Politična korektnost v slovaropisju

Politična korektnost v slovaropisju

Oddaja
28. 4. 2018 - 10.00

»The capital city and main port of Thailand. It is famous for its temples and other beautiful buildings and is also mentioned as a place where there are a lot of prostitutes«. Ta razlaga glavnega mesta Tajske kot mesta, kjer je razširjena prostitucija, v leta 1993 izdanem Longmanovem Slovarju angleškega jezika in kulture sproži diplomatski spor. Tajsko zunanje ministrstvo zahteva njen izbris, pred britanskim veleposlaništvom v Bangkoku protestirajo tajski študentje z zahtevo po umiku slovarja iz prodaje. Odzove se tudi tamkajšnji vladni predstavnik, ki zapiše, da se zavedajo težav s prostitucijo in je ne želijo zanikati, pa vendar je takšna vključitev v slovar povsem neprimerna, saj bi potemtakem tudi Londončani lahko postali »pogosto omenjeni kot nogometni huligani«.

Orisani primer nerodne leksikografske rešitve, ki pripelje celo do meddržavnega spora, nakazuje, kako zelo odgovorno je delo slovaropisca oz. kolektiva slovaropiscev; ta se po eni strani mora zanašati na aktualno rabo jezika, to mu narekuje osnovno načelo splošnih razlagalnih slovarjev, torej da slovarji beležijo aktualno rabo; po drugi strani pa naj bi mu bilo v interesu, da ne reproducira obstoječih stereotipov in predsodkov – do neke mere mora biti tudi politično korekten. O tem in še čem bomo spregovorili v današnji oddaji Spoštuj besede!.

V Uvodu Slovarja slovenskega knjižnega jezika iz leta 2014 beremo: »slovar je informativno-normativen,« »hoče pokazati, katere besede so oz. so bile v navedenem obdobju v jeziku žive, kako se uporabljajo oziroma kako so se uporabljale, kakšno je frekvenčno razmerje med njimi in v kateri zvrsti ali stilni rabi jezika živijo …«. Slovarji so torej dokumenti časa, v katerem so nastali. Dr. Andreja Žele, profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, razloži, kaj obsega (in česa ne) splošni razlagalni slovar.

Izjava: »Ločevati moramo med splošnimi, pomenskimi razlagami v splošnih razlagalnih slovarjih in te splošno pomenske razlage, namenjene širši javnosti za razumevanje določenih besed, je treba ločevati od pravih strokovnih definicij, ki jih zasledimo in imamo v t. i. terminoloških slovarjih.«

Kako obsežna pa naj bi bila pomenska razlaga?

Izjava: »Pomenska razlaga mora biti po eni strani res dovolj splošna, da zaobjame vse vključene zglede, po drugi strani pa ravno dovolj jasna in nedvoumna, da sporoča vsakemu človeku, ki želi nek opis, dovolj jasno sliko nekega pojava. To je namen slovarja.«

In komu je splošni razlagalni slovar namenjen?

Izjava: »Vsem naslovnikom z osnovno, srednjo izobrazbo. Nekaj časa se je celo govorilo, da je bilo merilo za sestavljanje splošno razlagalnih slovarjev nekje srednja izobrazba. To se pravi, da bi bil človek s srednjo izobrazbo sposoben normalno, tako pomensko kot jezikovno, prebrati, dojemati splošno razlagalni slovar tipa SSKJ, ki je zaenkrat edini.«

Podlaga leksikografskemu delu je korpusno gradivo, iz katerega je potrebno najprej oblikovati geslovnik, tj. nabor iztočnic, torej naslovnih besed slovarskega sestavka, teh je v drugi izdaji SSKJ-ja 97 669. Temu sledi poglobljeno obravnavanje posameznega leksema, formulirati je treba dovolj široko razlago in narediti izbor zgledov rabe. Na splošno bi lahko rekli takole: bolj kot se približujemo koncu slovarskega sestavka, več preferenčnih odločitev je moral sprejeti avtor oz. kolektiv slovaropiscev. Vsak slovar je v določeni meri tako na ravni makro- kot tudi mikrostrukture bolj ali manj ideološki, saj so pisci slovarskih gesel vedno pred izzivom, kako določen leksem opisati in kaj od gradiva, s katerim razpolagajo, izbrati. Ob tem pa (ne)posredno odsevajo družbene vrednote, nasprotja, predsodke, stereotipe in klišeje nekega prostora in časa – med vrsticami lahko preberemo, katere družbene skupine so z vidika vplivnejše oz. močnejše stigmatizirane. Ideološkost v tem pomenu se kaže najprej in najmanj v prvi fazi oblikovanja geslovnika, potem z razlago leksema, hierarhijo pomenov in še posebej z zgledi rabe. Zgledi potem oživijo pomensko razlago. Žele:

Izjava: »Ko se zdaj pogovarjava, se mi vedno bolj potrjuje, kako pomembni so zgledi, kakršnikoli že so. Vzeti so iz rabe, iz vsakdana in mislim, da človeku, ki želi dobiti vpogled in iz tega izoblikovati tudi lastno stališče, dejansko zgledi, če jih je več, mora jih biti več, kar precej povedo – recimo, kakšno je trenutno stanje v družbi, kakšno je razmerje do določenega bitja, pojava, potem pa tudi razmerje do izraza, oznake. Zgledi so lahko zelo jasen pokazatelj tega, kje trenutno smo.«

Težnja po čim bolj objektivnih razlagah terja v prvi vrsti zajetne in kar se da aktualne jezikovne korpuse, v nadaljevanju pa leksikografa sposobnega širšega družbenega vpogleda. Ob tem je potrebno poudariti pomen skupinskega dela. Žele:

Izjava: »Praktično vsa gesla, tista manj družbeno zahtevna in tista bolj zahtevna, gredo skozi sito pregledov različnih leksikografov, z različnimi stališči, družbenimi pogledi, kar je zelo v redu.«

Ampak:

Izjava: »Ekipa, ki dejansko dela slovar, jih šteje do deset ljudi in nič več. To je za slovanske države, naj poudarim, zelo majhna ekipa.«

Normativni priročniki, kot piše dr. Vojko Gorjanc v prispevku Neposredno in posredno žaljiv govor v jezikovnih priročnikih, »v družbi funkcionirajo kot avtoritativne knjige, rešitve v njih lahko služijo tudi kot argument za spodbujanje in širjenje nestrpnosti, zato bi se morali avtorji pri izdelavi slovarjev tega zavedati in ravnati družbeno občutljivo«. Tudi Žele spregovori o t. i. vplivanjski moči SSKJ-ja.

Izjava: »Splošno razlagalni slovar je najbolj dostopen slovar in zato je njegova vplivanjska moč (moč vpliva) absolutno največja in najširša. To je dejstvo. In ker je to splošno razlagalni slovar in ker je tudi vsem najbolj dostopen, je za pričakovati, da se bodo ljudje nanj najbolj sklicevali.«

… in dodaja še …

Izjava: »Jezikoslovec, če je resen jezikoslovec, ne sme očitati splošno razlagalnemu slovarju, da ima hudo vplivanjsko moč, da je ta prehuda. On bi moral to že v naprej prejudicirati.«

Kakšen status ima Slovar slovenskega knjižnega jezika na slovenskem govornem področju, smo povprašali soavtorja nastajajočega splošnega razlagalnega slovarja dr. Borisa Kerna z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

Izjava: »Definitivno bi rekel, da je v slovenskem prostoru ta zavest o SSKJ in o tem, kaj piše v SSKJ, zelo prisotna. Ravno zaradi tega, ker je bilo pri nekaterih razlagah oziroma pri nekaterih slovarskih sestavkih v SSKJ 2 vendarle narejena sprememba, smo se pri portalu Fran.si, ki združuje več kot trideset slovarjev predvsem Inštituta za slovenski jezik, odločili, da to prvo izdajo vendarle pomaknemo v arhiv, ker so ljudje potem še vedno našli to prvo izdajo in v svojih prispevkih, člankih objavljali informacije iz te prve izdaje, čeprav je dejansko bilo to v drugi izdaji popravljeno oziroma spremenjeno.«

Prva izdaja SSKJ-ja je izhajala v petih knjigah od 1970 do 1991. Druga, dopolnjena in popravljena verzija, je izšla leta 2014, v vmesnem obdobju pa je kot dopolnilo prvi izdaji nastal SNB, Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Medtem so slovarji postali dostopni tudi na spletu, na jezikovnem portalu Fran.si; mimogrede to je tudi eden izmed nesrečnikov na seznamu (ne)kulturnih rezov.

