BOŠTJAN PEROVŠEK: STENICE, MROŽ IN VRATA

BOŠTJAN PEROVŠEK: STENICE, MROŽ IN VRATA

Recenzija dogodka

Steklenik, rastlinjak Tivoli, Ljubljana, 20. 10. - 2. 12. 2018

 

V času Ilirskih provinc, natančneje leta tisoč osemsto deset, je Franc Hladnik ustanovil ljubljanski botanični vrt, ki je takoj za NUK-om najstarejša kulturno izobraževalna institucija v Ljubljani. Rastlinjak ob tivolskem ribniku, o katerem bo govor danes, pa je v upravljanje Botaničnemu vrtu prešel ob dvestoletnici te institucije. Rastline v tem dvokrilnem, osno simetričnem objektu tiho rastejo zaščitene pred zunanjimi vplivi. Ampak … ali res rastejo tiho? To vprašanje si lahko postavimo, ko te dni vstopimo v vzhodno krilo steklenjaka, kjer ima od 20. oktobra dalje svoj prostor Steklenik – galerija za zvok, bioakustiko in umetnost.

Steklenik, Tera Melos
 / 2. 10. 2018

Steklenik, vzpostavljen v sodelovanju med botaničnim vrtom in zavodom Cona, so otvorili s postavitvijo glasbenega dela Boštjana Perovška: Stenice, mrož in vrata. Predstavljena kompozicija je osnovana na pionirski bioakustični skladbi Stenice, mrož in vrata plešejo kolo, ki jo je Perovšek prvič predstavil že leta 1986 kot prostorsko instalacijo v Cankarjevem domu; takrat so delo izvedli člani zasedbe SAETA in neprostovoljno pridružene glasbene gostje: stenice. Kompozicija, predelana za priložnost v Stekleniku, se od prvotne različice razlikuje v elektroakustični obdelavi zvočnih vzorcev, krstno pa je bila predstavljena leta 2016 na prvem simpoziju biotremologije. Skladbi, nato še enkrat prirejeni posebej za Steklenik, pa je skladatelj dodal še posnetek stenice Legnotus limbosus.

Stenice, mrož in vrata je elektroakustična – oziroma, kot pravi Boštjan Perovšek, bioakustična skladba, sama bioakustika pa je seveda veja biologije, ki se ukvarja s preučevanjem zvočnih impulzov naravnega sveta. Avtor je sicer na javnem vodstvu skozi razstavo v navezavi na razstavljeno kompozicijo Stenice, mrož in vrata v koncept bioakustike vpletel še spektralno glasbo, ki kot poseben izrazni element vzpostavi alikvotne lastnosti zvoka. A tu bi se lahko tudi izgubili v strokovnih razlagah s prevelikimi besedami, zato si kaj več o spektralni glasbi na Slovenskem preberite recimo kar v novi knjigi skladateljice Larise Vrhunc. Ko pa že naštevamo imena, lahko na tem mestu navedemo še Ivana Regna, pionirja sodobne bioakustike, sicer biologa, in Bora Turela, enega pomembnejših tukajšnjih elektroakustičnih skladateljev, ki je bil tudi ustanovitelj Skupine zA EksperimenTalno glAsbo SAETA, katere del je bil tudi Boštjan Perovšek.

Lahko pa pogledamo še ožje, na področje biotremologije, vede ki se ukvarja s preučevanjem mehanskih vibracij organizmov. Vibracijska komunikacija je evolucijsko starejša od zvočne. Prenos zvočnega sporočila lahko steče že z drgnjenjem delov telesa enega ob drugega – tako se na primer sporazumeva murn. Veliko organizmov, med njimi tudi stenice, pa komunicira z izvabljanjem vibracij v stiku s podlago. Zvoke, ki jih izvablja tako droben organizem, zajemamo zgolj z usmerjenimi mikrofoni, ki lahko določen zvok izolirajo oziroma razločijo od hrupa okolice. Na področju snemanja stenic je pionir prav dr. Matija Gogala, avtor posnetkov žuželk, uporabljenih v Perovškovi kompoziciji. V delu sicer slišimo tudi plavutonožca mroža, ki se oglaša z izjemno raznolikim naborom zvokov, od živžganja, klikov, renčanja do podvodnega zvonenja. Ravno zadnje omenjeno – zvonu podobno oglašanje, posneto s hidrofonom, je Perovšek vključil v kompozicijo Stenice, mrož in vrata.

Ugotovljena zanimivost bioakustike, akustike žuželk, specifično zvokov stenic je po poslušanju izvirnih posnetkov dr. Matije Gogale v tem, kako s svojim ostrim oglašanjem in ponavljanjem enakih zvokov spomnijo na elektronsko sintetizirane zvoke in minimalistične repetitivne kompozicije. Kompozicija Stenice, mrož in vrata pa se z minimalizmom stika tudi v majhnem številu uporabljenih osnovnih zvokov. Po besedah Perovška je v tridesetminutni kompoziciji, ki se v Stekleniku predvaja v neprekinjeni zanki, zgolj deset različnih posnetkov, ki jih je avtor izbral iz osemdesetih ur zvočnega materiala. Ta predpripravljen zvočni material se v postavitvi osmih zvočnikov med seboj v realnem času kombinira in doseže celo cinematičen prostorski učinek. Prostorska kompozicija Stenice, mrož in vrata je sicer v osemdesetih letih nastajala več mesecev. Umestitev mroža in njegovega kovinsko zvenečega oglašanja denimo učinkuje kot skrbno izbran efekt činele, potopljen v morje ritmičnega utripanja insektov. Kot vlak skozi kompozicijo drdra še škripajoč odmev vrat, posnetih v Vodnikovi domačiji, slišimo pa denimo tudi kapljanje vode.

Primernejši prostor za bioakustično galerijo, kot je Steklenik, bi težko našli. Ko namreč preko zvočnikov poslušamo ojačano zvočnost nam nezaznavnega sveta, pred seboj tudi vidimo človeku primarno neslišni svet rastlinjaka. Delo Stenice, mrož in vrata združuje tako naravno dediščino, saj vnaša na znanstven način pridobljene posnetke živali, kot tudi kulturno dediščino s posnetkom vrat Vodnikove domačije. Seveda pa tudi delo sámo s svojim pionirskim izročilom postaja kulturna dediščina. Boštjan Perovšek s svojim skladanjem osvešča poslušalca o neslišnem okolju in ga tako napelje k razmisleku o svetu, ki je širši od njegove lastne zaznave. Delo Stenice, mrož in vrata bo v galeriji Steklenik na posluh še do 2. decembra.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness