Emma Ruth Rundle: Engine of Hell
Sargent House, 2021
Z nocojšnjo Tolpo bumov se podajamo na območje velike bolečine, razkrite skozi perspektivo življenja v konstantnem padanju, življenja v izgubljanju brez možnosti ustvarjanja utvar, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ker ni. Zatorej samo za vas nocoj predstavljamo motor pekla, Engine of Hell, novo ploščo Emme Ruth Rundle ali če želite – Emmino srce na pladnju.
O Emmi Ruth Rundle smo na Radiu Študent povedali mnogo, a ob življenjskih prelomih se je dobro spomniti na opravljeno pot. Gre za ameriško glasbenico in vizualno umetnico, najprej poznano kot članico zasedb Red Sparowes in Marriages, od leta 2014 dalje pa jo konkretneje spremljamo predvsem z istoimenskim solo projektom Emma Ruth Rundle. Njeno glasbo smo do sedaj primerjali z zgodnjimi deli Chelsea Wolfe, kolegice, ki domuje na isti založbi kot Emma – Sargent House. Žanrsko smo jo opredeljevali pod oznake folk rocka, postrocka, celo ambienta in metala. Ne pozabimo, četudi gre za solo projekt, je Emma velikokrat nastopala z bendom, nazadnje pa v slavnem sodelovanju z zasedbo Thou celo posnela plošči May Our Chambers Be Full in EP The Helm of Sorrow.
Zdaj, ko gledamo nazaj, že lahko natančneje opišemo, kako se je Emmin glasbeni izraz skozi leta spreminjal, kako se je stopnjeval, dokler se ni na koncu samo vsega oklestil. S prvencem Electric Guitar One postreže z inštrumentalnim ambientalnim kitarskim setom, ki se še precej razlikuje od kantavtorske manire, ki jo vpelje že z naslednjim albumom Some Heavy Ocean, potem pa obdrži še na izdajah Marked For Death in On Dark Horses, ki po teži zvoka sicer že mejita na zasedbino. To pa dokončno izpolni izdaja May Our Chambers Be Full z rabo štirih naefektiranih kitar in konstantnega prepletanja vsaj dveh vokalov hkrati.
Album Engine of Hell ni podoben ničemur od prej. Z njim se v tehničnem in figurativnem smislu Emma sleče, čeprav se žanrsko gledano ne spremeni prav veliko, saj se še vedno nahaja znotraj meja eksperimentalnega folkovskega rocka. Otrese pa se vseh kitarskih efektov, posluži se celo igranja klavirja, ploščo poskuša posneti v kar se da malo poskusih, skladb pa ne snema več po delih, temveč jih poskuša posneti odigrane v celoti. S takšnim načinom produkcije kaže na to, da je ne motijo naključne napake, saj so te konec koncev vendar najbolj zgovorne.
Izdaja izmenično prepleta zvoke preteklosti in sedanjosti, s tem ko se izmenjujeta klavir in kitara. Čeravno Emmo najprej poznamo kot kitaristko, je bil klavir tisti inštrument, ki ji je bil položen v zibko. Ne samo, da je bil to prvi inštrument, ki ga je igrala, tudi njen oče je bil pianist. Sama pravi, da je klavir zamenjala za kitaro v najstniških letih, ker je bila ta predvsem bolj praktična, ko je začela hoditi na vaje z bendi. Klavir bo za nas predstavljal del preteklosti kot tudi del stabilne sedanjosti. Klavir je kraljevski inštrument, zanj ne potrebuješ samo nekaj denarja za nakup, potrebuješ tudi dovolj velik dom, kjer ga lahko igraš, in navsezadnje čas. Glede na prekarnost glasbenikov, kot je Emma, ki so za preživetje večinoma odvisni od igranja na turnejah, si je skoraj nemogoče predstavljati, kako in kdaj bi Emma v preteklosti sploh lahko igrala na klavir. Kjerkoli je njen dom že stal, je bila v bistvu stalno v premikanju, stalno v akciji, vse do velikega Lockdowna. Potem pa je počilo.
Včasih se komu zdi, da mu ob duševni stiski pomaga, da se zakoplje v delo. To resda deluje, vendar žal samo, ko je zakopan v delo, in dlje kot s tem vztraja, težje postaja soočenje s problemi. Tako se je zgodilo, da se je Emma v letu 2020 kar naenkrat znašla sredi peklenskega cikla nelagodnih spominov na pretekle življenjske dogodke, ki mu ni bilo videti konca. No, ni pa ji pomagalo niti poseganje po alkoholu in raba drugih, prepovedanih substanc. Tako se zdi, da je na zasnovo albuma Engine of Hell vplivala glasbeničina treznost, ločitev od Evana Pattersona, frontmana zasedbe Jaye Jayle, in soočanje z lastnimi strahovi iz preteklosti.
Kot smo že omenili, je album sestavljen iz polovice kitarskih in polovice klavirskih aranžmajev, ki se med seboj izmenjujejo, s čimer je dobro poudarjena enakomernost intenzitete albuma. Tudi vsebinsko gledano bi težko rekli, da kitarske skladbe predstavljajo kakšen drug svet od klavirskih s to razliko, da bi klavirskim lahko nekoliko prej pripisali navezovanje na soočanje z duhovi preteklosti, glede na to da je v bistvu odraščala ob klavirju. Tu nam pomagajo tudi eksplicitna besedila, zgovornejša, kot smo bili vajeni pri Emmi do sedaj, ki nam dajo že po drugi skladbi vedeti, da ostaja vsebina ne glede na uporabljeni inštrument enotna skozi celoten album. Naj gre za besedilo kitarske skladbe Blooms of Oblivion ali besedilo klavirske skladbe Body. Vsa besedila več ali manj kažejo na zapletene družinske odnose, skladba Blooms of Oblivion se denimo navezuje na odvisnost enega od staršev, Body pa na odraščanje pri babici, ki ji je tudi kupila njen prvi klavir. Težko bi bilo izpostaviti vsako skladbo posebej in povedati, o čem točno govori. Čisto vsem pa lahko pripišemo enako mero iskrenosti in nepopisne žalosti.
Gledano s širše perspektive album Engine of Hell ne predstavlja posebnih novosti na sceni. Zdi se, kot bi se število podobnih izdaj, vsebinsko nič manj zadržanih, v preteklih letih povečalo. Govorimo o izdajah ustvarjalk, kot so Lingua Ignota, Chelsea Wolfe, Grouper, Spellling, Circuit des Yeux itd. Kar naenkrat se zdi, da so si glasbenice končno izborile svoj lasten košček sveta, kjer lahko na glas spregovorijo o svojih problemih, ne da bi bile prekinjene. Album tako deluje kot drobec stekla v mozaiku širše slike skupinske terapije, znotraj katere se jasno problematizira posameznikove travme, a se te dvigne z njegovih pleč in se jih umesti na raven skupnosti.
Engine of Hell bi verjetno lahko opredelili kot enega bolj žalostnih albumov letos. Z njim se Emma preda, a ne obupa, temveč se pomiri ob soočenju z notranjimi demoni. Emma se z albumom odpre v vsej svoji ranljivosti in sporoča, da je žalost včasih vse, kar nam ostane. Vse z izjemo klavirja v dnevni sobi. Navsezadnje premagati notranje demone morda ni mačji kašelj, možno pa se je naučiti živeti z njimi.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj