Novi boji na obzorju

Novi boji na obzorju

Oddaja
30. 1. 2020 - 12.00

V osrednjem delu klic v Avtonomno tovarno Rog v zvezi z novo izjavo Evropska prestolnica gentrifikacije.

-----

Komentar: Novi boji kot znanilci novega in mnogoterega zavezništva

Prejšnjo soboto je bil v Ljubljani protest proti vojni in militarizmu. Še en teden prej je protest zoper škandalozne azilne postopke Ministrstva za notranje zadeve pripravila eritrejska skupnost, ta protest pa je bil zgolj ena od epizod političnega boja na terenu migracij. V začetku tega tedna je bil prizorišče politične intervencije Nepremičninski trg oziroma Trg Republike, na katerem je v znak protesta proti poglabljajoči se stanovanjski krizi zraslo naselje iz kartona. Še vedno potekajo redni petkovi protesti za podnebno pravičnost, uporabniki in uporabnice Avtonomne tovarne Rog pa s svežo politično izjavo stopajo v pomlad, od katere pričakujejo nov val napadov in represije s strani Mestne občine Ljubljana. Njenemu mešetarjenju s prostori v interesu velikih nepremičninarjev, ki naj bi si po MOL-ovi viziji razdelili turizmu namenjeno mestno središče, se odločno upirajo tudi na srednji oblikovni šoli v Križankah.

Vsi omenjeni protesti so bili relativno majhni po obsegu oziroma številčnosti, so pa imeli jasno osredinjeno artikulacijo. Glavne tarče so bile strukture oblasti: mestne zaradi svojega udinjanja nepremičninarjem in z njim povezanega napada na pogoje za življenje večine v mestu, državne pa zaradi strukturne prepletenosti z vojnimi in vojaškimi dobičkarji ter obsedenosti z dograjevanjem evropske trdnjave.

Sodeč po zadnjih tednih se v tej družbi pod spektakelskim površjem strankarske politike, katere akterji so iz predala ravnokar ponovno vzeli še ne dobro zaprašen učbenik za ohranitev lastne oblasti z naslovom »vladna kriza - novi obrazi - volitve«, dogaja tudi nekaj politično precej bolj obetavnega. Na različnih in medsebojno neodvisnih koncih se mladi, toda ne zgolj oni, dobivajo, sestankujejo, artikulirajo in organizirajo s ciljem zavračanja statusa quo. Podnebje, vojna, stanovanja, rasistična migracijska politika in prostori, ne samo avtonomni, so vse tereni, na katerih se politika nosilcev politične in ekonomske moči očitno čedalje bolj kaže kot zgolj kapitalu prijazna, večini ljudem pa sovražna. Ravno to pa iz njih dela terene boja, s katerih se lahko družbo neposredno spreminja.

Na robovih družbe, a kot izraz temeljnih družbenih napetosti, v senci sočasnih kriz, ne samo vladnih, nastaja nov politični prostor. Ker ta ne nastaja zaradi angažmaja ene same iniciative, temveč kot učinek vzajemnega delovanja različnih neodvisnih pobud, je to prostor skupnega, kar vse akterje, tako kolektive, iniciative kot posameznice in posameznike postavlja pred nove in obetavne politične izzive. Od vseh najbolj temeljni izziv predstavlja vprašanje, kako prostor antiavtoritarne politike zgraditi kot prostor odzivnosti in akcije na eni strani, na drugi pa raznovrstnosti, horizontalnosti, samoniklosti in hkrati avtonomije od oblastnih struktur.

Zadnji protesti nudijo podlago za blagi optimizem v vrstah tistih, ki stojijo in stojimo nasproti gentrifikacijskim, militarističnim in rasističnim projektom elite. Pri zoperstavljanju tem projektom ima lahko še naprej otipljivo vlogo tudi antiavtoritarno gibanje, ki pa mora biti dovolj močno in samozavestno, saj bo le takšno lahko dejansko spreminjalo družbo. Da bi to lahko dosegli, morajo biti tisti, ki želijo biti del njega, pozorni tudi na mehanizme, preko katerih oblastni aparat družbene konflikte upravlja oziroma zatira, njihove iskrene izraze pa uporabi za gradnjo lastne legitimnosti.

Danes je povsem običajno, da so dejavni člani oziroma članice neke nove iniciative, ki se pojavi na ulici oziroma pripravi nek protest, praktično v hipu zasuti s ponudbami nevladnih organizacij za sodelovanje. Vsako organiziranje okoli perečih tem, denimo za dostop do stanovanj ali za uničenje Trdnjave Evropa, je hitro soočeno s poskusi usmerjanja v nevladniške projekte. Pogosto povsem spontan vnos kalkulacij glede služb, statusov v še malo prej samonikle procese političnega organiziranja, ima uničujoče posledice za procese gradnje kontra-moči v družbi: prej horizontalni odnosi postajajo hierarhizirani, kolektivni dosežki postanejo plen tistih, ki si jih drznejo prilastiti, konflikt z oblastmi se umakne partnerstvu, na mesto kolektivnih iniciativ pa stopijo predstavniki oziroma predstavnice.

Omenjene dinamike ne poganjajo individualne preživetvene strategije, temveč strukturna vloga amortizatorja družbenih konfliktov, ki jo ima nevladništvo v lokalni različici neoliberalne strukture oblasti. Tisto, kar je bilo prej iskren, avtentičen in kolektiven izraz realnih družbenih potreb v pogojih splošne krize, preko nekaj korakov postane platforma za nove nevladniške kariere. Spontana srečevanja se podredijo železnemu ritmu prijav in poročil, kreativnost politične artikulacije se umakne učenju projektnega računanja in načrtovanja. Bolj kot projekti uspevajo, manj je v njih sledi antagonističnega odnosa do oblasti in bolj se slednje počutijo zaščiteno pred upravičeno jezo večine.

Razmislek o tem, kakšen je političen pomen procesov nevladizacije, ki jih izdatno in vse bolj finančno podpirata tako slovenska država kot Evropska unija, je ključnega pomena za vsako sedanjo politično iniciativo. Da ne bo pomote, tako družba nasploh, kot tudi antiavtoritarna gibanja, morajo ostati prostori, kjer soobstajajo različni pristopi, načini organiziranja in forme delovanja. Kogar druži tovarištvo, vzajemno spoštovanje in necentraliziranost, bo tudi brez težav našel oblike vzajemne pomoči in solidarnosti, ne glede na izbrano obliko organiziranja te ali one iniciative. Golo dejstvo, da obstaja nekaj takšnega, kot je samonikel antiavtoritaren prostor kot nekaj, kar se razlikuje od strankarskega ali nevladnega polja, namreč še ne pomeni, da mora med vsemi temi sferami obstajati neprediren zid, blokada ali molk.

Ko družbene napetosti svoj izraz najdejo tudi v novih političnih iniciativah, je pomembno, da ohranjajo svojo samoniklost, neformalnost, da najdejo svoj ritem in svoje lastne postopke ter izraze. Če gremo še naprej, pomembno se je povezovati, imeti radovednost drug za drugega in odpirati točke srečevanja in skupnega premišljevanja. Glavni akterji podnebne krize so praktično isti kot pri vojni, prav tako mehanizmi, preko katerih se reproducira njihov globalni politični primat. Rasizem in nacionalizem sta oba hkrati izraz naraščajoče krize in orodje oblasti za upravljanje s to krizo na način, ki ohranja dvojno gospostvo države in kapitala. Slednji vdira v vse pore družbenega življenja: kjer so bile včasih ulice in stanovanja, dela turistične promenade in AirBnB apartmaje; kjer so bile nekoč univerze, pa tovarne ideologije in visokotehnoloških orodij za potrošništvo in odtujenost.

Na začetku še enega obdobja živahnega političnega delovanja v mestu zato vsem, ki v njem prepoznavajo tudi sebe in svojo prihodnost, v premislek in diskusijo dajemo naslednjo tezo: kar krepi samoniklo neformalno antiavtoritarno gibanje, krepi zmožnost celotne družbe za izgradnjo resnične alternative neoliberalnemu napadu na naša življenja in skupnosti.

------------

Furlanija–Julijska Krajina: Država ponovno ubijala

V soboto, 18. januarja, je zaradi brutalnega ravnanja policije v centru za deportacije v Gradiški ob Soči umrl 38-letni državljan Gruzije, Vahtang Enukidze. Priče pripovedujejo, kako je najmanj osem policistov v bojni opravi vstopilo v njegovo celico in ga brutalno preteplo, zaradi česar je padel in močno udaril z glavo ob zid, na poti v bolnišnico pa je umrl. Sprva je policija za vzrok smrti navedla pretep med zaporniki, kasnejša pričevanja pa so razkrila, da je v Gradiški ponovno morila sama policija.

Reakcija tistih, ki se regionalno že vsa leta organizirajo proti politiki zapiranja in ubijanja, je bila bliskovita: ljudje so se pred vrati deportacijskega centra začeli zbirati takoj, ko je novica o umoru zaokrožila. Zahtevali niso samo resnice o umoru, temveč tudi takojšnje zaprtje taborišča. Policija je znova nasilno posredovala nad tistimi zaporniki, ki so se trudili vzpostavljati neposreden stik z udeleženci shoda solidarnosti. Mnogim je zasegla mobilne telefone, v dneh, ki so sledili, pa je deportirala več oseb, ki so bile priča dogodkom, ki so pripeljali do umora Vahtanga, in so bile pripravljene pričati v preiskavah.

Ta teden po celotni Italiji poteka mobilizacija za zaprtje vseh deportacijskih centrov in za takojšnjo izpustitev vseh zaprtih oseb ter v spomin na umorjenega Vahtanga. V nam bližnji beneški regiji je bil v ponedeljek protestni shod v Trstu, v torek v Vidmu, danes pa bo ponovno v Trstu. Boj za življenje in proti morilskim taboriščem države se nadaljuje.

Grčija: sojenje Zlati zori

Po štirih letih se v Atenah zaključuje sojenje pripadnikom Zlate zore, neofašistični tolpi in politični stranki v Grčiji. Sodišče naj bi presojalo o tem, ali je Zlata zora kriminalna organizacija, primer pa se vrti predvsem okoli treh napadov: umora antifašističnega reperja Pavlosa Fyssasa, napada članov stranke na egipčanske ribiče in napada na antifašistične aktiviste.

Po letih sojenja je tožilka, nedvomno pod vplivom nove desničarske vlade, nenadoma obrnila ploščo in umaknila obtožbo o tem, da bi bila Zlata zora kriminalna organizacija. Predlagala je oprostitev vodilnih članov stranke, obsodili naj bi le Fyssasovega morilca, in to navkljub temu, da je sodni proces jasno pokazal na neposredno vpletenost vodij Zlate zore tako v umor Pavlosa Fyssasa kot v druge napade.

Argumentacija državne tožilke je nadvse povedna: po njenem mnenju je izguba sedežev v parlamentu na zadnjih parlamentarnih volitvah za stranko že dovolj močna kazen, zato naj bi bila vsaka nadaljnja obsodba povsem odveč. Še več, predlaga tudi, da bi Zlata zora dobila več milijonov evrov iz državnega proračuna kot kompenzacijo za sredstva, ki so bila v času sodnega procesa zamrznjena. Glede na to, da grška država hkrati izvaja pravo gonjo nad anarhističnim in antifašističnim gibanjem, utegnejo imeti naši grški tovariši in tovarišice povsem prav, ko pravijo, da je Zlata zora v bistvu neuradno orodje represivnega aparata države za ohranitev oblasti elit v pogojih totalne ekonomske in družbene krize. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Tako tudi grška država Zlate zore ne bo razglasila za kriminalno organizacijo, temveč jo bo, kakor kažejo zadnji manevri na sodišču, za svoje morilske zasluge še nagradila.

Izrael–Palestina: Država še utrjuje režim aparteida

V začetku januarja je policija v Tel Avivu aretirala Jonathana Pollaka, dolgoletnega odkritega borca proti izraelski okupaciji Palestine, povezanega z iniciativo Anarchists Against the Wall. Aretacija je bila izpeljana na podlagi tožbe, ki jo je zoper Pollaka vložila skrajno desna nacionalistična skupina Ad Kan, katere glavni cilj je doseči pravni pregon organizacij, ki se borijo za človekove pravice in borcev proti izraelski okupaciji Palestine.

Po aretaciji je Jonathan Pollak, ki ne priznava avtoritete sodišča, zavrnil plačilo varščine, ki bi mu omogočilo obrambo s prostosti, saj zavrača dvojni sodni sistem, po katerem so Palestinci na okupiranih ozemljih obravnavani na vojaških sodiščih, medtem ko so privilegirani judovski državljani Izraela, kot je on sam, obravnavani na rednih civilnih sodiščih. V svoji izjavi po aretaciji je Pollak tako zapisal: »Tista peščica izraelskih državljanov, ki se je pripravljena pridružiti boju za zrušitev izraelskega apartheida, mora najprej prepoznati svojo lastno privilegiranost znotraj sistema apartheida. Pripravljena mora biti plačati ceno in se temu statusu odpovedati. Palestinsko odporniško gibanje se že desetletja odprto upira zoper ta isti režim, za to pa je plačalo nepredstavljivo visoko ceno. Judovski državljani Izraela morajo prestopiti mejo in slediti njihovim stopinjam.«

------

Živa sila v živo

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness