ambivalenten odnos. Od tega, da je na zadnji strani majske številke Zenit uredništvo revije objavilo izjavo, da Dragan Aleksić in Mihailo S. Petrov nista več sodelavca Zenita, ker ne izpolnjujeta temeljnih principov zenitizma, do tega, da je dadaistično negiral dado v posebni izdaji – reviji Dada-Jok. Dada-Jok: dvakrat »da« in enkrat turcizem »jok« – torej »ne«. Gre za antidada publikacijo, ki je ravno s svojim negiranjem in dekonstruiranjem izraz dadaizma par excellence [parekseláns]. Ta negacija dadaizma izvira iz dejstva, da je bila za Micića edina balkanska umetnost, s katero bi se jugoslovanska avantgarda morala postaviti v evropski kontekst, njegov zenitizem.

Po odzivih in korespondencah jugoslovanskih dadaistov je očitno, da je bilo to jugoslovansko gibanje integrirano v evropsko avantgardistično dogajanje tistega časa. Kot smo povedali, si je Dragan Aleksić dopisoval celo s Tristanom Tzaro. V eni najbolj pomembnih knjig, ki se posvečajo dadaizmu, avtorja Hansa Richeterja iz leta 1964 z naslovom Dada: Umetnost in anti-umetnost najdemo celo sliko naslovnice revije Dada-Tank in naslednjo hvalo radikalnosti jugoslovanskega dadaizma: »Dadaizem je bil zelo aktiven v Zagrebu, Jugoslaviji, kjer je revija Tank, izdana leta 1922, imela velik vpliv, kljub temu da je kratko trajala. Ta revija, bolj uporniška in bolj 'anti' od [revije] Ma, nosi močan pečat dade, in kolikor lahko sam rečem, so bili njeni manifesti in poezija dejanska provokacija dadaističnega stila.«

Richter je seveda imel v mislih revijo Dada Tank in ne ljubljanskega Tanka iz leta 1926. Dada Tank je bila prva samostojna dadaistična revija, ki je izšla leta 1922 v Zagrebu. Nedolgo zatem izide še posebna izdaja Dada Jazz, prav tako pod uredništvom Dragana Aleksića. Ta druga izdaja pospremi otvoritev dada kluba, po besedah Aleksića »centrale za Dada-klub, Dada-zvezde, Dada-tank«, na Petrinjski ulici v Zagrebu.

V književnosti prepoznamo dadaizem po sintezi različnih stilov in avantgardističnih gibanj, zvočni in tipografski poeziji, absurdu v drami, reklamnih sloganih in antireklami. V likovni umetnosti pomembno mesto zavzema tehnika kolaža, asemblaža in montaže, uporaba retorike masovnih medijev in novih materialov, kot so predmeti iz vsakdanje rabe, odpadki in sestavni deli strojev, ki so z deklarativno namero avtorja postali umetniško delo (kasneje se iz te metode razvije umetnost ready-made). Svoje mesto v umetnosti zavzamejo estetika grdega, parodija, kolektivna igra. Za dadaizem, ki je nastal v nevtralni Švici med prvo svetovno vojno, je pomembna tudi nad- ali transnacionalnost. Zato tudi ne moremo govoriti o srbskem ali hrvaškem dadaizmu, ampak o jugoslovanskem dadaizmu, ki je bil nedvomno formirano in kontinuirano gibanje v jugoslovanski avantgardi.

Dadaizem kot najbolj radikalen tok zgodovinske avantgarde zavrne vse, kar je logično, racionalno. Na vodilno mesto se postavljata paradoks in naključje. Dragan Aleksić se podobno kot ostali evropski dadaisti postavlja nasproti meščanski kulturi, napredku in vsem dosežkom civilizacije. Blizu sta mu antiestetizem in popolna svoboda misli in izražanja, ki ju propagira v svojih besedilih. Tudi v reviji bratov Micić Dada-Jok oz. v njunem »Zakoniku države Dada-Jok« beremo, da je njihova vrhovna svetost – paradoks. Vse meje se rušijo, vse je dovoljeno.

 

Več:

Jasna Jovanov: Demistifikacija apokrifa. Dadaizam Na Jugoslovenskim Prostorima, 1920-1922 (Novi Sad: Apostrof, 1999)

 

*Oddaja je nastala v okviru raziskovalnega projekta Z6-1882 z naslovom Jugoslovanske avantgarde in metropolitanska dada (1916–1927): Večsmerna in transnacionalna genealogija v letu 2020. Sredstva za izvajanje je zagotovila Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

 

 

Poslednja dadaistička predstava, Aleksandar Davić, TVNS, 1992

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.