Prišepetovalci. Sedeminpetdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Ne brcaj mrtvega konja, govori stari rek, ki pogosto pride prav v politiki. In res je. Ko je politični konj mrtev, ga dejansko ni več tam, kjer ga vidimo. Vse njegove težave, vse njegove nedoslednosti, vsi njegovi simptomi so se namreč že davno prenesli drugam, se oblekli v nekega drugega, a v bistvenem istega konja – in če brcamo v tistega, ki je že mrtev, če brcamo v že preživeto verzijo istega konja, smo še enkrat več spregledali dejanski problem.

A kako je s skoraj mrtvim konjem? Kako je, če konj še ni zares mrtev, a je obenem popolnoma jasno, da bo v prihodnosti zagotovo crknil in da zanj ni več rešitve – vsaj ne v tisti podobi, na katero smo nekoč stavili? Kaj storiti v trenutku, ko se politični konj, na katerega smo stavili, odpravi na lepotno operacijo, s katero želi prekriti dejstvo, da več ne ve, čemu sploh še živi? Kaj storiti, ko preživetega političnega konja priključijo na piarovske aparate? Je prav, da v tem trenutku vklopimo prazno vero, da gre zgolj za prehodno fazo, zgolj za dopust na kliniki – ali je vendarle bolje, da se tej pasti izognemo in ne zapademo v situacijo, ko bomo namesto konja volili piarovski aparat, ki ga ohranja pri življenju?

Če na eni strani odmislimo tistega čudnega konja, ki mu pravimo Janez Janša in ki živi prav zaradi periodičnih brc, na drugi strani pa tistega, ki mu pravimo SD in ki ne bo crknil, ker nikoli ni zares živel, imamo v Sloveniji vsaj še dva zanimiva, dva skoraj mrtva konja. Prvi je SMC, drugi je Levica. In načeloma pri obeh velja enako: obema je treba pomagati k čim prejšnjemu koncu. Prvemu zato, da nas ne bi zajahal še enkrat, drugemu zato, da ne bi sam postal udobno sedlo, ki nam ga bo nadel prvi.

SMC ima svoj piar, ima svoje svetovalce, ima svoje strategije poniževanja ljudske pameti – a predvsem ima Milana Brgleza. In pri tem ni bistveno, ali Brglez dejansko sanja o tem, da bi postal avtonomni konj. Prej gre za to, da s svojo držo, s svojim vse pogostejšim pojavljanjem, z uživanjem v državništvu in ljudskosti ne vzpostavlja le samega sebe, le svoje prihodnosti, temveč pri življenju posredno ohranja tudi svojega matičnega konja, ki bi mu sicer že dokončno rekli adijo. Cerar je od Brgleza globoko odvisen, a to še ne pomeni, da Brglez ni obenem Cerarjev instrument, pot do Cerarjeve nove priložnosti. Če se utelešena dobrota in toplina izvornega, pravega SMC dovolj okrepi, če najde dovolj javno vplivnih vernikov, se bo vtis slej ko prej razširil tudi na Cerarja samega. In takrat bo res veselo: namesto enega SMC bomo dobili dva.

A stvar je še hujša – prav mogoče je, da bomo z Levico dobili še tretji SMC. O sporih v takrat še Združeni levici, ki so pripeljali do tega, da smo bili na združitvenem kongresu priča mučnemu prepadu med piarom in realnostjo, nima smisla več govoriti. Tako se pač zgodi, ko se frakciji strinjata zgolj v tem, da nočeta videti tretje. Prav tako se je težko zanašati na program, ki še vedno ni javno dostopen – in za katerega je že zdaj očitno, da proces njegove priprave ni proizvedel bistvenega stranskega učinka, namreč širitive ta trenutek resnično upehane kadrovske baze. Žal je bistveno prav tisto, kar ne bi smelo biti bistveno. In to ni goli piar. Problem ni v tem, da bi šlo za piar, preoblečen v pristne socialistične parole, prej obratno. Problem je v tem, da se je v kvazi nujni piar zamaskirala resnična vsebinska praznina – ki pa, in to je bistveno, ni spontana in ni čisto dejanska, temveč v veliki meri proizvedena in hotena.

Težko je reči, kaj vodstvu stranke ni jasno – a od stranke tega tipa, od stranke, ki je prevzela generično ime Levica, nihče ne pričakuje, da bo polikana, da bo pridna, da bo klicala po dialogu in sama odpirala vrata za sodelovanje z vsako stranko, ki bo še hotela lagati in se pretvarjati, da ni neoliberalna. Od stranke tega tipa nihče ne pričakuje, da bo v imenu volilnega uspeha podcenjevala svojo publiko, nam prodajala puhlice, ki v najboljšem primeru mobilizirajo volivce, nikakor pa ne mobilizirajo tistega, kar je nujno mobilizirati, ne mobilizirajo krutega zavedanja, da se brez celovitega premešanja kart ne bo spremenilo nič – zavedanja, do katerega so nekateri posamezniki v stranki, tudi poslanci, dejansko že prišli, tako po vsebini kot po političnem slogu. In seveda: za stranko tega tipa je popolnoma nedopustno, da nas z izbiro častnih gostov vrne v leto 2013, da nam še enkrat proda nov začetek, iste floskule in iste častne goste, s čimer nenazadnje negira tudi svoj lastni dosedanji obstoj, družbene učinke, ki jih je vendarle imela.

A ta proizvedena praznina, v kateri se stranka pretvarja, da je še manj, kot dejansko je, ta proizvedena praznina, ki hoče porezati tudi tisto ostrino, ki deluje že zdaj, ta praznina vendarle ima povsem realno podlago. Tudi ta stranka, kot vse druge, še vedno noče razumeti, da danes zelena barva ne more biti lepotni dodatek, ime zmernosti in skromnosti. Tudi ta stranka se ne zaveda, da ima v podnebnih spremembah na pladnju problem, ki ni le objektivno urgenten, temveč se obenem ponuja kot orientir pri oblikovanju konkretnih politik, kot dominanta, ki se jim morajo prilagoditi vsi ostali ukrepi, kot dominanta, ki lahko strukturira drugačne družbene odnose. Preprosto rečeno: kar je za desnico nacija, kar je za sredino prosti trg, je za levico danes lahko le ekologija.

T. T.

MONOLOG: Peter Klepec

Glasba: Link Wray – The Swag, Frankie Lymon & The Teenagers – I'm Not A Juvenile Delinquent

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Posnetek prosim

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.