LELEE: ČUKA BIJE PUMPA

Recenzija izdelka
21. 6. 2021 - 19.00

Moonlee Records, 2021

 

Lelee je makedonska beseda, ki nima določenega pomena, hkrati pa jih ima veliko. Gre namreč za izraz, uporabljen v odziv na neko doživetje, komentar; skratka, reakcija na neko zadevo. Ta zadeva je lahko pozitivna ali negativna, pravzaprav kakršnakoli, vedno pa je zelo nonšalantna in balkansko šarmantna. 

Takšna pa je tudi glasba zasedbe, ki nosi to ime. Člani tria zagotovo ne potrebujejo posebne predstavitve, saj gre za glasbenike, ki so na regionalni glasbeni sceni prisotni že kar nekaj časa. To so seveda kitarist in vokalist Damjan Manevski, basistka in vokalistka Jelena Rusjan ter bobnar Jan Kmet. Trio poznamo že od lani kot klubske maratonce, letos pa so za domačo založbo Moonlee Records izdali prvenec Čuka bije pumpa. Na albumu gostijo še Andreja Fona s saksofonom, Blaža Gracarja za sintesajzerjem ter Uroša Milkića za sintesajzerjem in v vlogi spremljevalnega vokalista.

Trojec se giblje med postpunkom in indie rockom, pri čemer je zelo jasno, da gre za mešanico glasbe, iz katere izhajata Jelena in Damjan. Sama plata je posneta v beograjskem Down There Studio in tudi sicer zveni zelo beograjsko, s klasično uporniško atmosfero, besedilom v srbščini, rock’n’rollovskim prizvokom osemdesetih, brezbrižno karizmo in na momente psihedelično obarvanimi melodijami. Lelee lahko celo primerjamo z znanimi beograjskimi zasedbami, kot so Dogs in Kavala, KOIKOI, Savana in св. Псета. Za ta prizvok se lahko zahvalimo Jeleninim bas linijam, ki v glasbeno podobo vkomponirajo nekoliko ostrejši karakter, kot smo ga vajeni iz Damjanovega projekta Rush To Relax. Če pa se hkrati osredotočimo na njegovo ustvarjanje v zasedbi, gre za vnašanje določenega mediteranskega vzdušja na plato, ki bi brez tega popolnoma zapadla v bolj grobe in garažne linije. 

Čeprav se ponekod da uganiti, ali si avtorstvo komadov lasti Damjan ali Jelena, se oba najdeta v isti stični točki precej veselega vzdušja. Za tiste, ki ste Lelee ujeli v živo, veste, da je ta karakteristika zelo očitna, veliko bolj kot pri poslušanju studijskega albuma. Razlika v avtorstvu skladb pa se ne izrazi samo v uporabljenem jeziku – oba namreč pojeta v materinščini oziroma v srbščini in makedonščini –, temveč celo v karakterju pesmi. Damjan je v Lelee vnesel zadostno porcijo lo-fi rocka, ki na momente zveni tudi preveč protislovno Jeleninemu ozadju v Borghesiji in TRUS!. Včasih se nam zdi, da poslušamo Rush to Relax, drugič pa smo absolutno prepričani, da gre za še eno beograjsko zasedbo, ki ustvarja pod platformo Hali Gali, znano po svojih ostrejših in uporniških linijah. 

Ena od takšnih skladb je zadnja, Generacija XYZ, ki se instrumentalno popolnoma ujema s pravkar omenjenim trmastim momentom, ki ga obravnava tudi v besedilu. Poudarja, da ni pretirano pomembno, kateri generaciji pripadamo, vse dokler imamo v mislih boj za morebitne družbene spremembe. Dotična misel je v zadnjih časih pogosto izpostavljena na regionalni kulturni sceni, kjer smo priča krčenju kulturnih centrov, neodvisnih medijev in lokacij, pri čemer je pomembno angažiranje vseh, ne glede na generacijo, ki ji pripadamo. 

Pomembna komponenta ustvarjanja tokratne zasedbe se skriva v regionalnosti, ozadju, iz katerega izhajajo. Pri tem ne mislimo na glasbeno kreiranje, temveč na njihovo nacionalnost in kolektivni spomin. Jelena je iz Srbije, Damjan iz Makedonije, Jan iz Slovenije. Na njih bi lahko torej vplival kolektivni spomin, pridobljen iz nekdanje skupne države. Koncept jugonostalgije je v zadnjih letih vse bolj popularen, še posebej v vizualni kulturi in pri mladih, ki v Jugoslaviji morda niso niti živeli. Seveda ne moremo trditi, da so člani zasedbe zagotovo jugonostalgični, vendar če so, to izražajo na izrazito individualen način, brez patetičnega hrepenenja in spominjanja na pretekli, naključno sklepano, boljši čas, temveč so osredotočeni na sodobnost ter na združitev melodij in glasbenih stilov, povezanih s kolektivnim spominom prostorov, iz katerih prihajajo. Tako pravzaprav ustvarjajo precej unikatno balkansko zasedbo, ki v svojem glasbenem narečju združuje jezo, karakteristično za velikomestna podtalja držav bivše Juge, hkrati pa podaja izrazito balkansko sproščenost in brezskrbnost ter nenazadnje lahkoten šarm Mediterana.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

❤❤❤🌹🌹🌹❤❤❤

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.