Od izbrisa ljudi do izbrisa prostorov

Ob odprtju Spominskega parka izbrisanih: od izbrisa ljudi do brisanja prostorov

Boj izbrisanih je eden najvidnejših bojev za pravice do pripadnosti, političnih in socialnih pravic, dostojanstva, delavskih pravic in samoodločanja v Sloveniji, ki je vzpodbudil tudi druge razredne in protirasistične boje. V Socialnem centru Rog so izbrisani gradili politični dom, kakršnega prej niso imeli in kakršnega verjetno ne bodo imeli nikoli več. Na razpis Mestne občine Ljubljana se niso prijavili, ker ne potrebujeo kreativne delavnice ali pisarne, ampak politični dom. Politični dom niso le sestanki za pritožbe na sodišča, proteste in druge akcije, pomeni tudi prijateljstva, solidarnost, skupnost, pa tudi prostor socializacije novih in novih generaciji aktivistk_ov. V Socialnem centru Rog so bili razobešeni plakati za akcije, tu so bili shranjeni transparenti, ki smo jih več let uporabljali na protestih, tu so bili grafiti, zgodbe izbrisanih, knjige, zini, zapisniki sestankov, pisma, statut društva, zahteve institucijam, peč, ki nas je grela v mrzlih dneh, skodelice za kavo in tako dalje.

Izbris prostora, nasilno ilegalno akcijo Mola, doživljamo kot nadaljevanje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Z izbrisom ljudi kot sistematično kršitvijo človekovih pravic od leta 1992 dalje se je v naš sistem vpisala praksa nekaznovanosti – opuščanja odgovornosti za kazniva dejanja, kadar so storilci nosilci moči in oblasti. Prav vsa načela, ki si jih je Republika Slovenija zadala ob razglasitvi samostojnosti, torej da bo pravna, socialna in demokratična država, je z izbrisom kršila in vzpostavila globok prepad med razglašeno samopodobo in dejanskimi izkušnjami ljudi. Ta prepad je bil tako globok, da smo potrebovali več desetletij stalnega boja in neštetih pričevanj izbrisanih, da smo ga vsaj deloma presegli. Ta razkorak med resnico, torej dejanskim življenjem, vsakodnevnim nasiljem, ki so ga doživljali, na eni strani in medijsko samopodobo Slovenije na drugi, spominja na druga kazniva dejanja oblasti - eno takih je rušenje Roga, uničenje političnega doma izbrisanih in širše antiavtoritarne skupnosti, utišanje glasov oropanih in razžaljenih.

Ta spominski park stoji na velikem absurdu ponovnega uničenja, brisanja in izkrivljanja dejstev. Ta absurd ni le golo dejstvo, ampak tudi naša globoka rana – travma. Spominski park želi biti pripoznanje izbrisa kot sistematične kršitve človekovih pravic in obenem poklon boju izbrisanih, njihovemu pogumu in vztrajnosti. Vendar stoji na rani, in namesto da bi jo celil, jo poglablja. Z nasilno evikcijo Roga smo ponovno travmatizirani, Mol nadaljuje logiko izbrisa, ga poglablja in razširja. Mol je izbris normaliziral kot razmerje oblasti, ne več le na ravni države, sedaj tudi na ravni občine. Kako naj slavimo boj izbrisanih, če nas Spominski park retravmatizira? Nam odvzema glas, izkrivlja resnico, nas zapleta v igre moči, v kateri smo vselej le moralne zmagovalke_ci. Kot so si izbrisani izborili resnico, tako bomo tudi rogovke_ci vztrajale_i, da resnica o nasilni in protipravni evikciji, storjena v veliko škodo prebivalk_cev Ljubljane, pride na dan. Čeprav je Rog porušen in ne vidimo možnosti za sodelovanje v novem Centru Rog, to ne pomeni, da se nas ta zgodba več ne dotika, da od tu odhajamo.

V torek, 19. januarja 2021, zjutraj prostori Avtonomne tovarne Rog niso bili prazni. V njih so bili ljudje, stvari in živali. Številni prostori so bili v stalni uporabi, redno vzdrževani, v njih so se nahajala delujoča produkcijska oprema, urejene knjižnice, osebne stvari, dokumenti, športna oprema, rastline in marsikaj drugega. AT Rog so po naročilu Mola izpraznile zasebne varnostne službe. To so izvedle z uporabo nasilja in ob asistenci policije brez naloga za izvršbo in brez predhodne najave ali javnega poziva. Vdrle so v prostore, v katerih so bili ljudje, njihovo osebno imetje in živali, ter jih odstranili. Gradbeni delavci so s težko mehanizacijo nemudoma začeli z rušenjem, in to še preden so bile_i uporabnice_ki obveščeni o posegu ter predmeti in živali odstranjeni. Fotografije tako porušenih, razmetanih in izropanih prostorov je nato Mol lansiral kot dokaz, da so bili prostori zapuščeni. Razredna vojna na območju Roga ima obliko agresivnega socialnega čiščenja. Rogovke_ce so zmetali na cesto v nogavicah in brez bund ter jih naredili brezdomne. Ob tem brez svojega političnega doma niso ostali le izbrisani in migrantska skupnost, ampak so brez prostorov in svojih sanj ostali številni kolektivi na področju športa, cirkusa, glasbe, plesa, kreativnega pisanja, kvir-anarhističnega samoorganiziranja, gledališča, skupnostnega kuhanja in prehranjevanja, solidarnostnih in prijateljskih vezi, uničen je bil tako skejt park kot cirkusarna, koncertna dvorana, gore knjig, računalniška oprema in tako dalje. Kot je dejal Irfan Beširović – uničevanje prostorov, opreme in arhiva, vključno s transparenti, plakati, zapisniki skupščin in tako dalje spominja na zažiganje knjig v totalitarnih režimih.

*

Kakšni so občutki, ko stojiš na šalterju upravne enote in ti uslužbenka reče, da te ni, da v Sloveniji ne obstajaš? Kako se počutiš, ko hočeš k zdravniku, pa te zavrnejo, ker nimaš zdravstvenega zavarovanja? Kakšni so občutki, ko te v pižami zvlečejo iz AT Rog in trdijo, da te ni? Kako se počutiš, ko pred tvojimi očmi bager ruši skupnostne prostore, opremo, tvojo zgodovino, arhiv, medtem pa Mol trdi, da je bil Rog prazen?

Vztrajanje Mol pri trditvi, da je bil Rog prazen, spominja na državne uslužbence, ki so ljudem vztrajno v obraz govorili »tukaj vas ni«; »vi tu ne obstajate«, »vi ste izbrisani«. Čeprav je izbris dosti bolj drastično in množično posegel v življenja ljudi, pa obstajajo podobnosti v načinu delovanja oblasti. Podobnost je v opustitvi kazenske odgovornosti za huda dejanja kršenja pravic in dejanja samovolje, to so dejanja, ki grobo kršijo ustavo in zakone ter uničujejo življenja običajnih ljudi. Nikoli ni noben politik, uradnik, sekretar ali minister odgovarjal za izbris. Dokler se na tem področju ne bodo vzpostavili mehanizmi za naslavljanje odgovornosti, bodo politiki in zaposleni v državnih institucijah lahko le sočustvovali z žrtvami izbrisov. Nekaznovanost za zlorabo politične moči ter materialno in duševno škodo, ki so jo povzročili ljudem, pušča na stežaj odprta vrata za nove kršitve, nasilje in izživljanja nad marginaliziranimi skupinami.

Izbrisa ne moremo komemorirati s pomočjo vnovičnega izbrisa, če besedo izbris razumemo kot metaforo za nelegalne prakse oblasti, ki ljudi razčlovečijo ter proti njim zaženejo negativno medijsko propagando.

Koliko časa bo potrebno, da bo izvensodna nasilna evikcija Avtonomne tovarne Rog javno prepoznana kot zločin, kot kriminalno dejanje uničevanja skupnosti, njene zgodovine, njenih materialnih pogojev obstoja? Uničenje prostorov in arhiva neke skupnosti je brisanje njenega obstoja. Obenem pa tej skupnosti, temu boju, taista rušilna samovšečna oblast postavi spominsko obeležje. Sprevržena logika, absurd, ki ga ni mogoče dovolj natančno ubesediti, saj nam bodo telesa počila od besa, razočaranja in žalosti.

Kot ni bilo mogoče izbrisati ljudi, tudi ideje Avtonomne tovarne Rog ni mogoče ne izbrisati, ne uničiti. Prostori so uničeni, ideje in ljudje smo preživeli. Čeprav je bil uničen velik del arhiva izbrisanih, zgodovino tega boja, ki je tudi boj proti gentrifikaciji, predajamo prihajajočim generacijam.

*

Besedilo je napisala tovarišica, ki je od leta 2002 aktivno dejavna v boju izbrisanih kot raziskovalka, aktivistka, podpornica in sopotnica, njegovo vsebino pa je podprla tudi skupščina neuporabnikov centra rog.

***

Pogovor s tovarišem Andražem o Avtonomni tovarni Rog in o medijih

***

Pogovor z anarhističnega sejma knjig v Zagrebu o sejmu, nalogah anarhističnega organiziranja danes in o Balkanu kot prostoru organiziranja in delovanja

***

Napovedi

1. Mal je velik ta Rog za okrog, nje? - četrtek, 26.10. ob 18h v spominskem parku izbrisanih

2. Filmska infokafana: "The Loud Spring" - petek, 27.10. ob 19h v A-Infoshopu, Metelkova