Soočanje z vojno skozi umetnost
Ponovno dobrodošli v ciklu Migration in real life, v katerem raziskujemo različne migrantske izkušnje. Poslušate drugo od dveh oddaj, za kateri smo se februarja odpravili v Varšavo, da bi tam pobližje spoznali različne ukrajinske umetnike, ki jih je ruska agresija pregnala iz domovine.
Prvo oddajo smo posvetile samemu poteku množičnega prebega Ukrajincev na Poljsko in osebnim izkušnjam sogovorcev. Potem ko je Rusija 24. februarja 2022 začela obsežno invazijo na Ukrajino, je na Poljsko le v letu 2022 prebežalo več kot milijon in pol Ukrajincev. Prebivalstvo Varšave se je povečalo za petnajst odstotkov. Poljska je v zadnjih dveh letih odobrila začasno zaščito skoraj dvema milijonoma ukrajinskih beguncev, od tega jih je do januarja letos na Poljskem ostalo približno devetsto šestdeset tisoč.
V današnji oddaji se bomo posvečale kulturnemu in umetniškemu delu petih sogovorcev iz Ukrajine, ki trenutno živijo in delajo v Varšavi: filmske producentke Elle Štika, ilustratorke in kolažerke Olene Kuliš, kolažerke in grafične oblikovalke Marine Siliakove ter Romana Skorovskega in Olene Kovalets, igralcev in vodij gledališke skupine. Z njimi smo se pogovarjali o izkušnji begunstva, umetniški praksi ter morebitnih vplivih vojne na njihov umetniški izraz. Širši vpogled v varšavsko migrantsko kulturno sceno in položaj ukrajinskih beguncev sta ponudila še kulturna in družbena delavca Marija Beburia in Witek Hebanowski.
V prvem delu oddaje se bomo posvetile umetniškim praksam sogovornic, njihovemu delu od začetka vojne in prepletu izkušnje begunstva z umetniškim delom. Nato pa se bomo ozrli na varšavsko umetniško sceno, kako je ta sprejela ukrajinske umetnike, in posvetili nekaj pozornosti trenutnemu stanju ukrajinskih kulturnih ustanov in dediščine.
Ella Štika je producentka dokumentarnih filmov, ki se je iz Kijeva leta 2022 v Varšavo preselila s takrat petletnim sinom. Zaradi svojega predhodnega dela in poznanstev v poljski filmski industriji se je ob prihodu v Varšavo zaposlila v združenju poljskih filmskih ustvarjalcev, kjer dela še danes.
Ella je v Kijevu študirala filmsko produkcijo ter nato ustanovila svoje produkcijsko podjetje New Kyiv, ki občasno sodeluje pri raznih evropskih filmih. Njihov glavni projekt pa je predvsem izobraževalne narave.
Tudi sama je kariero začela v dokumentarnem filmu, ko je sodelovala v celovečernem prvencu svojega moža.
Z možem tudi trenutno sodelujeta pri ustvarjanju celovečernega dokumentarnega filma. Začela sta še pred invazijo.
Kot izpostavi Ella, se je v svojem delu z vprašanjem narodne identitete in ukrajinske kulture ukvarjala že pred vojno. Po začetku obsežne invazije pa so te tematike, skupaj s samo vojno v Ukrajini, postale še bolj vseprisotne v ukrajinski umetnosti. Tudi Ellino produkcijsko podjetje New Kyiv sodeluje pri dokumentarcu mlade ukrajinske režiserke Marije Ševčenko, Keepers of the ruins, ki so ga posneli tik ob meji z Rusijo, v Harkovu, montaža pa poteka v celoti na Poljskem.
Projekt je tako vsebinsko in logistično pod neposrednim vplivom vojne. Ella z ekipo kot producentka sodeluje na daljavo, njeni sodelavci pa se na terenu neposredno soočajo z vojnim stanjem in njegovimi posledicami. Za druge ukrajinske umetnice, s katerimi smo govorili, je to soočanje bolj posredno. Čeprav so še vedno v stiku z družinskimi člani in prijatelji, ki ostajajo v Ukrajini, sami vojno doživljajo z distanco. Občutki odtujitve se pojavljajo tudi v delih naše naslednje sogovornice.
Olena Kuliš je mlada umetnica, ki primarno dela s tehniko kolaža, med drugim pa ustvarja tudi akrile, grafike in digitalno umetnost. V Varšavo je iz Dnepra z mamo in dvema majhnima hčerkama prišla marca 2022. Njen mož zaradi vojnega stanja ni smel zapustiti Ukrajine, torej še vedno živi in dela v domovini. Olena opiše začetek svoje kariere in kako je nanjo v zadnjih letih vplivala vojna.
