Kdaj nehati protestirati?

Kdaj nehati protestirati?

Mnenje, kolumna ali komentar
15. 10. 2020 - 16.00

Taktika oblasti, ki so jo prejšnji teden utelešale predvsem izjave Aleša Hojsa, da protivladne proteste prikaže kot izraz radikalizirane manjšine in kot veliko nevarnost za širjenje virusa, je prozoren manever diskreditacije, osnovan na populističnih predpostavkah o »zdravi« večini in izrojeni manjšinski drugosti, ki najeda sicer harmonično in zdravo družbo. Glede na to, da je ta manever izredno uspešen tudi v primerih veliko abstraktnejših in umetno ustvarjenih zunanjih sovražnikov, ni čudno, da deluje tudi v situaciji, ko se zdi, da si udeleženci uličnih protestov zelo konkretno dovolijo točno tisto, čemur se morajo vsi ostali v imenu skupnega dobrega odreči – namreč druženju in nenujnim družbenim stikom. Kot je dobro znano iz nekaterih Žižkov klasičnih izvajanj, pa je ravno tovrstno ekscesivno razkazovanje užitka, ki ga gledalec dojema kot »užitek drugega«, ki se mu mora sam odreči, tisto, ki generira sovraštvo in netolerantnost do določenih družbenih skupin in njihovih užitkov.

Kljub temu da gre za precej klasičen populistični manever, pa ga žal ne moremo enostavno odpraviti kot zgolj priročno sredstvo za ideološko diskreditacijo. Trenutno situacijo namreč ključno zaznamujeta naključno srečanje dveh diskurzov – strokovno-znanstvenega in politično-ideološkega – ter dejstvo, da je zamejevanje epidemije že po svoji strokovni plati imanentno antidemokratično: zahteva namreč distanco in preprečevanje fizičnega stika, medtem ko demokracija – vsaj v svoji tradicionalni obliki – temelji prav na »skupnjevanju« (kot bi dejal Tonči Kuzmanić), torej na glasnem izražanju mnenj v javnem prostoru, ki ga poleg distribucije mnenj in političnih izrazov zaznamuje tudi potencialna distribucija virusa polnih kužnih kapljic.

Drži sicer, da za zdaj ni nikakršnega dokaza, da bi se virus širil na petkovih protivladnih protestih, vendar pa to ne pomeni, da lahko kategorično trdimo, da je kaj takega povsem nemogoče, sploh če upoštevamo nekatere raziskave, ki poudarjajo vlogo t. i. superokužb. Te so sicer pogostejše na množičnih srečanjih v zaprtih prostorih, vendar pa obstajajo tudi posamični primeri, ko so bili za razrast epidemije ključni množični dogodki na odprtem – spomnimo se le zloglasne nogometne tekme med Atalanto in Valencio, ki je sopogojevala prvi val epidemije v Italiji in Španiji.

Težava, ki jo skušam zarisati, je sicer s perspektive večine protestov, ki trenutno globalno vznikajo, irelevantna. Protesti zanikovalcev covida-19, anticepilcev, skrajno desnih Trumpovih privržencev, norih teoretikov zarot in tudi bolj zdravorazumsko-potrčevskih borcev proti maskam so namreč protesti, ki so obenem protesti proti oblasti in proti strokovnim epidemiološkim ukrepom. S perspektive teh protestnikov so opozorila znanstvene stroke irelevantna: virus bodisi ne obstaja, bodisi ni pretirano nevaren, bodisi so številke prirejene itd. Na drugi strani se skuša slovensko protestniško gibanje distancirati od tovrstnih karnevalov in se vzpostaviti kot striktno protivladno gibanje, ki ni usmerjeno proti ukrepom za zajezitev epidemije.

Pri tem pa se pogosto ujame v strukturno nujno ambivalentnost. Prejšnji teden, ko se je število dnevnih okužb bližalo številki štiristo, bi morda pričakovali, da bo kdo od glavnih akterjev levega spektra civilne družbe pozval vsaj k premisleku glede tega, ali je izvedba neorganiziranih množičnih protestov, na katerih je navkljub deklarativnemu pozivu k spoštovanju ukrepov nemogoče povsem nadzorovati situacijo, še vedno smiselna (eden redkih, ki razmišljajo v tej smeri, je po moji vednosti Tadej Troha). V nasprotju s tem smo dobili povsem enoznačno sporočilo, da se bodo protesti nadaljevali, kar je deloma razumljivo, saj bi kar koli nasprotnega pomenilo podreditev navodilom Aleša Hojsa. Vendar pa to nujno pomeni tudi približevanje bolj »looney« variacijam svetovnega protestništva. Zdi se skratka, da smo soočeni s klasično brezizhodno situacijo »lose-lose«, ki bi jo lahko presekala le jasna deklaracija protestniških akterjev glede tega, kdaj bodo številke – če očitno še niso – dovolj kritične za prenehanje protestov ali njihovo preselitev v virtualni prostor.  

