Ein Reich – eine Sprache
Desnica in liberalci se v Državnem zboru prepirajo glede Zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti nekdanje socialistične Jugoslavije. Predlog zdaj zadeva zgolj sredstva za kulturne dejavnosti in status sveta za vprašanja pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije. Stranke vladajoče koalicije so najprej k zakonu priložile dopolnilo, po katerem bi ministrstvo za izobraževanje spodbujalo učenje materinščine za otroke teh narodnosti, ne bi pa pouka predpisovalo. V Slovenski demokratski stranki in Novi Sloveniji so predlogu seveda nasprotovali, ga razglasili za neustavnega in za uničevanje slovenskega jezika, kulture ter naroda. Nova Slovenija je grozila s posvetovalnim referendumom. Na stran desnice se je postavila tudi Komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Koalicijski poslanci so prejšnji četrtek dopolnilo o učenju materinščine črtali kar sami.
Začnimo pri argumentu Komisije za slovenski jezik v javnosti. Zatrdila je, da bo učenje materinščine ovira pri učenju slovenskega jezika. Da dobro znanje materinščine pomaga pri učenju drugih jezikov, razlaga učencem in dijakom vsaka učiteljica slovenščine. Toda za nekatere borce za slovenski jezik je bolj kot jezikoslovno dejstvo očitno to predvsem stvar nacionalističnega kulta materinščine. Ko ne pride več prav za upravičevanje privilegiranja slovenščine v izobraževanju, naenkrat ne velja več.
23 sodelavcev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU se je nato podpisalo pod javno pismo, v katerem so poudarili, da razvijanje materinščine otrok drugih narodnosti dejansko pomaga pri usvajanju slovenščine. Po njihovem pripomore tudi k lajšanju vključevanja v družbo in občutku sprejetosti ter veča motivacijo za učenje jezika okolja. Dodajmo še, da Slovenija s tem ne bi bila nikakršna začetnica. Fakultativni pouk materinščine za migrantske otroke je že uveljavljen v drugih evropskih državah, na primer v Nemčiji, Franciji in na Švedskem.
Pouk materinščine za otroke, katerih materni jezik ni slovenščina, je tako pravzaprav ukrep, ki integracijo spodbuja. Nacionalističnim kritikom takšnih predlogov to zveni nesmiselno, saj si integracije v resnici ne predstavljajo kot vključenosti in sodelovanja v družbi. Iz idej, kot je ta, da je znanje drugih jezikov ovira za integracijo, je razvidno, da pod pojmom integracije priseljencev razumejo kulturno spreobrnjenje. V slovensko družbo tako po njihovem ne spada nihče, ki ne ustreza nacionalističnim predstavam. S tem pa druge kulturno-jezikovne skupnosti – obratno od deklariranega namena – obsojajo na outsiderstvo.
Tipični nacionalistični argument, zakaj je podeljevanje kulturnih ali kakršnih koli drugih manjšinskih pravic pripadnikom južnih narodov Jugoslavije bogokletno, pa je njihova neavtohtonost. V resnici to ni tako samoumevno. Na Češkem imajo od leta 2011 status narodne manjšine Vietnamci, ki bolj neavtohtoni ne bi mogli biti. Vietnamci so se na Češko priselili v drugi polovici prejšnjega stoletja kot gostujoči delavci. Zdaj imajo med drugim pravico do pouka vietnamščine kot materinščine. Slovenskim nacionalistom se utemeljevanje principa Blut und Boden kot kriterija za podeljevanje pravic ne zdi potrebno.
Poleg tega je že sam pojem avtohtonosti nedoločen. Razen meglenega izraza »od nekdaj« nimamo nobene definicije, koliko časa bi morala neka skupnost naseljevati teritorij, da bi bila na njem avtohtona, pa tudi če bi to določili, bi bila časovna meja povsem arbitrarna. Niti nihče ne razmišlja o tem, ali je pomembno, kako je na ta teritorij prišla. Jasno je samo, da prišleki ne smejo biti ekonomski migranti. Avtohtonost Italijanov in Madžarov v Sloveniji je dejansko določena samo po tem, da ju je za avtohtone že razglasila ustava.
Ampak tudi pravno avtohtonim manjšinam nacionalisti domovinsko pravico priznavajo, samo kadar je treba vzpostaviti razliko med njimi in potomci »ekonomskih« priseljencev. V teoriji imata avtohtoni manjšini poleg pravic do dvojezičnega izobraževanja in dvojezičnih napisov tudi politično reprezentacijo, ki pa je v praksi bolj kot ne simbolna. Manjšinska poslanca po parlamentarnih nepisanih pravilih ne smeta biti »jeziček na tehtnici« in odločati o ureditvi države kot predstavnika volivcev, ki tej državi po državljanstvu pripadajo, po narodnostni identiteti pa ne. Politične pravice manjšin se s tem zreducirajo na enako simbolne kot dvojezične obcestne table. Zgolj priznanje prisotnosti.
Debata o jezikovnih pravicah manjšin vsakič opomni, kako razširjeno je razumevanje Slovenije kot etno države kulturno in jezikovno – če ne celo krvno – homogenega slovenskega naroda. V tem okviru se predvsem Slovenci prepirajo o tem, koliko lahko milostno dovolijo, da znotraj meja Slovenije drugi jeziki sploh obstajajo. Zaradi tega tudi priznanje nekaterih kulturnih in jezikovnih pravic ne bi pomenilo resnega spreminjanja položaja narodov nekdanje Jugoslavije, ampak samo pranje vesti parlamentarne večine, saj bi bile vse pravice še vedno izpostavljene omejevanju po nacionalističnih kriterijih. Najprej potrebujejo dejanske politične pravice, po katerih bi lahko o sebi odločali sami.
Vir fotografije: Kaihsu Tai, Wikimedia Commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Tle smo mal popusili. Ucenje materinscine se mi je zdel zelo dober predlog.
No, pravi razlog za status vietnamske manjšine na Češkem je seveda dejstvo, da vietnamske organizirane kriminalne združbe obvladujejo trgovino z metamfetamini in še marsičem drugim. Seveda je jasno tudi, pod čigavim pokroviteljstvom.
Komentiraj