Opisane teme so prisotne tudi v seriji kolažev, ki jo je Olena ustvarila spomladi 2022, ob začetku bivanja na Poljskem.
Od projekta Imprints je Olena začela raziskovati tudi druge teme, poleg vojne in narodne identitete. Med drugim jo zanima položaj žensk v družbi in njihovo upodabljanje v umetnosti.
Ker se je od komercialne ilustracije preusmerila k izrazni umetnosti, smo jo vprašali o možnostih financiranja tujih umetnikov v Varšavi.
Olena je svojo umetniško kariero začela razmeroma pred kratkim, zato je zanjo zelo pomembno tako raziskovanje novih tehnik kot spoznavanje drugih umetnikov. Širjenje socialne mreže in grajenje skupnosti je zanjo kot begunko v neznanem mestu ključnega pomena.
Kot je povedala Olena, je umetniško skupnost našla na delavnicah, ki jih je organizirala Marina Siliakova v prostorih neprofitne kulturne organizacije Jasna 10. Marina je mlada umetnica, ki se ukvarja predvsem z analognim kolažem, vodi umetniške delavnice in je grafična oblikovalka. Leta 2014 je zaradi vojne iz Donecka prebežala v Harkov, nato se je leta 2017 s starši preselila v Varšavo. V Ukrajini je sicer študirala kemijo, leta 2017 pa je v Varšavi začela še študij grafičnega oblikovanja, ki je postalo eden glavnih virov njenega zaslužka.
Marina opiše še vsebinsko plat delavnic in drugih umetniških projektov, pri katerih je sodelovala.
Čeprav, kot pravi Marina, trga za politično umetnost ni, se je prek politično angažiranih umetniških delavnic v Varšavi oblikovala skupnost predvsem ukrajinskih umetnikov, ki še vedno prijateljuje.
V svojem kulturno-umetniškem delu se z grajenjem skupnosti ukvarjata tudi Olena Kovalets in Roman Skorovsky, ki v Varšavi vodita gledališko skupino International Theater SKO ali Some Kind Of. Olena je mlada igralka, ki je pred igro dokončala tudi študij strojništva. Roman ima za seboj daljšo igralsko kariero in se je iz Ukrajine odselil že pred leti. Nastopil je tudi v filmu Zelena meja iz leta 2023. Olena in Roman predstavita delo gledališke skupine.
Delo smo začeli januarja 2022. Nameravali smo uprizoriti ukrajinsko komedijo, a smo z vajami prenehali takoj po ruski invaziji. Nekateri člani igralske ekipe so se takrat tudi vrnili v Ukrajino in pridružili ukrajinski vojski. Po prvotnem šoku in kratkem predahu smo se odločili, da se ponovno zberemo, saj smo kot kulturni delavci dolžni spregovoriti o aktualnem dogajanju. Tako smo se namesto komedije odločili uprizoriti dramo Karol poljskega dramatika Sławomirja Mrożka, kot metaforo, da se to, kar se je zgodilo Ukrajini, lahko zgodi kjerkoli.
Premierno smo dramo uprizorili junija 2022. Nato smo se vrnili k prvotni ukrajinski komediji, ampak z izobraževalnimi in integracijskimi delavnicami za mlade. V tem projektu, premierno uprizorjenem oktobra 2022, so sodelovali tako ukrajinski begunci kot tudi ukrajinski študentje igre iz Kijeva.
Gledališka skupina je po začetku obsežne ruske invazije spremenila tako vsebino kot namen svojega delovanja. Podobno kot pri drugih sogovornicah so zdaj v njihovem delu pomembne teme ukrajinske in slovanske kulture ter narodne zavesti. V skladu s svojo mednarodno usmeritvijo pa bo zasedba International Theater SKO v svojo naslednjo predstavo vključila ukrajinski, poljski in španski jezik.
Trenutno je naš največji projekt dramska igra o slovanskih legendah, pri kateri sodeluje mnogo mednarodnih umetnikov, med drugim španski igralci. Skladateljica iz Lvova, ki poučuje na münchenski glasbeni akademiji, pa je pri predstavi odgovorna za glasbo. Ta bo prepletala simfonijo z rockom, vsebinsko pa bo osnovana na slovanskih legendah.
Če je bila gledališka skupina prvotno namenjena predvsem izkušenim igralcem, se je projekt po ruski invaziji spremenil v mladinsko gledališko skupino, v katero so vključeni tudi ukrajinski begunci. Olena opiše vlogo gledališke skupine pri grajenju skupnosti.
Ko so se študentje prvič pridružili naši skupini, so bili bolj zadržani. Niso se zares pogovarjali, razen v povezavi z delom na predstavi. To se je do zdaj popolnoma spremenilo. Začeli so se družiti tudi izven delovnih ur, našli še druge skupne interese in prek delavnic oblikovali prijateljske vezi.
International theatre SKO prek gledališke dejavnosti združuje ljudi številnih narodnosti, čeprav od začetka invazije deluje večinoma z Ukrajinci. Slednjim so namenjeni tudi številni drugi projekti, na primer umetniške rezidence. Ene se je udeležila tudi naša sogovornica Olena Kuliš.
Čeprav je bila omenjena rezidenca varšavski projekt, se podobne dejavnosti dogajajo tudi na ravni Evropske unije. Olena izpostavi neprofitno organizacijo Artists at risk. Ta deluje od leta 2013 in združuje umetniške institucije, neprofitne organizacije, občinske, državne in mednarodne ustanove; prek teh pomaga umetnikom, ki jim grozita vojna in pregon. Po začetku ruske invazije je pomoč ukrajinskim umetnikom v okviru projekta Artists at risk ponudilo še dodatnih petsto sedemdeset institucij po vsej Evropi. Tudi sicer se je zanimanje za ukrajinsko umetnost na evropski ravni povečalo že leta 2014, kot ob primeru filmske industrije izpostavi Ella.
Finančne pomoči ukrajinskim filmskim ustvarjalcem torej ne primanjkuje, tuji trg zahteva predvsem prilagoditve v filmski vsebini.
Poleg materialne in finančne podpore, ki je olajšala delo profesionalnim umetnikom, so se kmalu po invaziji, leta 2022, v Varšavi organizirale razne iniciative, ki so beguncem omogočale kulturno udejstvovanje. Ena največjih varšavskih organizacij za pomoč beguncem je fundacija Ocalenie, kjer je trenutno zaposlena družbena in kulturna delavka Marija Beburia. Je tudi soustanoviteljica skupnostno-solidarnostnega centra Sončnica ali Słonecznik, ki od leta 2022 deluje v okviru varšavskega Muzeja moderne umetnosti. Tam so se povezali z umetniki, ki so organizirali izobraževalne in umetniške delavnice, namenjene predvsem ukrajinskim beguncem.
Znotraj muzejskega programa od leta 2020 deluje tudi projekt Blyzkist, kar v ukrajinščini pomeni bližina. Gre za aktivistični kolektiv, ki sta ga soustanovila Beburia in umetnik Taras Gembik.
Beburia in Gembik sta svoje skupnostne in izobraževalne projekte lahko v prostore muzeja umestila ravno zato, ker sta bila prej tam zaposlena. Brez te mreže bi verjetno težko našla prostor za opisane aktivnosti. Nedostopnosti kulturnih delovnih prostorov se zavedajo tudi v The Other Space foundation, ki v svoji instituciji migrantom in beguncem omogoča ustvarjalno delo, pove soustanovitelj fundacije Witek Hebanowski. V njihovih prostorih med drugim deluje prej predstavljena mednarodna gledališka skupina SKO.
Na Poljskem so tako na različne načine podprli delo ukrajinskih umetnic in umetnikov. Zanje pa bi bilo še vedno najpomembneje, da bi se lahko s svojim delom preživljali in da bi lahko umetniško kariero nadaljevali tudi po vrnitvi domov. Oleno Kuliš povprašamo, kako je vojna vplivala na kulturne ustanove in umetniško sceno v Ukrajini.
Četudi umetnice in umetniške institucije svoje delo nadaljujejo kljub vojni, njihova dela stežka najdejo kupce – kot smo v prvem delu oddaje slišali od Marine, to še toliko bolj drži za dela s politično vsebino. Vseeno mnogi takšno umetnost ne glede na finančno plat še vedno ustvarjajo in tako poskušajo zaščititi ukrajinsko narodno identiteto in kulturo. K ogroženosti slednjih prispeva tudi vojno uničenje ukrajinske kulturne dediščine.
Umetnost in kulturna dediščina v trenutku eksistencialne grožnje državi postaneta še toliko pomembnejši. Kot smo slišali od nekaterih sogovornikov, je od Revolucije dostojanstva leta 2013 in posledičnega začetka vojne v Donbasu leta 2014 ukrajinska narodna zavest vse močnejša in vse bolj razširjena. Institucije poskušajo zaščititi dela, ki so pomemben element ukrajinske zgodovine in narodne identitete, umetniki pa jo gradijo s politično angažiranim ustvarjanjem.