Iz vsega omenjenega je razvidno, da je delo leksikografa, sestavljalca slovarskih gesel, posebej odgovorno, sploh v okoljih, kjer en sam slovar deluje kot edina in nesporna avtoriteta. Kern:

Izjava: »Vsekakor gre za zelo pomembno in odgovorno delo, predvsem v okoljih, kjer slovarji ne izhajajo vsako leto oziroma nove izdaje ne izhajajo vsakih nekaj let, kot je to recimo praksa pri nekaterih drugih jezikih, kot sta angleščina, nemščina, tudi pri nekaterih slovanskih jezikih, kjer je produkcija večja, je povsem običajno, da na nekaj let nastane nova izdaja slovarja.«

Slovar odseva družbo, vendar skozi sito, ki se imenuje slovaropisec.

Izjava: »Vsi se strinjamo, da morajo slovarji odslikavati dejansko rabo. Tukaj ne boste našli ljudi, ki bi se temu zoperstavili. Pa vednar je v določenih primerih na te stvari treba gledati nekoliko drugače. Tako kot na splošno v družbi – imamo enake zakone za vse, ampak obstajajo določene skupine, ki pa vendarle odstopajo. Podobno je mogoče tudi z besedami in ne gre z vsemi ravnati enako.«

Kern še dodaja …

Izjava: »Ampak vedno se je treba pri slovarjih zavedati časa, v katerem nastajajo. Mislim, da se dela velika krivica, ko se iz današnjee perspektive gleda na nekaj, kar je bilo narejeno na primer v 60., 70. letih.«

Ravno zavedanje o politični korektnosti pri slovaropisnem delu na nek način priredi, kot zapiše Kern v članku Politična korektnost v slovaropisju, eno od dimenzij realnosti, ki jo izkazuje gradivo. Politično korektnost ob tem razume kot »skupek prizadevanj, ki posebno pozornost namenja pojavom v jeziku z mislijo na različne skupine, ki imajo v družbi status manjšine oz. imajo iz kakršnih koli razlogov podrejen položaj«. Ob tem nadaljuje …

Izjava: »Mislim, da je pogosto zaslediti napačno percepcijo politične korektnosti kot v bistvu neke gonje proti nekaterim besede. Kot da nekateri želijo besede popolnoma izločiti iz jezika. Jaz tega ne zagovarjam, mislim, da je treba podati ustrezne podatke o teh besedah v slovarju, tako da bo uporabnik vedel, kakšno konotacijo določena beseda ima; ali gre na primer za slabšalni izraz, je to zgolj ekspresivno ...«

V Kernovem prispevku beremo tudi o izključevanju besed iz slovarskih priročnikov, ki je bilo pogosto v ameriškem okolju v 60. in 70. letih, izločili so »slabšalne izraze za pripadnike etničnih in religioznih manjšin, različnih ras itd.«. Razne omejitve pa gre zaslediti tudi danes, leksikografi v tujini včasih dobijo kar sezname besed, ki jih ne smejo vključiti v nastajajoč slovar, v nekaterih angleških slovarjih so tako »prepovedali« besede oz. skupine besed, kot so terorizem, omembe Iraka, Irana, Tibeta, Tajvana, Kašmirja, svinjine, drog, govedine itd. Ob tem Žele opozarja:

Izjava: »Ni namen slovarja, da bi karkoli izločal, tako bi šel proti sebi. Dejansko ne bi bil dokument časa, v katerem nastaja, to pa ni smisel slovarja.«

Posebej preudarno je treba ravnati z razlagami poimenovanj etničnih manjšin in ranljivejših družbenih skupin. V rabi je žaljiv, slabšalen izraz, ki ga splošni razlagalni slovar zato mora vključiti in hkrati ustrezno zabeležiti, opirajoč se na aktualno gradivo, ki poroča o rabi. Izbira zgledov je pri tem, kot zapiše Kern, precej nesmiselna in celo paradoksalna – slovaropisec išče politično korektnejši zgled med politično popolnoma nekorektnimi zgledi. Ob tem izpostavlja tudi dejstvo, »da se konotativni pomen oz. tudi »moč« določene besede skozi čas spreminja«. Izrazit primer je npr. beseda čefur, te v prvi izdaji SSKJ-ja še ni bilo.

Izjava: »Moč te besede se je zelo spreminjala skozi čas. V 90. letih je bila to res neka ekstremno močna beseda, ki definitivno ni bila del mojega besednjaka. Potem pa se je najprej z Magnificovo pesmijo, potem z romanom Čefurji raus! ta naboj besede vendarle spremenil. Beseda se je začela rabiti tudi znotraj skupnosti.«

Kern omenja tudi v različnih jezikih pogost pojav uporabe prvotno slabšalnega izraza za pripadnika določene narodnosti oz. skupnosti, ki se znotraj te rabi nevtralno oz. zgolj ekspresivno – to se je zgodilo npr. pri angleških besedah nigger, queer, poof, v slovenščini pa npr. pri besedah čefur, peder, lezba.

Razlaga leksema južnjak je glede na korpusno gradivo v SSKJ-ju nekoliko nepopolna, tj. »kdor živi v južnih, toplih deželah ali je doma iz njih«.

Izjava: »To bi bilo treba popraviti. Mislim, da se danes 'južnjak' v slovenskem kontekstu zelo pogosto pojavlja za pripadnika naroda bivše Jugoslavije, razen Slovencev.«

Ta razlaga bi nujno potrebovala še oznako slabšalno. Pri dodajanju kvalifikatorjev pa, kot razloži Žele, mora biti slovaropisec tudi zelo previden.

Izjava: »Osnovna politika SSKJ je, da uporabi čim manj kvalifikatorjev v tistem starem smislu – manj je več –, v smislu, da ne zavaja s kvalifikatorji. S kvalifikatorji, slovarskimi oznakami, lahko naslovnika tudi zavajamo, torej a priori, že v naprej označujemo določene besede, kar seveda ni v redu.«

Leksikograf je lahko tudi pretirano politično korekten, Kern navaja primer iz poljskega slovarja feminitivov, kjer so leksem »lezbijka« razložili kot ženska, ki je v zvezi z drugo žensko – seveda pa ni nujno, da si v zvezi, da bi to potrjevalo tvojo spolno usmerjenost. Sestavljalci so se skušali ogniti stereotipu, da gre zgolj za seksualnost, a so to realizirali na neustrezen način. Primer, ki smo ga predstavili v uvodu, pa ponazarja drugo možnost – to, da je slovaropisec pri svojem delu zvest rabi in družbeno neobčutljiv. Podoben je primer iz SNB-ja, in sicer leksem »dejt«. Kern:

Izjava: »V SNB smo vključili besedo 'dejt'. Eden od zgledov je bil 'šel je z njo na dejt, kljub temu da je bila debela'. To je v bistvu zgled, ki je verjetno realen. Ljudje debelost označujejo kot nekaj negativnega. Ampak vprašanje je – oziroma ni vprašanje –, ali leksikograf tak zgled res da v slovar. Mislim, da je veliko stereotipnih predstav na splošno, v medijih, v učbenikih in zdi se mi, da se gre v slovarju izogniti tem stereotipnim predstavam. Torej vendarle mora človek ubrati neko pravo mero. Tudi s politično korektnostjo se je šlo včasih predaleč, omenil sem poljski primer z razlago lezbijke. V 90. letih je bila to zelo velika tema v Veliki Britaniji; takrat so bili bojda [aktualni] zgledi za na primer predsednika oziroma astronavta, kjer ne obstaja razlika med poimenovanjem za moško in žensko osebo, vendar je bilo iz konteksta razvidno, da so povsod dali zglede, kjer je bilo razvidno, da gre za žensko. Kar pa spet ni realna slika. S politično korektnostjo je ravnati tako kot z vsemi drugimi stvarmi – torej z neko mero. Se je pa treba zavedati pomena in odgovornosti, ki jo ima leksikograf pri svojem delu ali konec koncev tudi kot uporabnik jezika na splošno.«

Tudi argument, da leksikograf le opisuje stanje jezika in da je potrebno najprej spremeniti družbena razmerja, je po Kernovem mnenju nevzdržen – to bi pomenilo, da bi najprej morali dočakati stanje popolne enakopravnost in šele potem uveljaviti npr. ženska poimenovanja za posamezne poklice; spremembe v družbi in jeziku se, kot pravi, ne dogajajo zaporedno, ampak vzporedno. Ob tem se sprašuje tudi, kako bi sicer delovali kot družba, če bi se vzajemno nagovarjali z izrazi, ki bi jih drugi občutili kot žaljive in dodaja še, da je pomen politične korektnosti težko razložiti osebam, ki se same niso znašle v manjšinskem položaju. »Verjetno pa bi tudi večinsko prebivalstvo zmotilo, če bi v Italiji izdali slovar italijanskega jezika, v katerem bi našli zglede, kot so: Aretirali so narkomansko združbo Slovencev./Za čistilko so najeli Slovenko./Slovenec je posilil mladoletnico,« še dodaja. Politična korektnost mora po besedah dr. Kerna torej izhajati iz spoštovanja in mora biti odraz kulture ter védenja o svetu.

Morda ste že kdaj »kadili kot Turek« (zelo kadili), »bili cigan« (malovreden človek) ali komentirali, da »teh je pa kot Rusov« (jih je zelo veliko). Velikokrat se stereotipov v komuniciranju niti ne zavedamo.

Izjava: »Če se človek deklarira kot zelo liberalen, skoraj brez predsodkov, se včasih zaloti, da kakšen predsodek še vedno ima. Mislim, da se je tega potrebno zavedati. Potrebno pa se je tudi soočiti z različnimi skupnostmi in pomembno je tudi to, da ljudje nimajo mnenja o neki skupnosti kar tako. Popolnoma drugačna zgodba je, če poznaš nekoga konkretno. Potem te ljudje dobijo obraze, življenjske zgodbe in jih je nemogoče kar tako diskreditirati kot celoto.«

Zdi se, da je prav ob geselskih razlagah posebej »občutljivih« izrazov smiselno k sodelovanju povabiti področne strokovnjake in tudi skupnosti, ki so ob tem naslovljene. V preteklosti je že prišlo do tovrstnih praks. Komentira Kern.

Izjava: »Rekel bi, da je tako sodelovanje zelo pomembno, saj se neka skupnost počuti slišana. To ne pomeni, da leksikograf sprejme mnenje tega svetovalca, ampak da ima informacije, ki jih posreduje strokovnjak s tistega področja. Vedno je na koncu leksikograf tisti, ki se odloča, kako bo določeno stvar opisal.«

Jezik je živ, spreminjajoč in dinamičen fenomen, splošni slovar je torej nujno razumeti v kontekstu prostora in časa, v katerem je nastal. Ob ponovnih izdajah je pod vprašaj postavljena tudi čisto bazična leksika. Žele:

Izjava: »Tudi ta novi razlagalni slovar ... Kdo bi rekel, 'saj pripisujejo starega' – pa ni res. Tudi pri mizi, stolu, če sem prav drastična, se ne da samo prepisati. Če drugega ne, je treba hierarhijo pomenov včasih zamenjati. Na primer, da je odvisno, kako se danes uporabljajo različne mize, različni stoli. Recimo, če vzamemo res bazično leksiko – če vzamem že pomen leksema hiša – danes so pomeni tega leksema malo drugačni kot pred petdesetimi leti.«

Splošni slovar bo s perspektive sodobnega uporabnika lahko vedno deloval nekoliko neaktualen. Ob tem je zanimiv koncept odzivnega slovarja, ki je v slovenskem prostoru prvič zaživel z marca izdanim Slovarjem sopomenk sodobne slovenščine pri Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani (CJVT). Koncept nam predstavi soavtorica slovarja, dr. Polona Gantar.

Izjava: »Odzivni slovar je slovar, ki se odziva na eni strani na spremembe v času, se pravi možnosti dodajanja novih besed, novih sopomenk, besed, ki dobivajo nove pomene in zaradi tega vstopajo v nova pomenska razmerja in tako naprej; na drugi strani je odziven v smislu, da se lahko skupnost odziva na to, kar v slovarju že je in na to, kar skupnost sama predlaga. Lahko torej sodeluje na eni strani pri tvorjenju vsebine in na drugi strani pri njeni kvaliteti ali pa sploh, kako bi izgledala dobra sopomenka.«

Bistvo sinonimije je v tem, da omogoča variantno ubesedovanje določene vsebine, slovar mora tako predvideti čim več različnih možnih jezikovnih situacij, v katerih se določen leksem rabi, zato se zdi vključevanje predlogov jezikovne skupnosti še posebej smiselno. V osnovi slovar združuje dobre prakse t. i. kolaborativne leksikografije, primera tega sta Urban Dictionary ali pri nas Razvezani jezik, in množičenja oz. crowdsourcinga, ki se zadnjih nekaj let uspešno uveljavlja tudi v leksikografiji. Slovar je zasnovan s pomočjo naprednih računalniških metod in zato izrazito dinamičen. Njegova vsebina se nenehno spreminja in kot tak nikoli ni končan. Zasnovan je iz skupnosti in za skupnost. Temelji na t. i. »slovarski demokratičnosti«, torej na prepričanju, da je …

Izjava: »... v izhodišču te slovarske demokratičnosti vendarle nek širši koncept ali nazor, ki temelji na prepričanju, da je jezik last tistih, ki govorijo, ne pa jezikoslovcev. Jezikoslovci smo tisti, ki analiziramo jezik kot fenomen, ga opisujemo, dajemo podatke o njem, se pa v resnici jezik dogaja med ljudmi. Zelo preprost dokaz za to je, da jezik brez govorcev ne obstaja, verjetno pa lahko obstaja brez jezikoslovcev, čeprav zanj to verjetno ni dobro.«

Ob tem pa je potrebno opozoriti, da …

Izjava: »… sinonimija vendarle posebna, zaradi tega, ker je, kot rečeno, zelo pomembno, kakšen je kontekst. Torej ustreznost sopomenke pomeni, da je ustrezen oziroma primerljiv kontekst. In v tem smislu jezikoslovci ne moremo nič bolje predvideti, ali je ustrezna ali ne, ker je to odvisno od konteksta. Še več: to računalnik lahko naredi veliko lažje kot vsak posameznik – bodisi jezikoslovec bodisi govorec jezika.«

Gre za to, da jezikovna skupnost sploh dobi možnost, da s svojim jezikovnim védenjem, jezikovno intuicijo pri vsebini slovarja aktivno sodeluje. Gantar dodaja:

Izjava: »In ko bomo mi te predloge pregledali tudi z uredniškega vidika, bomo vedno imeli možnost konzultacije z mnenji jezikovne skupnosti. In to se mi zdi demokratično.«

O koristnosti vključevanja skupnosti pri snovanju slovarjev (oz. konkretno pri slovarju sopomenk) smo povprašali tudi prof. Žele.

Izjava: »Rekla bi, da so to neke slovarske ankete, ki so po svoje nujne. Kažejo na to, kako se širša javnost odziva na določen izraz, kako ga uporablja. In to so res zelo potrebni in dragoceni podatki.«

Ob tem Žele poudarja, da je pri oblikovanju slovarja sinonimov potrebno imeti zelo jasno izdelane konceptualne vidike in teoretično dobro zastavljeno mrežo jezikoslovnih razmerij, kamor se nabor sopomenk nato obeša.

Izjava: »Ker drugače mi pravzaprav negiramo sinonimijo kot ne samo jezikovni, ampak tudi jezikoslovni pojav, če priznamo kar vse vprek, da je sinonimija. Intuicija uporabnikov je kot opisna anketa lahko neprecenljiva. Ampak to je samo predfaza nastajanja nekih pravih, resnih razmerij.«

Gantar odgovarja:

Izjava: »Mi smo, ker smo se zavedali teh očitkov, da je tu pač neka intuicija, da bo jezikoslovec na podlagi svojega znanja veliko bolje vedel, kaj je ustrezna sopomenka in kaj ne, naredili poizkus. Z jezikoslovnega vidika smo ocenili sopomenke in ugotovili, da se tudi jezikoslovci ne strinjamo glede tega, kaj je ustrezna sopomenka in kaj ni. Oziroma da obstajajo določene sopomenke, kjer je skoraj stoprocentno strinjanje in ni razlike od tega, kaj meni jezikovna skupnost; da obstajajo nekatere besede, kjer se ne strinjamo, ampak vmes je ogromno sivega polja, v katerem se enemu zdi, da je ena bolj druga manj ustrezna sopomenka in tukaj jezikoslovci v ničemer nismo izstopali in to se mi zdi kar povedno.«

Pa bi bilo mogoče ta koncept aplicirati na splošni razlagalni slovar? Odgovarja Žele.

Izjava: »Razlage jemati kar tako iz ceste brez tehtega premisleka o tem, kako izbiraš splošnejše besede za tisto zapletenejšo ... Reciva, da bi razlage tvoril kdorkoli, da bi pozvali ljudi, da bi delali razlage. Mislim, da je to lahko stvar neke konkretne ankete za nek konkreten leksem. Nikakor pa to ne more postati neka resna, leksikografska praksa in del nekega ustaljenega dela pri rastočem razlagalnem slovarju.«

Gantar izpostavi prakse iz tujine.

Izjava: »Ampak v nek splošni slovar, ki vseeno hoče neko legitimnost ohranjati, se pa vendarle spušča ljudi notri, da sodelujejo, da predlagajo nove besede, da komentirajo, da opozarjajo na napake, da opozarjajo na pomenske spremembe itn. Res pa je, da doprinos uporabnikov ne gre direktno v slovar, ampak je podvržen uredniškemu pregledu in se potem odloči, kaj od tega je smiselno v naslednji verziji slovarja vključiti. Tudi splošni slovarji se, moram reči, vse bolj ozirajo na mnenje jezikovne skupnosti.«

Zdi se ji pomembno, da ima jezikovna skupnost obe možnosti.

Izjava: »In ta nek bolj normativni in ta nek bolj morda sproščeni vidik, ki pa se mu hkrati pripenja ta oznaka neligitimnosti.«

Žele dodaja še …

Izjava: »Absolutno bi se morali v družbi glede teh del dopolnjevati. Mislim, da absolutno lahko vsak naredi nekaj dobrega, ampak vsak se mora zavedati, kaj dela in v kateri fazi je to njegovo delo. Ne kompliciramo, ampak mislim, da se stvari lahko, če se ljudje razumejo, pri sestavljanju takih slovarjev – in če delamo na tem, da imamo poenotene celostne baze, ki bi najbolje služile vsem – se stvari lahko dopolnjujejo.«

Kljub temu da prosto dostopen slovar sopomenk deluje le kratek čas, nam Gantar predstavi opažanja po prvem pregledu – uporabniki in uporabnice še posebej radi vrednotijo.

Izjava: »Prvi pregled pa kaže, da je odzivnost nad našimi pričakovanji, da je zelo veliko na novo dodanih sopomenk, da ljudje zelo radi ocenjujejo že obstoječe besede, predvsem pa to, kar ljudje dodajajo. Zanimivo je tudi to, da se ocenjujejo bolj slabi primeri kot dobri. Tisti, ki so dobri – nimaš potrebe po tem, da rečeš, da je že dober, ampak je potreba ta, da rečeš, da je slab. Kar se mi zdi super za naše nadaljne delo in tudi za čiščenje tega slovarja. Opazili smo tudi, da ni nobenega nedobronamernega predloga, pravzaprav smo enega lansirali sami, da bi videli, kako se uporabniki odzivajo; mislim, da je bila dodana neka 'marička', ki ne sodi kot sopomenka. Ampak je bil odziv takoj, ljudje so negativno glasovali za ta primer.«

Izvemo, da zaenkrat še niso zasledili zares slabonamernih predlogov. Za ilustracijo pa nam Gantar predstavi primer uporabniškega vnosa sopomenke za besedo multinacionalka. Nekdo je predlagal izraz mnogonarodnica. Težko bi rekli, da je predlog slabonameren, pravi, vendar je dobil do sedaj največje število negativnih glasov, medtem ko je na drugi strani predlog mednarodna družba dobil daleč največ pozitivnih glasov. To kaže na zrel in zanesljiv občutek za jezik, ki ga izkazuje jezikovna skupnost, še dodaja. Uporabnikov ne gre podcenjevati.

