BODOČNOST ZA NAMI

Preteklost je hvaležna tema, zlasti ko imamo težave v sedanjosti in nejasno vizijo o bodočnosti. Tako bi lahko strnili zadnjo besedno vojno, ki zaznamuje odnose med Hrvaško in Srbijo.

Tako je 21. obletnica vojaško-policijske akcije Oluja oziroma Nevihta, med katero so hrvaške sile s soglasjem in obveščevalno pomočjo Zahoda osvojile ozemlje pod nadzorom uporniških krajinskih Srbov in pognale v beg nekje med 200 do 300 tisoč državljanov etnično motečega srbskega porekla, prišla kot naročena. Kljub visokoletečim velikim besedam, dvignjenim in zažganim zastavam, postroju fašističnih formacij in hiperinflaciji protestnih not je bistvo sporočila dogodkov okoli hrvaške državne proslave v Kninu zelo preprosto in nizkotno.

Gre namreč za, upamo, zadnje izdihljaje poskusa konzervativne protirevolucije krogov, katerih zastavonoša je bil nekdanji predsednik HDZ-ja Tomislav Karamarko. Pomemben sestavni del tega poskusa je nedvomno bila vsilitev pravovernega pogleda na preteklost, ki bi legitimiral protirevolucijo v sedanjosti, zato je bila potrebna sodna rehabilitacija nadškofa in glavnega vikarja vojske Neodvisne države Hrvaške Alojzija Stepinca, razveljavitev sodbe zaradi vojnih zločinov nad civilnim prebivalstvom Branimirju Glavašu in dvig spomenika Miru Barišiću, ki si je to čast zaslužil z ubojem jugoslovanskega ambasadorja na Švedskem, za kar ga je švedsko sodišče tudi obsodilo na dolgotrajno zaporno kazen. Tako so nam poskusili naslikati podobo preteklosti, ki prikazuje genocidni režim ustaške NDH kot zanemarljiv odklon v desno, ki vodi do končne osvoboditve Knina in domovinske združitve, ki spregleda civilne žrtve.

Karamarkov naslednik na čelu HDZ-ja Andrej Plenković za zdaj ne kaže, da se namerava pridružiti revizionistični kampanji pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami, vendar se od nje ni niti jasno distanciral, tako da se bo šele pokazalo, v katero smer bo politični diskurz šel dalje.

Obletnica Oluje je prav prišla tudi beograjski garnituri, ki je priredila dvodnevno komemoracijo za žrtve eksodusa krajinskih Srbov in tako spustila dimno zaveso pred nakopičenimi problemi. Naj omenimo, da je tehnični premier Aleksandar Vučić šele danes, dobre tri mesece po volitvah, v skupščini predstavil predlagane člane nove vlade in državljanom obljubil, da za Srbijo prihaja “zlato obdobje”. A vrnimo se h komemoraciji, na kateri se je Vučić opravičil, da so nekateri v Srbiji obračali glavo stran in da bi lahko bolj pomagali svojemu ljudstvu, pri čemer ni prav jasno, komu točno se opravičuje in zakaj.

Mogoče se je opravičil, ker je takratna nacionalistična klika hujskala krajinske Srbe. Vučić sam je pred svojo demokratično transformacijo v govoru v Glini na ozemlju samooklicane Republike Srbske Krajine le nekaj mesecev pred Olujo robantil, da ustaška vojska ne bo nikoli vstopila v Krajino. Ali se je opravičil, ker so prav najglasnejši hujskači po 5. avgustu 1995 najmanj naredili, da bi pomagali krajinskim beguncem in so humanitarno delo večinoma prepustili tako imenovanim s tujine plačanim izdajalcem z raznih nevladnih organizacij. Ali se je mogoče opravičil, ker se je država Srbija okoli krajinskih beguncev aktivno angažirala le poleti 1995, ko je policija lovila več tisoč prebeglih moških kot dezerterje in jih pošiljala v prve bojne linije pod okriljem raznih vojaških in paravojaških formacij, za kar so le redki dosegli zadoščenje od države po sodni poti.

Kakorkoli, z opravičilom nedvomno ni mislil resno, saj se ni zavzel za zakonske spremembe, ki bi krajinskim beguncem omogočile status civilnih žrtev vojne oziroma status vojnih invalidov. Zakoni pač ne omogočajo priznanje takšnega stausa osebam, ki jim je vojna vihra uničila življenje izven ozemlja Republike Srbije. Takšno formulacijo ohranja tudi predlog novega Zakona o vojnih in civilnih invalidih, ki ga pripravlja Vučićeva vlada.

Spuščanje dimnih zaves preteklosti je priljubljena politikantska taktika, ki pa vse težje prekriva aktualne razmere. Proti Vučićevi garnituri že dlje časa potekajo protesti, medtem pa se odpor prebuja tudi na Hrvaškem, na kar je oblast odgovorila izredno nervozno. Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške je preprosto prepovedalo napovedan mirni protest v Zagrebu pod naslovom Protivojni zbor ob slavljenju vojne, medtem pa je Iniciativa mladih za človekove pravice  Hrvaške začela zbirati podpise za peticijo opravičila žrtvam vojaško-policijske akcije Oluja, za kar so si prislužili kazensko prijavo Zbora častnikov mesta Split, ker naj bi širili laži.

Tako vidimo, da je pravoverna zgodovinska resnica ideološka relikvija, ki jo gre braniti do zadnjega, da se jo lahko uporablja v namen aktualnih političnih bojev, pri čemer te resnice že ne bodo spodnesla neka nadležna dejstva, kar je še kako aktualno tudi pri nas. Kako se bodo končale te zgodbe, sicer ne vemo, ampak bo vsekakor zanimivo spremljati, kaj vse se bo še zgodilo v preteklosti.