Pri tem igra vlogo tako raziskovanje ukrajinskega izročila kot ločevanje med rusko in ukrajinsko umetnostjo oziroma derusifikacija in dekolonizacija ukrajinske umetnosti in kulture. V času Sovjetske zveze in rusifikacije pod Stalinom so bila številna dela ukrajinskih avtorjev predstavljena kot ruske umetnine. V trenutni vojni Rusija v napadih targetira tudi ukrajinsko umetnost in njene artefakte, ki jih ali uničuje ali vzame za svoje.
Združenje ameriških muzejev in izobraževalnih centrov Smithsonian, virginijski prirodoslovni muzej in Univerza v Marylandu so med februarjem 2022 in aprilom 2023 spremljali več kot osemindvajset tisoč kulturnih ustanov v Ukrajini. Ugotovitve kažejo, da je potencialno poškodovanih 5,9 odstotka ali tisoč šeststo devetinosemdeset objektov kulturne dediščine, od tega največ spomenikov ter krajev čaščenja in pokopa.
Vzporedno z uničenjem ukrajinske kulturne dediščine so se kulturne ustanove po svetu lotile derusifikacije umetnosti. Narodna galerija v Londonu je dva meseca po začetku obsežne invazije Degasovo sliko preimenovala iz Ruski plesalci v Ukrajinski plesalci. Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku pa je ime druge Degasove slike spremenil iz The Russian dancer v Dancer in Ukrainian dress. Slika prikazuje žensko v tradicionalni ukrajinski noši, ki ima v laseh modre in rumene trakove. Definiranje meja ukrajinske umetnostne zgodovine pa je poleg tega del širšega cilja dekolonizacije ukrajinske kulture.
Umetnost je v času vojne uporabljena tako za predelovanje osebnih kot narodnih travm, za iskanje tako lastne kot narodne identitete. Tako se tudi v umetnosti naših sogovork prepletajo izkušnje vojne, begunstva in kontrasta med razmeroma mirnim, udobnim življenjem Ukrajincev v inozemstvu ter negotovim vsakdanom v Ukrajini, ki ga neprestano spremljajo prek novic, bližnjih v domovini in celo občasnih obiskov.
Kljub različnim oblikam podpore in priložnosti, ki so jih opisovale sogovorke, si vse še vedno želijo čimprejšnje vrnitve domov. Dokler to ne bo mogoče, pa tudi s svojo umetnostjo opozarjajo na nujnost zaščite Ukrajine. Skozi umetniške prakse, ki jih je vojna neizbežno izoblikovala, prikazujejo svojo realnost, kulturo, razvijajočo se identiteto in iščejo upanje za varno, svobodno prihodnost.
Cikel oddaj o izkušnji beguncev in priseljencev je del projekta Display EU, ki ga financira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Generalnega direktorata za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo. Evropska unija in Generalni direktorat zanje ne moreta biti odgovorna.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Radio "posebnega pomena" pod sponzorstvom ultra demokratične EU širi rusofobno propagando mainstream medijskega novinariata. Prokleto ironično, da se RŠ po drugi strani zavzema za Palestino, čeprav so 10 let ukronacisti pod taktirko Washingtona na podoben način palestinizirali ruse v Donbasu. Ukinjali so jim plače, penzije, prepovedovali so jim jezik in vero ter jih pobijali. Da ne govorimo o širjenju NATA proti mejam Rusije čez leta. Tolk o neki kvazi alternativnosti, s katero se RŠ ponaša. Kaj je alternativnega na povzemanju najbolj transparentne propagande, ki leti iz ust ameriških neokonzervativnih jastrebov?
Invazijo so teden in pol pred pričetkom vojne leta 2022 proti Rusiji dejansko pričeli ukrajinci, ki so želeli obračunati z lugansko in doneško republiko. Takrat sta v roku tedna OVSE in ZN vzdolž donbaške linije zabeležila okoli 2000 primerov eksplozij, torej kršitev sklenjene prekinitive ognja z ukrajinske strani.
Takšni dvojni standardi kar se tiče Rusije so pri levoliberalcih ves čas na delu. Levolibi znova in znova dokazujejo, da ne vidijo onkraj propagande naših medijev. So nepismeni in hipokritični osebki, ki jim tudi zares ni do Palestine, ampak samo jahajo val trenutnega aktivističnega hajpa. Kul je biti za Palestino in Ukrajino. Kdo bi pa vedel zakaj, ane?
Sigurno ne zato, ker je protislovje med zahodnim imperializmom in ostalim multipolarnim svetom še vedno najbolj pereč družbeno politični problem našega časa.
Komentiraj