Vse opisano je le zrcalna podoba tega, kako se v trenutni situaciji pozicionira slovenska vlada. Upal bi si denimo staviti, da bi v alternativni verziji zgodovine, v kateri levosredinska Šarčeva vlada ne bi odstopila, SDS v času epidemije skušal iz opozicije populistično nabirati glasove tudi z zanikovanjem resnosti situacije, kritiziranjem ukrepov in simpatiziranjem z nasprotovalci mask, cepiv in tehnologije 5G. V realni situaciji pa postopa povsem nasprotno in ne sledi Trumpovemu ali Bolsonarovemu zgledu relativizacije epidemije, kar bi morda lahko pričakovali. Še več, svojo legitimnost trenutna vlada utemeljuje predvsem z vzpostavitvijo čim bolj neizpodbitnega enačaja med politično oblastjo in zdravstveno stroko. Smiselnost te intence zlahka utemeljujejo tudi anketne raziskave, ki kažejo na diskrepanco med zaupanjem prebivalstva v zdravstvo in ne-zaupanjem v vladno politiko. Prav to diskrepanco skušajo zakrpati najkoristnejši igralci trenutne vlade, ki vsi po vrsti zasedajo vmesno pozicijo med politiko in stroko, denimo Jelko Kacin, Bojana Beović in – nekoliko manj uspešno – Milan Krek.

Karte so v trenutni situaciji torej jasno razdeljene: vladna politika ljubljanske proteste diskreditira tako, da jih prikazuje kot zdravstveno tvegane in ignorantne do epidemioloških ukrepov, pri tem pa spretno izkorišča tudi antijanšistični nasprotovalni refleks, s perspektive katerega je nasprotovanje Janši vedno in povsod povsem sprejemljivo. Zaradi tega refleksa, ki lahko v svoji skrajnosti sam pristaja na osnovno predpostavko janšistične politike – »kdor ni z nami, je proti nam« – je mogoče predvidevati, da bodo protestniki storili točno tisto, kar bosta Hojs in Janša odsvetovala. S tem se protesti v trenutni situaciji izpostavljajo zasuku v bolj »looney« smer, diskreditaciji kot radikalnemu manjšinskemu odklonu in tudi vplivu raznoraznih »infiltratorjev«, zloraba katerih SDS-u, kot nakazujejo nekatere izkušnje iz preteklosti, ni povsem tuja.

V dani situaciji se mi zato, četudi nimam nič proti Sapramiški, ne zdi pretirano produktivno slaviti podobo Svetlane Makarovič, ki se na protestih brez maske upira policistom. Mislim tudi, da ne bo uspel manever preusmerjanja pozornosti k policijskemu nasilju, h kateremu se trenutno obračajo levi mnenjski vplivneži, saj sta pretirana performativnost in prisilna identifikacija z Georgeem Floydom nasploh dva izmed manj prepričljivih elementov slovenskega protestniškega gibanja.

Vztrajanje pri protestiranju ne glede na napredovanje epidemije pa bi bilo vredno preizprašati tudi zato, ker so protesti, ki so se vseskozi deklarirali kot prvenstveno antijanšistični in niso skušali preseči dispozitivov parlamentarnega realizma – izjave glavnih akterjev glede ciljev gibanja so bile vedno nekaj v stilu »želimo padec vlade, predčasne volitve itd.« – pravzaprav dosegli svoj namen. Zdi se namreč, da je uspavana opozicija pod vplivom civilne družbe v pobudi Koalicije ustavnega loka končno le izumila načrt za odstavitev trenutne oblasti, ki se, upoštevajoč trenutno situacijo v DeSUS-u, zdi sorazmerno realističen in izvedljiv. Pobudniki omenjene iniciative so v svojem besedilu tudi jasno vzpostavili povezavo s protestniškim gibanjem, za katerega so zatrdili, da v zadnjih mesecih »ohranja kritičnega duha in dviga pogum prebivalstvu naše dežele«.

Po drugi strani pa je jasno tudi, da vlada tako v odnosu do protestniškega gibanja kot v odnosu do njegovega bolj institucionalnega odmeva uporablja isti model diskreditacije – »gre za skrajno levičarsko, manjšinsko gibanje, ki nima podpore večinskega prebivalstva«. Uspešna diskreditacija protestov, do katere bi lahko privedlo potencialno širjenje virusa ali kakšen drug škandal z negativno javno podobo, je pomembna zato, ker implicira tudi uspešno diskreditacijo omenjenega gibanja in celotne parlamentarne opozicije. Tudi zato bi morda lahko, medtem ko bo v okolju Zoom kar mrgolelo konstruktivnih sestankov opozicijskih strank, ulični protestniki odšli na zaslužen karantenski počitek ali svoje delovanje prilagodili situaciji, kar ne izključuje vrnitve na ulice v epidemiološko ugodnejših časih. Ta počitek ne bi bil nujno utemeljen na uboganju Aleša Hojsa, temveč na lastni avtonomni presoji glede resnosti situacije. Zmožnost tovrstnega razmisleka predstavlja boljši performativ distanciranja od janšizma kot zgolj reprodukcija predvidljivih antijanšističnih reakcij.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Kjer je videti, da je vlada edini virus, bo kmalu, meni nič - tebi nič, zavladal virus.

Gospa Makarovič je nosila masko.

science boi

@GL - skoraj prepričan sem, da je bila na enih fotkah tudi brez maske (v nelektorirani verziji teksta je pisalo, "tudi brez maske")... V vsakem primeru pa drži, da je na večini posnetkov z masko, tako da se opravičujem za to napako. 

 

@GL - skoraj prepričan sem, da je bila na enih fotkah tudi brez maske (v nelektorirani verziji teksta je pisalo, "tudi brez maske")... V vsakem primeru pa drži, da je na večini posnetkov z masko, tako da se opravičujem za to napako. 

 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness