"Združenje svobodnih ljudi proti kapitalistični tiraniji stvari"

"Združenje svobodnih ljudi proti kapitalistični tiraniji stvari"

Recenzija dogodka
25. 4. 2013 - 15.30

Rutar je svoje predavanje namenil opisu temeljnih značilnosti, po katerih se kapitalistični produkcijski način razlikuje od vseh drugih produkcijskih načinov. Ta opis mu je služil kot iztočnica za opredelitev vizije post-kapitalistične oziroma socialistične družbe. Pri predstavitvi se je oprl na konceptualni aparat Marxove kritike politične ekonomije. 

Predavatelj je začel z opredelitvijo štirih temeljnih kategorij kritike politične ekonomije: uporabne vrednosti, vrednosti, konkretnega dela in abstraktnega dela. Uporabna vrednost je po Marxu trans-historična, naravna kategorija. Predstavlja bogastvo v materialno-tehničnem smislu. Nasprotje uporabne vrednosti pa je vrednost, ki predstavlja bogastvo v družbenem smislu. Je družbeno specifična forma bogastva, ki obstaja zgolj v kapitalizmu. V kapitalizmu proizvedene dobrine privzamejo obliko blaga kot enotnosti uporabne vrednosti in vrednosti. V kolikor je blago v kapitalizmu produkt človeškega dela in v kolikor je proizvedeno za tržno menjavo, privzame specifično družbeno formo stvari, v kateri so utelešeni produkcijski odnosi. Konkretno delo je kvalitativno specifično delo v materialno-tehničnem smislu, ki proizvaja uporabne vrednosti. Abstraktno delo pa je kvalitativno homogeno človeško delo v specifičnem družbenem smislu. Je specifična forma, ki jo delo privzame v kapitalističnem produkcijskem načinu. Abstraktno delo je v kapitalizmu tisto, ki ustvarja vrednost.   

V vsakem produkcijskem načinu morata obstajati razdelitev družbenega dela v določenih proporcih in določena delitev dela. Sama družbena produkcija mora biti sistematizirana na podlagi določenega plana. Ta je lahko neposreden, kot denimo v fevdalizmu, ali pa posredovan s trgom, kot v kapitalizmu. Prva specifičnost kapitalizma je v tem, da so v njem producenti ločeni od svojih produkcijskih pogojev. Druga njegova specifika pa je, da ne temelji na apriornem zavestnem planiranju proizvodnje in delitve dela. Ker v kapitalizmu ni plana in ker so delavci ločeni od produkcijskih pogojev, produkcijski odnosi postanejo lastnosti določenih stvari. Neposredni producenti v kapitalizmu namreč v družbene odnose vstopajo zgolj preko interakcije s stvarmi z določeno družbeno formo. Producenti v kapitalizmu proizvajajo privatno, v izolaciji, medtem ko so njihovi produkti namenjeni družbeni potrošnji. Trg je mehanizem, ki šele poveže izolirane individuume ter koordinira družbene odnose med producenti in potrošniki prek blagovne menjave. V kapitalizmu zato delo postane družbeno šele, ko so produkti tega dela izmenjani na trgu.  Družbena moč tako v kapitalizmu postane lastnost stvari, preko katerih so posredovani družbeni odnosi.

Po Marxu vladavina kapitalista nad delavcem ni nič drugega kot vladavina neodvisnih pogojev dela nad delavcem. Produkt dela, kot mrtva stvar, se zato v kapitalizmu emancipira od delavca in se nad njim, kot živim subjektom, vzpostavi kot imperativ prisile. Iz tega izhaja specifična oblika dominacije v kapitalizmu. Ta v prvi vrsti ni osebna dominacija kapitalista nad delavcem, temveč dominacija stvari oziroma brezosebnih imperativov trga, ki se z enako močjo uveljavljajo tako nad delavcem kot nad kapitalistom. Rutar je zato poudaril, da moramo socializem misliti kot boj za odpravo mezdnega sistema in temeljne dinamike kapitala in ne kot boj proti določeni skupini kapitalistov. Za inverzijo kapitalizma ni dovolj, če odpravimo kapitaliste, temveč moramo odpraviti sam kapital kot družbeni odnos.

Prav tako po Rutarju za negacijo kapitalizma in izgradnjo socializma ni dovolj, če odpravimo privatno lastnino nad produkcijskimi sredstvi in jo nadomestimo z državno. Sovjetski revolucionarji, kot so Trocki, Buharin in Lenin, so socializem zmotno razumeli kot družbo, ki se dovrši z nacionalizacijo produkcijskih sredstev. V kolikor ta nacionalizacija ne odpravi ločenosti neposrednih producentov od pogojev njihove produkcije, potem ne odpravi kapitalizma. Specifika kapitalizma namreč ni v določeni pravno-lastniški formi, temveč v kapitalu kot specifičnemu družbenem odnosu. Realno obstoječi socializem v Sovjetski zvezi zato po Rutarju ni bil socializem, saj ni uspel odpraviti zakona vrednosti, blagovne menjave in odnosov konkurence. V Sovjetski zvezi ni prišlo do socializma, ker ni prišlo do spremembe produkcijskih odnosov, temveč zgolj do spremembe pravno-formalnih lastniških odnosov.

Socializem moramo v nasprotju z ideologi realnih socializmov po Rutarju razumeti kot družbeni produkcijski način, ki temelji na odpravi zakona vrednosti in blagovne menjave. To pa terja radikalno spremembo družbenih produkcijskih odnosov, ki odpravljajo ločenost neposrednih producentov od družbenih pogojev proizvodnje. Pogoj socialistične družbe je, da ljudje v medsebojne odnose ne stopajo na podlagi vrednosti, na podlagi stvari z družbeno funkcijo, temveč na podlagi zavestnega plana oziroma družbenega dogovora. Individualno delo le tako lahko postane neposredno družbeno, saj ni posredovano s trgom kot v kapitalizmu.         

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.