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate oddajo Spoštuj besede!, ki se zavzema za vzpostavitev reprezentativnega etičnega kodeksa, ki bi lahko ponudil smernice za novinarsko poročanje o temah kot so migracije, manjšine in begunstvo.

Če zaključimo: osnovno poslanstvo razlagalnega slovarja (slovenskega) knjižnega jezika je popis aktualne rabe, kar rezultira v posrednem ali neposrednem in pogosto nezavednem lansiranju stereotipov in predstav, ki se najbolj izrazito kažejo v zgledih rabe. Leksikograf po drugi strani opravlja družbeno odgovorno delo. Pokazali smo, da ima SSKJ vpliven status pa tudi močno argumentacijsko moč in mora težiti k temu, da je čim manj tendenciozen in preferenčen. Truditi se mora, da s svojimi leksikografskimi odločitvami ne sugerira in spodbuja ‘izmov’ in da potencialno zaznamovano rabo tudi ustrezno označi.

Ne samo, da je enojezični slovar merodajni vir informacij, da ima torej referenčno vlogo; družbo, ki se nanj zanaša, na nek način opredeljuje in še več – usmerja. Slovar tako jezikovno skupnost tudi oblikuje, saj ji sugerira določene (bolj ali manj dobre) jezikovne prakse, ki morajo upoštevati vse relevantne diskurze. Z vedno bolj zajetnimi korpusi pa se leksikografija hkrati oddaljuje od tradicionalnega koncepta kultivacije in homogenizacije jezika. Poudarjena je vloga uporabnika normativnega priročnika, ki konec koncev nastaja zanj in v čedalje večji meri z njim, kar potrjuje tudi na slovarju sopomenk realiziran koncept odzivnega slovarja – izkazana je želja in potreba po aktivnem sooblikovanju.

Na slovenskem govornem področju trenutno največji korpus (v nastajanju je nov), ki ga leksikografi uporabljajo pri svojem delu, je Gigafida. To je obsežna zbirka besedil različnih zvrsti – »od dnevnih časopisov, revij do knjižnih publikacij vseh vrst (leposlovje, učbeniki, stvarna literatura), spletnih besedil, prepisov parlamentarnih govorov« ipd. Dobršen del gradiva (77 %, če seštejemo deleža revij in časopisov) tako prispevajo novinarji in novinarke. Oni so tisti, ki z medijskim diskurzom generirajo leksikografski »mušter«. S tem nosijo odgovornost za kontekstualno korektno umestitev družbeno bolj ali manj občutljivih izrazov. Ker prav ta kontekst bodo prebirali slovaropisci, v prvem in drugem slovarskem pomenu tega glagola.

Na koncu niti ne gre toliko za tiste, ki morajo biti korektni, temveč za tiste, ki si morajo korekten odnos do njih samih šele izboriti. Potreba po tem, da se jih obravnava spoštljivo, ne pomeni lažne moralnosti, pač pa možnost, da so naslovljeni z izrazi, ki s seboj ne tovorijo žaljivih in krivičnih bremen stereotipnih predstav, kar seveda še ne pomeni, da te s ščepcem politične korektnosti izginejo.

Spremembe v jeziku se dogajajo vzporedno s spremembami v družbi.

 

Pisala Ajda. Tehniciral Brada. Brali Pia in Ajda.

 

Omenjene vsebine:

Boris Kern: Politična korektnost v slovaropisju
Vojko Gorjanc: Neposredno in posredno žaljiv govor v jezikovnih priročnikih
CJVT: Slovar sopomenk sodobne slovenščine

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super! Kdaj bo naslednja epizoda?

Zgornje besedilo je sicer nastalo v sklopu projekta Spoštuj besede, bodo pa sorodne vsebine zorele znotraj rubrike Kikokerdáče vsako prvo sredo v mesecu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness