Komentar: Zasedba po zasedbi

Komentar: Zasedba po zasedbi

Mnenje, kolumna ali komentar
25. 1. 2012 - 14.00

Novembra lani se je na Aškerčevi cesti začela zasedba Filozofske fakultete oziroma dva meseca trajajoč poskus osvoboditve visokošolskega prostora na splošno. Na začetnih skupščinah se je odločilo, da bo šlo samo za delno zasedbo, se pravi da se je prostor, ki so ga na koncu še lahko imenovali za osvobojenega, skrčil na nekaj predavalnic. Z različno podporo študentov in zaposlenih na fakulteti so v teh predavalnicah potekala predavanja, delavnice in skupščine, na katerih se je med drugim razpravljalo o zahtevah za izboljšanje stanja v univerzitetnem prostoru. Ob koncu zasedbe je tako smiselno pogledati na pretekla dva meseca in narediti revizijo postavljenih zahtev zasedbe in njihove implikacije na Filozofski fakulteti in širšem univerzitetnem prostoru. Vprašajmo se torej: kaj je zahtevala okupacija, pardon, osvoboditev ljubljanske Filozofske fakultete in kaj se je s temi zahtevami dobilo in osvobodilo?

Zahtevala se je ureditev doktorskega študija in vključitev pedagoških dejavnosti v okviru tretje stopnje v redne delovne obveznosti profesorjev in profesoric. To delo so slednji namreč opravljali honorarno, stroški njihovega dela in celotne izvedbe doktorskih programov pa se prenašajo na študente v obliki višanja šolnin. Za njihovo kritje pa se uporablja evropske projekte.

Na rektorja se je obrnilo z zahtevo po rednih zaposlitvah vseh pedagoških delavcev in delavk - tudi asistentov in asistentk, ki često svoje delo opravljajo za določen čas. Argument na strani univerze je bil namreč, da bi redno zaposleni asistent zaspal in se ne bi dovolj trudil za napredovanje. S tem se univerzi, predvsem pa njenim predstavnikom zarečejo besede, ki najbolj odganjajo tiste možgane, ki v Ljubljani oz. Sloveniji delujejo na izobraževalnem področju, plačani so mizerno, zaposleni pa neredno. Univerza tako s svojim zaposlovanjem bolj kot na resno institucijo spominja na Lidl, ki svoje delavke zaposluje sicer za 8 ur, vendar jim po dveh letih pripada zgolj eno leto delovne dobe. Sicer pa se je pod to zahtevo zapisalo še sledeče: »Umetno ustvarjeno tekmovanje med kandidati za delovna mesta spodbuja konformizem in spletkarjenje ter negativno vpliva na kolegialnost in sodelovanje znotraj akademskega prostora.«

Zahteve po rednih zaposlitvah so se dotaknile tudi varnostnikov. Te zahteve so bile namenjene predvsem filozofskemu dekanu, sicer pa je tendenca povečevanja varnosti na fakultetah preko ne ravno varnih zaposlitev prej izjema kot pravilo. Tako se najemajo čistilni servisi, varnostniki, v fakultete se zarinja gospodarski sektor v obliki semirestavracij, kavarn, posredovalnic študentskega dela, fotokopirnic in kar je še tega. Te zaposlujejo pretežno za določen čas, brez kakršnekoli varnosti. Prej lahko letiš, kot kaj storiš. Tvoj dohodek in tvoj čas pa sta namenjena bodisi za najemnine bodisi za del pokritja stroškov preživetja. Pomagal bi verjetno še kakšen dodaten kredit, preko plačevanja obresti pa si bo roke mel spet nekdo tretji, ki mu je skrb za preživetje zgolj to, da obira tiste, ki že tako nimajo.

Zahteval se je brezplačen in univerzalno dostopen študij ter možnost akademskega in raziskovalnega dela za vse. To je zgolj odziv na tendenco, ki se je pojavila takoj, ko je nekdo podpisal neko deklaracijo. Takrat vsaj se je nekomu drugemu zasvetil cekin, pa si je rekel, dajmo zaračunati, čim bolj mastno, vsaj na tretji stopnji. Ta je tako ali tako nadstandard. Tistim, ki sedijo v Državnem zboru, to morebiti res ne predstavlja nekega problema, saj se breme njegovega doktorata prevali na dva milijona populacije, ki naj bi nekaj delala, če pa že to ne, pa vsaj plačevala davščine in prispevke. Prav tem pa, ki to dan za dnem počnejo, torej plačujejo, se zaračuna znanje, ponekod že na drugi stopnji, praviloma pa na tretji. Vedoželjnost brez denarnice tako ne pomeni nič. Morebiti pa si moramo zastaviti sledeče vprašanje: ali tvoje znanje brez študija na univerzi res ne šteje nič?

Ob tem je vedno premalo ovrednoteno ali pa premalo ozaveščeno znanje skupnega delovanja. Delovanja, ki ga sproži neka akcija, zasedba, neka motnja v sistemu. Zasedba, če bi bila bolj radikalna že na začetku, če bi bila odkrito podprta z nenasitno željo po skupnem delovanju, takrat bi lahko dosegla marsikaj. Samoupravni študijski program je sicer pomembna reč, vendar zvodeni, če gre pri tem za selektivno samoupravnost, prav tako pa je vprašljiv, če izhaja samo skozi delovanje v neki ustanovi, kot je univerza. Ta mora iti preko tega tako prostorsko kot tudi strukturno in sistemsko. Točke, prav tako kot ocene, pomenijo bistveno manj od skupne prakse in skupnega soustvarjanja.

Kaj se bo zgodilo z avtonomnim prostorom? Zasebni kapital ga že ima. Ima ga v obliki fotokopirnice in ima ga v obliki kafiča. To nikogar ne moti. Ko pa si študentje organizirajo svojo čitalnico ali predavalnico, je takoj cel halo. To je huje od vsega, kar kuje kakršnekoli profite. Odpirati prostor je danes očitno bolj nevarno, kot pa ga košček za koščkom zapreti in omejiti na profitabilnost, rentništvo in kar je še podobnega. Se je vsaj začelo spraševati, če se že izganjati ni?

Sicer pa se je premaknilo oziroma vsaj malce zganilo. Pa ne vse, ampak del okostja te varuhinje tradicije, univerze. Nekateri so zasedbo pograbili in jo vkomponirali v svoje delovanje. Najbolj se je v tem našel oddelek za etnologijo, ki je svoje prostore popolnoma odprl ter uvedel skupne debate in odločitve, ki potekajo preko skupščin. Potem so tukaj še nekateri posamezni jezdeci. Ti šele ob koncu zasedbe, potem ko ta poteka že dva meseca, sproducirajo kakšen tekst o tem, zakaj se jim zdi vredno podpreti gibanji Mi smo univerza in 15o. Vrednost podpore argumentirajo z odpiranjem dialogov, ki sta jih gibanji sprožili, vendar pa očitno dialogi v tej državi ne pomenijo prav dosti, razen tega, da se radi pogovarjamo v nedogled, iz tega pa dostikrat ne ostane prav dosti. Ali pa ravno ostaja? Ampak tisto, kar ostaja, so šolnine, delo na pogodbah, krnitev upravičencev do štipendij, nadaljnje izkoriščanje študentskega dela in skrb za svoje projektne kupčke ...

Oblasti, takšne in drugačne, so si ob tej motnji v sistemu po vsej verjetnosti zgolj krhnile v brado: »počakajmo, saj se bodo naveličali, pri tem pa se vsaj igrajmo, da jih poslušamo«. Minilo je nekaj, vprašanje je, kaj je ostalo?

 

Ker si univerzitetna redakcija Radia študent ne lasti vse pameti, prisluhnimo refleksijam najbolj vpetih akterjev. Torej, kako se je zasedba vpisala v registre Univerze, smo vprašali rektorja Pejovnika:

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness