Stop EPK ali dogodek v mestu Zoki

Stop EPK ali dogodek v mestu Zoki

Oddaja
27. 2. 2020 - 12.00

Poročila tovarišev iz preteklih, prihodnjih in sedanjih Evropskih prestolnic kulture: Novi Sad – Reka – Maribor.

 

Napovedujemo:

1. Odprti zadružni sestanek z mini Alternativno tržnico

Četrtek, ob 19h, v A-infoshop.

2. Obletnica izbrisa: zločin nikoli ne zastara

Socialni center Rog, sobota 29. 2. 2020 od 19h dalje

Eva Boke Zibljer, poezija, Hazemina Minka Đonlić, morda film

 

Dogodek v mestu Zoki

Sovpadanje novega političnega brbotanja v mestu in obeta novih volitev je zbudilo tudi izkušene operativce v službi etablirane politike. Hitro so sprožili gradnjo spet ene antijanšistične civilno-družbene koalicije, ki bi – tako operativci – ponovno utegnila dobro znani lokalni tehnokratski neoliberalni oblasti ohraniti oblast. No, na njihovo žalost trenutno izgleda, da bo oblastna štafeta iz rok ene v roke druge frakcije bolj ali manj avtoritarnega vladajočega razreda tokrat prešla kar brez volitev.

Gladka in urejena menjava oblastniške garniture bo lepo razkrila kontinuiteto vladavine neoliberalnega konsenza na praktično vseh ključnih točkah: sovražna migrantska politika se bo še utrdila, meja bo še naprej ožičena, ograjena in militarizirana, interesi nepremičninskega in zdravstveno-zavarovalniškega kapitala bodo še naprej varno postavljeni pred interese ljudi, NATO bo še naprej garant varnosti in stabilnosti, prav tako bo slovenska nacija ostala na piedestalu političnega diskurza, če naštejemo zgolj nekaj področij, na katerih bo tranzicija praktično in zato zlovešče neopazna.

Toda politika ni samo to oziroma predvsem ni to, kar se dogaja na strankarskih in parlamentarnih parketih. Ljubljana je bila tako v zadnjem tednu prizorišče več manjših, a osredotočenih intervencij širše samonikle mreže skupin in posameznikov, ki so na muho vzele procese gentrifikacije. Njihova glavna tarča je bil projekt Evropska prestolnica kulture oziroma EPK, ki si ga mestne oblasti tako želijo pripeljati v mesto. Procesi lobiranja pri pristojnih nacionalnih in evropskih uradnikih trajajo že dolgo, ta teden pa so začasno kulminirali v zagovorih pred pristojno komisijo evropskih uradnikov.

Mestna občina Ljubljana se je na to rundo lobiranja dobro pripravila. Prejšnji četrtek je tako v Kinu Šiška v zvezi s projektom EPK pripravila javno tribuno ustvarjalcev v kulturi. Razprave se je dejansko udeležilo precej ljudi, ki so, če odštejemo pričakovano leporečenje in samohvalo iz MOL-ovsko izbranega omizja, tudi veliko povedali. Večina pozornosti prisotne javnosti je namreč šla zadnjim potezam mestne politike: recimo dejstvu, da je Občina nedavno izselila številne nevladne organizacije – tudi s področja kulture – iz svojih prostorov; da drži svečo pri grozeči izselitvi srednje grafične in oblikovne šole iz Križank; da je želela študentski dom Akademski kolegij spremeniti v hostel; da je ključno vplivala na prevlado privatniških nepremičninskih interesov v Tobačni; da ima bogato zgodovino napadov na Tovarno Rog ter da sta predvsem pojma dialog in solidarnost v direktnem nasprotju s tem, kar mestna politika v praksi vse pogosteje počne.

Toda MOL-ovih kulturnih veljakov resnično polemiziranje z javnostjo ni prav nič zanimalo. Njihova agenda je bila namreč drugje, nanjo pa je opozarjalo nenavadno dejstvo, da je dogodek minil praktično brez prisotnosti medijev. Razlogi za ta manko in za večinsko brezbrižnost omizja do številnih in tehtnih kritik so postali jasni, ko je naslednji dan zaokrožil video zapis EPK medijske ekipe. Iz njega je postalo očitno, da je bila javna tribuna zgolj kulisa za izdelavo kratkega propagandnega spota, kjer je svojo moč pokazala šola montaže, ki temelji na zlorabi in instrumentalizaciji ljudi za dosego vnaprej določenega rezultata. V videu, ki ga je sproducirala ekipa pod vodstvom dežurnega piarovskega volka, so bili tako celo ljudje, ki so na tribuni jasno opozorili na nesprejemljivost odnosa mestnih oblasti in zavrnili projekt EPK, implicitno, a tudi lažnivo, predstavljeni kot njegovi podporniki.

Vulgarnost in aroganca mestnih kulturnih menedžerjev in njihovih piarovcev je nehote razkrila resnično naravo mestne politike. Za Mestno občino Ljubljana večina nas, prebivalcev in prebivalk tega mesta in tudi ustvarjalcev in ustvarjalk na področju kulture, predstavlja zgolj reklamno kuliso. Zanjo smo zgolj virtualne figure na autocadovi simulaciji nove kulturne krajine, umetelno programirani s strani piarovskih gurujev v službi kulturnih, nepremičninskih in turističnih dobičkarjev. Glavna vrednost, ki jo trenutna mestna oblast očitno prepoznava v kulturi, je tista, ki jo sama realizira ob donosnih nepremičninskih poslih.

Opozarjajoč tudi na ta dobičkarska ozadja velikega novega kulturniškega projekta v prestolnici se je v torek pred Ministrstvom za kulturo odvila še ena intervencija. Pod geslom »Dogodek v mestu Zoki« je več kot 50 ljudi pričakalo delegacije, ki so svoje sijajne kulturno-prestolniške projekte zagovarjale pred Evropsko komisijo. Performativno zastavljena intervencija je naslovila jedro EPK problema in trenutne mestne politike na splošno: uprizarjanje dialoga kot nadomestka za pravi dialog; zatiranje samoniklega delovanja; obsedenost z gradnjo elitnih palač v mestu, ki se sooča z globoko stanovanjsko krizo in tako dalje.

Ne glede na oholost aktualne oblasti je ta še vedno občutljiva na javno legitimnost. Izkušnje uspešnih bojev najprej za začasno rabo in nato za neomejen Rog trajanja ter za Avtonomni kulturni center Metelkova mesto pričajo o tem, da tudi veliki mestni projekti lahko obtičijo v uradniških mapah. Usoda projektov v okviru EPK bo tako v marsičem odvisna od nadaljnega obstoja politike, ki jo ustvarjajo ljudje in skupnosti zaradi resničnih potreb, ki jih imajo, ne pa zaradi plače, razpisnih zavez ali obeta rezultata na volitvah. Previdno, a suvereno in osredočeno sestavljajoč se odpor zoper EPK v Ljubljani ponovno kaže, da naši prostori samoniklega delovanja, tudi na področju kulture, niso že vnaprej izgubljeni.

Spektakel EPK najrazličnejše ustvarjalce in organizacije, skupine in kolektive, študentske radie in časopise sooča s temeljno odločitvijo: ali se bodo pridružili političnim silam Mestne občine Ljubljana pri njihovih naporih socialnega čiščenja in elitizacije mesta ter si s tem do leta 2025 zaslužili kakšno drobtinico iz everske malhe denarja, ali pa se bodo postavili na stran avtonomnih politik, iniciativ in prostorov, ki se ne pustijo tako zlahka podvreči diktaturi kapitala in elit ter s tem omogočili kvalitetnejše življenje v Ljubljani za vse tudi po letu 2025.

 

 

Slovenija: izbris še vedno traja

Te dni mineva 28 let od izbrisa 25.671 prebivalcev in prebivalk Slovenije iz registra stalnega prebivališča. Hkrati minevajo skoraj tri desetletja večinoma nepopisanih borb za preživetje, ponovno vzpostavitev legalnosti življenja in popravo hudih socialnih, ekonomskih, zdravstvenih in drugih posledic tega organiziranega in množičnega zločina slovenske države. Zaradi njega so bila v ilegalnost porinjena življenja desettisočev prebivalcev in prebivalk Slovenije, naših sosedov in sosed, sošolcev in sošolk, sodelavcev in sodelavk. Marsikdo je hudo zbolel, umrl, bil izgnan ali pa si je bil primoran novo življenje ustvariti drugje. Marsikdo je še danes izbrisan, za marsikoga izbris še vedno traja.

Izbris ostaja temeljni kamen tudi sodobne slovenske družbe in države. Normaliziranost njegovih predpostavk vedno znova proizvaja in ohranja nove ilegalizirane prebivalce, saj utrjuje režim, v katerem nas oblasti samovoljno razporejajo v različne kategorije, od katerih so nato odvisne naše pravice in ponižanja. Danes tako marsikaj druži izbrisane in osebe, ki jih slovenska policija vsak dan nasilno pošilja na drugo stran južne državne meje. Državni aparat, ki je svoje pripravništvo v šoli množičnega zločina opravil z izbrisom, danes nove ljudi sistematično potiska ne samo na drugo stran Kolpe in Snežniškega pogorja, temveč tudi izven sfere prava, formalnih postopkov in pravic, v kraljestvo neposrednega nasilja, njegovega prikrivanja in zanikanja. Tako v času izbrisa kot danes, v času prisilnega potiskanja oseb čez mejo, mehanizmi slovenske države ostajajo enaki in enako podrejeni dvojnemu cilju organiziranja terorja na eni in nedolžnosti na drugi strani.

Hkrati s tem, ko izbris kot specifičen mehanizem izrivanja ljudi iz družbe še vedno traja, za izvajanje terorja organiziran državni aparat vedno znova najde nove skupine ljudi, nad katerimi izvaja svojo brutalno oblast. Naša skupna dolžnost je ohranjati zgodovino živo in prisotno, hkrati pa graditi mreže dokumentiranja, solidarnosti in odpora zoper zločine, ki se danes odvijajo pred našimi očmi in v naši neposredni sredini.

 

T. i. Kanada: blokada železniškega omrežja

Ponovnemu zaostrovanju policijske represije na teritoriju ljudstva Wet'suwet'en, ki se vztrajno bori proti ekstrakcijski politiki kanadske države, tokrat v obliki izgradnje plinovoda, je sledila eksplozija solidarnostnih akcij s strani drugih skupnosti staroselcev in tudi naseljencev. Namen akcij je bil onesposobitev ključne infrastrukture v državi, s posebnim poudarkom na blokadah železnic.

Na vzhodu t. i. Kanade sta blokade vzpostavili ljudstvi Mohawk in Mi'kmaq ter beli naseljenci, na zahodu pa dolgoletni zavezniki ljudstva Wet'suwet'en, ljudstvo Gitxsan, blokade pa so se razširile tudi čez mejo vse do ameriškega Seattla. Na vrhuncu je hkrati delovalo 27 blokad, zaradi katerih je bilo odpovedanih na tisoče vlakov. Sredi februarja je za nekaj dni popolnoma obstal potniški prevoz glavnega železniškega podjetja v državi, na vzhodu pa tudi glavnina tovornega.

Akcije niso obstale zgolj na železniškem omrežju: začasno sta bila blokirana avtocestna dostopa do pristanišč v Montrealu in Vancouverju, zasedeni so bili sedeži nekaterih podjetij, napaden je bil sedež policije, pisarne pravosodnega ministrstva pa so bile deležne nočne sabotaže. Akcije niso imele zgolj simbolnega pomena, saj je začelo marsikje primanjkovati goriva in drugih surovin.

Policija je na blokade reagirala s predvidljivim nasiljem, veliko ljudi, predvsem staroselcev, je bilo aretiranih. Represija pa je zgolj še podžgala gibanje solidarnosti, saj so v odziv nanjo sledile nove blokade železnic, avtocest in celo pristanišča v Vancouverju.

Kot so napadi na staroselska ljudstva in vdori ekstraktivistične industrije na njihova ozemlja del dolge zgodovine kanadske kolonialne države, je tudi trenutno vrenje del enako dolge zgodovine staroselskega odpora. Organiziran staroselski upor v t. i. Kanadi še danes predstavlja eno izmed resnejših groženj vladavini kanadske države ter ekstraktivističnega kapitala.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness