Anno horribili

Anno horribili

Oddaja
Anonymous
12. 4. 2020 - 17.00

 

 Mestu in svetu, urbi et orbi, za veliko noč leta 2020

 

Anno horribili, v strašljivem letu, ki ga živimo, se je doslej že zgodilo preveč, da bi se poslej ne spremenilo nič, bi si lahko mislili. Leto se je začelo s požarom, ki je grozil, da uniči cel kontinent in je globoko zarezal v dragoceni gozd drugega kontinenta, in velikanske predele tretjega so opustošili roji kobilic in nato najedli četrtega. Iz prejšnjih let se brez pojenjanja nadaljujejo sovražnosti in vojne, ki so že uničile življenja mnogih in grozijo, da se bodo še globje zarezale v življenja vseh. Vsepovsod se na zadnje noge postavljajo nacionalni egoizmi, in finančne inštitucije, ki sicer veljajo za teleta iz zlata, so klecnile zaradi bremen negotovosti v svetu, ki je, kot se je še nedavno lahko le zdelo, na kolenih. Da na kolenih res je, je slednjič potrdila še kuga s Kitajske.

Vse, kar se dogaja v tem strašljivem letu, pa ni apokalipsa, kot nam v filmskem žargonu razlagajo vestalke védnosti sodobnosti; beseda apokalipsa namreč ne pomeni „konec koncev“, pač pa „razodetje“, tj. nov sveti čas in novo sveto stvarnost. Daleč smo od obojega. Vse, kar se dogaja, je zgodovina.

Kolo zgodovine, ki se je doslej vsaj dobro desetletje vrtelo v vodoravni legi kot groteskni ringlšpil, se je v letu, ki ga živimo, začelo v navpični legi divje vrteti nazaj. S smrtjo s Kitajske ali leninovo kugo namreč, ki je to kolo pognala v strašljivi tek, so se bolnišnice razkrile za špitale, domovi za ostarele za hiralnice, mikrobiološki in farmakološki inštituti pa za izbe alkimistov. Državljani, ki so se skupaj z otročadjo in drobnico zgnetli ob svoja ognjišča, kjer kuhajo in šivajo, izdelujejo bodisi svojo cyber suho robo bodisi že kaj bodisi nič, so se preobrazili v na glas prestrašene in na tiho besne podložnike, katerih interes in domišljija segata od setve do žetve, od rok do ust, od spanja do spanja. Trgovci so se izkazali za tolpe roparjev, in finančne inštitucije še enkrat za preobčutljive, nemirne in v svojem nemiru brezobzirne fevdalce. Nacionalne vlade so se razodele za oligarhične suverene brez novčiča, ki skušajo vzpostaviti red in ohraniti sebe z dekreti brez priziva. Univerze lahko naenkrat gledamo le še kot skriptorije in Cerkev, ki jo sicer poznamo po njeni gotski drži in baročnem izrazu, se je pogreznila v katakombe. In na vse se je ulegla tišina, kakršne svet ne pomni od časov, ko so ljudje pričakovali konec sveta in konec časa. Izjemno mesto v tem divjem in strašljivem teku pa ima Kitajska: pod dinastijo Džinping ima kitajski imperij svoje mesto v očesu kolesa zgodovine.

 

Leto, ki ga živimo, je strašljivo leto, je annus horribilis.

 

„Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem. Kaj je, o čemer bi se reklo: ‘Glej, to je novo!’ Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami,“ pravi Sveto pismo (Prid 1,9-10). In pogled čez pretekle zgodovinske čase mu mora pritrditi. Kuga je namreč vselej najprej oblastno vprašanje. Naj je šlo za antoninsko kugo v 2. st. n. št., za ciprianovo v 3., justinijanovo v 6., ki se je v zgodovino zapisala kot „črna smrt“ in je v presledkih pustošila stoletja, vselej sta bila njena razširitev in njen uničujoči domet usodna posledica oblastnega ustroja skupnosti in razmer v skupnosti ter napačnih odločitev vsakokratne oblasti. In tako je tudi s kugo s Kitajske, ki jo moremo zato imenovati tudi leninova kuga. Sodobno kitajsko cesarstvo je namreč po svojem oblastnem ustroju uresničitev leninistične oblastne in politične arhitekture kot lotosovega cveta: na sredini pozlačeni dvor, ki vlada z diktaturo ukaza, ki ne trpi ugovora, in okrog njega v krogih različne pomembnosti in lepote razporejeni podložniki, s pogledom nepremično uprtim v sredino dvora in širino enega, le enega neba. V tem oblastnem redu ni ne človeka-osebe ne državljana; je le še homo cyberneticus, kibernetično vzpostavljeni, obvladani in nadzorovani podložnik. In vprašanje, ki se nujno poraja, je vprašanje o temeljih legitimnosti takšne oblasti ter njenih univerzalističnih ambicij „svilenega hegemona“.

Na to vprašanje v svoji knjigi z naslovom Vse pod nebom in podnaslovom Preteklost in prihodnost svetovnega reda, ki je izšla nedavno, odgovarja Džao Tingjang, kitajski filozof, mandarin na leninistično-cesarskem dvoru, ki, kot hočejo govorice, svoje spise cesarju prebira v njegovi spalnici. Tingjang svoji oblasti legitimnost najdeva v kitajskem nauku o oblasti iz 6. st. pr. n. št., nauku, ki nosi ime tianxia, kar pomeni „vse pod nebom“. Takole piše dvorjan svetovne slave.

 

„Ker nebo obsega celoto vsega, kar obstaja, mora tudi oblast tianxia, oblast nad „vsem pod nebom“, obsegati vse, kar obstaja, saj le tako lahko ustreza nebu. In prav to pomeni stavek: ‘Nebo varuje vse enako brez dajanja prednosti, zemlja nosi vse enako brez dajanja prednosti.’ Oblast tianxia ne pozna nobenega zunaj, svet razume kot politično celoto, pozna le vse tu notri in nič tam zunaj, pojmi, kot sta „tujec“ in „sovražnik“, v njej izginejo: nihče ni obstranec, nobena država, nobena nacija, nobena kultura ni sovražnik.“

 

In še, pravi, „koeksistenca je pred eksistenco, koeksistenca je predpogoj eksistence.“ S tem se more uresničiti, meni, tisto, kar je bilo lahko doslej le želja, namreč večni mir. In prav vzpostavitev večnega miru je poslanstvo in cilj kitajskega imperija. Zaradi tega svojega nebeškega poslanstva za dosego zemeljskega cilja ima sodobna Kitajska, kot lahko razumemo dvorjana, svoje upravičeno mesto v očesu kolesa zgodovine v njegovem vrtenju v prihodnost.

Ideja „vse pod enim nebom“, ideja „svilene hegemonije“ in z njima povezana ideja „zgodovinskega vektorja“, kar so vse, kot že lahko vemo, le evfemizmi v barvah lotosovih cvetov za kibernetični in siceršnji totalitarizem, seveda ni le ideja kitajskega dvora. V prsih jo nosijo, denimo, tudi patriciji v Silicijevi dolini in o njej sanjajo vojske nižjih uradnikov v programerskih pisarnah vse okrog sveta. A na Kitajskem je ideja že dobila svojo uresničitev in cesar Ši Džinping, imenovan tudi Prvi, Veliki in Modri, je svojim podložnikom, sledeč ukazu enega svojih predhodnikov, Maa Cetunga, ukazu „Bodite vijak v revolucionarnem kolesju!“, že ukazal: „Bodite nosilec ukaza v leninističnem algoritmu.“

Kakšni so obeti življenja v takšni puščavi človeškosti s podobo vrta naslad trans- in antihumanizma, si lahko zlahka predstavljamo ob spisih kitajskega nobelovca Liu Šjaoba, filozofa in pisatelja, ki ga je cesar, potem ko je pred dobrimi desetimi leti ob 100. obletnici kitajske ustave dejal, da cesarjeva oblačila kažejo na njegov zastareli okus, vrgel v ječo in pustil tam umreti. Njegove opise življenja mao-cetung-vijakov v kolesju despotije lahko povzamemo takole.

 

Kdor tako živi, mnogim sicer sploh ni dano zares živeti, živi v ciničnih jeguljastih strategijah preračunljivosti in hinavščine, navajen na sebično vlogo opazovalca. Kdor tako živi, živi z upognjenimi koleni in povešeno glavo, zadovoljen z miloščino. Njegovo življenje je prazno, trivialno in banalno, in njegov značaj razcepljen. Njegov duh je že zdavnaj propadel, njegovo sočutje in občutek za pravičnost sta mu bila odstranjena, suženj poželenj je, na pol živina in na pol govedo, in tiho je. V njegovem molku sta umrla njegov sram in njegova vest.

Kdor tako živi, živi pametno. Prodal je namreč najprej svojo vest, nato svoje junake, ki so vest imeli, in slednjič svoj občutek sramu, ki naj sicer prevzame odgovornost za njegove grehe. Človek in ljudstvo brez sramu pa lahko živita zelo srečno in mirno.

 

Tako mirno in tako srečno lahko, moremo nadaljevati, živijo tudi podložniki imperija enega neba, plebs cybernetica, a le dotlej, dokler njihove „koeksistence brez eksistence“, njihovega ždenja in žretja ne preseneti kuga, ki je algoritem ni predvidel. In tedaj se od kraja do kraja zemlje ne razlega v en glas Je suis Chinois ali natančneje Je suis Chinoise, pač pa #metoo. In tedaj nekoč mogočni imperij zadobi prepričljivost smehljaja v zadregi. Tedaj se nebo razleti na koščke. Tedaj je tam zunaj spet zunaj in tam notri spet tam notri. Tedaj so spet živi in mrtvi, bolni in zdravi, tisti s sočutjem in tisti brez njega, tisti, ki so sočutja deležni, in tisti, ki ga niso. Tedaj se algoritem ustavi. Tedaj je človek spet lahko človek.

Takšni so obeti imperija enega neba, tudi kitajskega imperija. Ob tem je vprašanje, ali je sodobna Kitajska dežela prijaznih ljudi in prijateljskih gnezd, kot nam zagotavljajo sinologi, obiskovalci tiste daljne dežele, le malo pomembno, saj odgovor nanj v ničemer ne spreminja oblastnega ustroja imperija, ne zmanjšuje ne odgovornosti njegovega dvora ne teže lotosovega oblastnega jarma, oprtanega podložnikom, in obetov ne dela prijaznejših.

In ker je, nasprotno, pomembno, da si vedno znova ozavestimo, da je ves svet oder in kuga na njem le enodejanka, si ob koncu zamislimo gledališki prizor, ki se navdihuje pri zgodovinskih dogodkih iz 2. stoletja pr. n. št., v času, ko sta si nasproti stala rimska republika na eni strani in Kartagina na drugi. Šlo je za moč in vpliv, za zmago in oblast. Čeprav je bila v prvih dveh t.i. punijskih vojnah rimska republika uspešna, a v svojem ponosu vendarle večkrat ponižana, je bogastvo Kartagine rimske senatorje puščalo v nemiru in jih navdajalo s strahom in sovraštvom. In potem ko se je Katon Starejši, imenovan tudi Modri, eden izmed junakov 2. punijske vojne, leta 152 pr. n. št. vrnil z odposlanstva v Kartagino, je bil njegov nemir le še večji in še bolj je bil poln strahu in sovraštva, in svoje govore v senatu je potlej vselej zaključil s pozivom, naj se Kartagino uniči.

V naši gledališki interpretaciji, v kateri se na začetku opisano kolo zgodovine ne vrti nazaj, pač pa naprej, se Katon odpravi na Kitajsko, tam strmi nad bogastvom, močjo, vplivom in nepotešljivim oblastnim apetitom kibernetičnega leninizma s človeško grimaso in se nato ves v nemiru, utrjen v strahu ter poln sovraštva vrne in vse svoje govore na vseh forumih vselej zaključuje s stavkom: „Ceterum autem censeo imperium Sinarum esse delendum,“ tj. „Sicer pa mislim, da je kitajski imperij treba uničiti”.

 

*

 

Želim Vam skorajšnjo veliko noč. Želim Vam nov boljši čas in novo lepšo stvarnost. Želim Vam, mestu in svetu, skorajšnjo apokalipso.

 

* *
*

sj

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Za Napihovanje dobra :-) zraven pa, Xi je priimek in Jinping ime

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.