Samuel Blues: Triglavski Narodni Pank

Recenzija izdelka
22. 9. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

Če bi rockovsko glasbo poskušali ponazoriti kot družino v središču kakšnega klišejskega sitcoma iz devetdesetih, bi kot metaforo za blues lahko uporabili dedka, ki na fotelju kadi pipo in potomcem pripoveduje svoje zgodbe iz vojne. Pank bi bil njegov vnuk, ki ščije v umivalnik in na nedeljsko kosilo v povprečju zamudi 30 ur. V vsaki sceni, v kateri sta na ekranu skupaj, lahko čutimo prepad med generacijama in odpor, ki ga dedi goji do svojega izgubljenega vnuka. Slednji se ne sekira preveč in čaka na svoj delež dediščine, ne vedoč, da je bil iz te že zdavnaj izključen. Kljub linearni povezavi in podobnosti osnovnih gradnikov blues in pank nimata ravno dosti skupnih točk, toda zdaj lahko na seznam teh dodamo novo ploščo glasbenika Samuela Bluesa Triglavski narodni pank.

Samuel Blues je kantavtor in multiinstrumentalist, ki je poslušalcem RŠ-a verjetno že dobro znan, med drugim je leta 2018 na naši frekvenci šibal tudi kot klubski maratonec. Ustvarjalec s pravim imenom Samo Pivač ima za seboj že skoraj desetletje dolgo solo kariero, v času katere je izdal kar osem albumov. Izstopa predvsem po svojem bluesovskem izrazu, ki ga kuje s spretnim krotenjem kitare in hrapavim, globokim vokalom. Z dvema lanskima izdajama se je posvetil psihedelični in elektronski instrumentalni glasbi, eksperimentiranje z zvokom pa na najnovejši izdaji pelje v bolj surovo, glasno smer. Na plošči lahko slišimo grunge in pa pank komade, kar seveda izda že naslov albuma. Komadi so kompozicijsko precej preprosti, klasično pankovsko kratki in izpovedno iskreni. Album je posnet v zanj značilnem lo-fi stilu, na analogni trak, kar zgolj še doda k principu spalničnega snemanja, ki ga Pivač prakticira že leta.

Album se začne s počasno žalostinko As bla spet na morju, ki štarta precej bluesovsko, a v refrenu že okusimo prve znake agresije in distorziranih kitar, ki prevevajo tudi preostanek plošče. Še ena izmed značilnosti komada, ki jo lahko na albumu opazimo večkrat, je inovativna bas linija. Ta v bistvu tako v melodiji kot v miksu preusmeri fokus s kitar, ki nato v refrenih ali bridžih udarijo z vreščečim overdriveom in tako konkretno izboljšajo dinamiko skladb. Glasbeno je album sicer pričakovano preprost in surov, kljub pomanjkanju izvirnih melodij pa so komadi dovolj nažgani, da ohranimo pozornost in ob ritmu vestno kimamo z glavo. Bolj kot muzika so na albumu Triglavski narodni pank zanimiva besedila, ki so v bistvu napisana na način, podoben tistemu na glasbenikovih starejših bluesovskih platah. Tu ni prostora za pankovsko kritiko, anarhijo ali depresijo, temveč zgolj za preprosto izpoved in na prvi pogled nepomembne teme, toda tudi ob takih komadih bo poslušalec kmalu zapel zraven, saj delujejo preprosto dobro in zabavno. Nekatera besedila delujejo kot satira klasične pankovske agresije, na primer komad Mene nben nau jebou, druga, kot je komad Teksas, pa so komične zgodbice, ki kotičke ust takoj uvihajo navzgor.

Glede na značilnosti glasbe lahko na albumu slišimo podobnosti s starimi slovenskimi skupinami, ki so slovenskemu panku utirale pot. Skandiranje v komadu Pizdomatr kva dogaja spominja na refrene Lovšina in Pankrtov, tematsko pa se nekateri komadi z romantiko ukvarjajo na hrapavo-grob način, kakršnega so prakticirali Lublanski psi. Nekoliko zahtevnejša je primerjava s katalogom glasbenika samega. Od Samuela Bluesa tako nažgane muzike doslej še nismo slišali, primerjava z glasbeniku bolj domačim delta bluesom in mehkejšo kitarsko alternativo pa zato morda ne bi bila najbolj poštena. Triglavski narodni pank služi svojemu namenu, zato ga ni treba primerjati z albumi, kot sta LO-FI Car Music ali Parangal. Grunge in pank v rockovski družini pač bluesu nista tako blizu, da bi bilo med njimi moč risati jasne vzporednice, če pa se lotimo primerjave z vidika produkcije, je ta na podobnem nivoju kot prejšnji albumi Samuela Bluesa. Na trenutke bi za slednjo lahko rekli, da je slabša kot na preteklih projektih, a je to nedvomno namensko, saj lo-fi zven definitivno služi v prid stilu komadov in plošče same.

Triglavski narodni pank sicer ni nek presežek in ne odkriva novih obzorij, a je kljub temu dobrodošel dodatek domačemu pank katalogu in zares zabavno poslušanje. Glede na to, kako aktivno Samuel Blues izdaja novo muziko, je to zanj zgolj hiter postanek na tujem teritoriju, in povsem razumljivo je, da se komadi razmeroma tesno držijo recepture in da včasih spominjajo na nekatere že slišane glasbene podvige. Kljub temu pa je končni rezultat zabaven izdelek, ob katerem si lahko kaj hitro zaželimo, da bi od Samuela Bluesa dobili še kakšne komade v podobnem stilu.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ko bom prišla na Bled... 😆

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness