Pravi človek, pravi koncert, nepravi prostor?

Kino Šiška, 14. 9. 2013

Morda ste ga videli dvakrat, morda ste ga videli petdesetkrat, pa vendar ga še niste videli. Nekako takole se v prostem prevodu slišijo besede Igorja Bašina v dokumentarnem filmu Pravi človek za kapitalizem. Besede so kakopak namenjene nikomur drugemu kot glasbenemu in liričnemu unikatu po imenu Damir Avdić, ki je sinoči v Kinu Šiška nastopil kar dvakrat, najprej kot predmet omenjenega dokumentarnega filma, potem kot pravi človek iz mesa in krvi, pravzaprav iz glasu in telesa, dveh izraznih medijev, ki sta pri Avdiću neločljiva – instrumentalni navezi legendarne gibsonke in legendarnega marshalla. Ker pa nas na tem mestu bolj kot dokumentirana podoba zanima živa glasba, bomo govor o filmu pustili za drugo priložnost in pričeli na mestu, ko se je po odjavni špici dvignilo platno, Avdić pa je iz dvodimenzionalnega sveta stopil v tridimenzionalnega.

Svobodna in odprta izraznost Avdićevega nastopa, o kateri govori Bašin, pa zahteva tudi določeno situacijo. Prav za to gre, repeticija enega in istega, kodiranega in tako rekoč zapisanega, lahko proizvede neko novo izkušnjo, vpeto v konkretno situacijo, v kateri se pojavi. In prav na to in tovrstno izkušnjo igra tudi Avdićeva igra. Rekel sem igra - res je, Avdićevega nastopa ne moremo razumeti brez njegove telesne prezence, brez telesa v akciji, ki nam podaja vsebino. Tako lahko njegov nastop mirne duše označimo za svojstveni glasbeni perfomans.

Zakaj govorim vse to? Predvsem zato, ker izkušnja, ki jo vzpostavlja Avdič, zahteva tudi določene pogoje, določen recimo temu koncertni dispozitiv, ki pa ga včeraj žali bog ni bilo. Kot sem rekel, med filmom in nastopom ni bilo pavze, Avdić je stopil pred nas, kot da bi pred nas stopil dobesedno iz filma, mi pa smo stopili - nikamor. Obsedeli smo na stolih, zato sem porabil kar četrtino časa celotnega koncertnega dogodka, da sem psihofizično stanje iz dispozitiva kina prestavil v dispozitiv koncerta.

Pa ne, da bi čistunsko hotel ločevati kino od koncerta ali da bi protestiral proti možnosti združitve in prepleta teh dveh umetniških situacij. Kje pa - in to tudi ni naš predmet ter namen. Preprosto hočem reči, da Avdić ni mogel funkcionirati tako, kot bi lahko. Seveda - nastopil je suvereno, udaril je tako, kot zna udariti, močno, brez predaha, z resonanco, ki publike nikakor ni pustila ravnodušne. Tudi veliki oder Katedrale Kina Šiška je izkoristil maksimalno, prehajal je od enega do drugega mikrofona, pa do marshalla, ki je bil pozicioniran na levem delu odra, po občutku je ustavljal in umirjal podivjano kitaro ter mimo mikrofona med občinstvo spravljal izbrane lirične fragmente. Pa vendar se ni uspela vzpostaviti intimna koncertna situacija, kakršne smo vajeni s kakega drugega Avdićevega koncerta in v kateri absolutno dominira. Za to pa ni bilo krivo le to, da smo obsedeli na stolih, konec koncev Avdićeva muzika ni plesna muzika, čeprav zahteva odziv telesa, ampak predvsem to, da bolje funkcionira v manjših, klubskih kontekstih.

Nemara pa je bila zadržanost, ki smo jo čutili pod odrom, tam tudi zato, ker je Avdić koncert v celoti prekril z izdajo popolnoma sveže plate Human Reich - pri Kapital Records je izšla devetega septembra -, ki jo je odigral skoraj v celoti - manjkali so le kakšni štirje ali pet komadov. Tako tudi tisti, ki smo Human Reich v preteklih dneh že spuščali skozi svoje bobniče in od tam do miselnega centra, ki nam ga Avdić vedno znova izigrava in odpira, nismo uspeli popolnoma absorbirati in prežvečiti pomenskih odtenkov Avdićevega liričnega izraza, kaj šele, da bi iz glave in rokava stresali literarno čedalje bolj sofisticirane tekste. Lahko bi rekel, da Avdić, ki dobro ve, kaj danes pomeni biti punkerskega duha - ne pa tako kot reanirmirane verzije polpretekle punkerske tradicije - postaja vse bolj subtilen in tekstovno definiran. Z drugimi besedami, medtem ko kitarsko ekspresijo prepušča zdaj že predvidljivi goli formi, tekstovno ekspresijo pregiba kot origami, s tem pa kreira nove pomenske oblike. V čedalje večji meri pa postaja tudi pripovedovalec dolgih zgodb, podprtih z več kot desetminutnimi kitarskimi podlagami.

To je še eden izmed razlogov, zakaj je Avdić zahteven avtor in zakaj moramo percepcijo zapisanih ter posnetih gradiv razumeti v drugačnem registru kot živ nastop. Itak - to lahko in moramo reči za vsakršno muziko, toda Avdić gre v tem smislu dlje, veliko dlje. V živo - tu je njegov izraz takšen kot življenje samo - surov in zabaven, krut in ljubezniv hkrati. In če smo sinoči od tega izraza nekateri pričakovali več, potem se bomo pač morali zadovoljiti s tem, da bomo obiskali kakšen prihodnji Avdićev nastop v kakšni drugi prostorski situaciji. Iz izkušenj vemo, da ne bo razočaral, razočaramo lahko le mi sami, material, iz katerega Avdić kreira zgodbe o svetu, kakršen je - in tu nič ne pretiravam - v resnici.

Namreč, če je Avdić pravi človek, potem je to pravi človek, ki z nietzchejansko radostno krutostjo piše in skozi edinstveno glasbeno formo govori zgodbe o svetu, v katerem živimo. Mi pa moramo samo prisluhniti - v živo, in to večkrat, kakopak.