John Coltrane: A Love Supreme — Live in Seattle

I will do all I can to be worthy of Thee, O Lord.
It all has to do with it.
Thank You God.
Peace. There is none other.
God is. It is so beautiful.
Thank You God.
God is all.
Help us to resolve our fears and weaknesses.
In you all things are possible.
Thank you God.
We know. God made us so.
Keep your eye on God.
God is. He always was. He always will be.
No matter what... it is God.
He is gracious and merciful.
It is most important that I know Thee.
Words, sounds, speech, men, memory, thoughts,
fears and emotions—time—all related...
all made from one... all made in one.
Blessed be His name.
Thought waves—heat waves—all vibrations—
all paths lead to God. Thank you God.
His way... it is so lovely... it is gracious.
It is merciful—Thank you God.
One thought can produce millions of vibrations
and they all go back to God... everything does.
Thank you God.
Have no fear... believe... Thank you God.
The universe has many wonders. God is all.
His way... it is so wonderful.
Thoughts—deeds—vibrations,
all go back to God and He cleanses all.
He is gracious and merciful... Thank you God.
Glory to God... God is so alive.
God is.
God loves.
May I be acceptable in Thy sight.
We are all one in His grace.
The fact that we do exist is acknowledgement
of Thee, O Lord.
Thank you God.
God will wash away all our tears...
He always has...
He always will.
Seek him everyday. In all ways seek God everyday.
Let us sing all songs to God.
To whom all praise is due... praise God.
No road is an easy one, but they all
go back to God.
With all we share God.
It is all with God.
It is all with Thee.
Obey the Lord.
Blessed is He.
We are all from one thing... the will of God...
Thank you God.
I have seen God—I have seen ungodly—
none can be greater—none can compare to God.
Thank you God.
He will remake us... He always has and He
always will.
It's true—blessed be His name—Thank you God.
God breathes through us so completely...
so gently we hardly feel it... yet,
it is our everything.
Thank you God.
Elation. Elegance. Exaltation. All from God. Thank you God. Amen.

John Coltrane

Prav neverjetno, kako zlahka, brez pomislekov, celo z velikim odobravanjem se utegneta ateist ali agnostik predati zadevam božjega oziroma višjega reda, kadar so pred njima prelomni momenti v črnskem jazzu. Nobenih težav nimamo, da sprejmemo, kako nam banda upičencev po imenu The Sun Ra Arkestra že desetletja razlaga, da je prišla s Saturna in nam kot taka pomaga na Zemlji živeti polno življenje ob spremljavi izborne godbe ... Povsem verjamemo Anthonyju Braxtonu, ko nas prepričuje, da lahko izvede koncert na vseh planetih v osončju obenem ... S slastjo prebiramo avtobiografske zapise Henryja Threadgilla, v katerih pravi, kako se je sredi šestdesetih XX. stoletja pridružil slavnemu pridigarju in na turneji po ZDA sčasoma ugotovil, da cerkvenemu občestvu bolj ustreza zven altovskega kako tenorskega saksofona ... Z naklonjenostjo in razumevanjem, nadalje, sprejmemo pričevanje iz zaodrja na festivalu jazza v Newportu leta 1967: Albert Ayler naj bi bil bratu Donaldu, Michelu Samsonu, Billu Folwellu in Beaverju Harrisu tik pred odhodom pred večtisočglavo množico rekel, da ve in čuti, da bo »zdaj-zdaj prišel Novi Jeruzalem«, če ga le dobro pihnejo oziroma se s špilom na moč potrudijo ... Kako blizek nam je kontrabasist Peter Kowald iz Wuppertala v Nemčiji, ki je med prvim obiskom New Yorka, kakor pravi, šel najprej v cerkev, da sliši »tisti sound« ... Oko se nam, navsezadnje, rado orosi, kadar se v božičnem času oglasi kak gospel ali spiritual v predani izvedbi ... Vse, samo da ne gre za zadeve božjega oziroma višjega reda v lokalnem, pretirano belem, banalnem, recimo kar: katoliškem kontekstu. Ali še bolje: božjemu oziroma višjemu redu se prav radi prepustimo, če gre za zdrav odmerek univerzalizma.

V DJ grafitih je pred nami posebna predpraznična kontemplacija. Ne gre, da bi javno zganjali pokroviteljsko držo, toda glasba, ki se bo odvrtela, zahteva zbrano poslušanje. Če ne, je bolje, da počnemo kaj drugega. Kot ozadje kratko malo ne deluje oziroma nima nikakršnega učinka; slišati je kot navaden zbir avantgardnih, modalnih in post-boperskih igrarij iz nekih davno preteklih časov.

John Coltrane ni za vsak dan. Strastni poslušalci in poslušalke jazza smo si dovolj edini v tem, da si ga postavimo na gramofon vsake toliko, a takrat toliko temeljiteje. Distanca nam potem lahko razkrije marsikaj. In prav z distanco je tudi založba Impulse! dala v javnost pričujoče posnetke. Osvetlimo malce čas, v katerem so nastali, torej leto 1965. V splošnem gre za drugo obdobje gibanja za državljanske pravice ... Malcolma X so ubili ... Čeprav Coltrane še obvelja za svojevrstnega zvezdnika, špilavci jazza niso več junaki črnske kulture. Kakor v svoji študiji John Coltrane, The Story of a Sound iz leta 2007 dobro zapazi Ben Ratliff, to vlogo čez noč prevzame mladi svetovni prvak v boksu Muhammad Ali. Za Coltranovega časa se, navsezadnje, kolonialne nadvlade osvobodi 36 afriških držav, med njimi večina zgolj v zadnjih desetih letih njegovega življenja.

Sredina šestdesetih pa pomeni tudi radikalno spremembo v klubski in založniški kulturi. Do tedaj dovolj finančno dostojno preskrbljeni Coltrane si je v New Yorku nekaj let lahko izbiral klube — saj jih ni bilo veliko — v katerih ga sicer niso plačevali dovolj dobro, a ga tudi niso časovno omejevali, tako da si je lahko privoščil precej daljše špile kakor kdo drug. Leta 1965 je tudi konec založniške politike, po kateri so muzičistom pred snemanjem dajali avans; nekatere založbe so — nota bene! — celo plačevale za vaje. Obenem je Coltrane tudi osebno na prelomnici. Rodil se je sin Ravi, klasični kvartet se je izpel, nanj ima vedno večji vpliv kolega-tenorist Albert Ayler, in suita A Love Supreme je poslednji posnetek »starega« Coltrana. Sledijo iskanje novih sodelavcev in dveletna norost popolnega premika v dotedanjem pojmovanju muzike, predvsem pa odkrit preplet z duhovnostjo.

A Love Supreme je Coltranova reminiscenca, hvalnica letu 1957, ko je imel močno religiozno izkušnjo, s katero se je, kot je sam izjavil, rešil odvisnosti od heroina in alkohola, ki ga je mučila tam od leta 1948. Po nekaterih virih naj bi bila inspirirana tudi z ahmadističnim islamom iz Indije. Zadevo lahko vsekakor poslušamo kot religiozno izpoved, ki se v poemi, objavljeni na albumu, konča z besedami: »Elation. Elegance. Exaltation. All from God. Thank you God. Amen.« Povsem mirno pa lahko A Love Supreme slišimo mimo tega in uživamo v prepletu avantgardnega jazza, večnostnega brbota zahvalne naracije, post-bopa, modalnosti in še česa. Ni jih malo, ki v suiti razpoznajo tudi položaj starodavnega afriškega pridigarja.

Studijski album A Love Supreme je bil posnet v enem dihu 9. decembra 1964. Pogoji so bili optimalni, kakor jih je tisti čas nudil muzičistom zelo prijazen in tudi tehnično vrhunsko opremljen studio Rudyja Van Gelderja v mestecu Englewood Cliffs, zvezna država New Jersey. Dan zatem so posneli še različico, v kateri sta se klasičnemu kvartetu pridružila saksofonist Archie Shepp in kontrabasist Art Davis, Coltrane pa pri tem ni popeval. Odločil se je za posnetek s prvega dne. Januarja 1965 album izdajo pri Impulse! Records. A Love Supreme gre med najbolje prodajane jazzovske albume v zgodovini. Samo do leta 1970 so prodali 500.000 izvodov, medtem ko so druge Coltranove plošče dosegle največ 30.000.

A Love Supreme je bila koncertno izvedena zgolj trikrat. Poleg klubskega špila, ki je pred nami, obstoji še posnetek z Azurne obale v Franciji, ko je kvartet 26. julija 1965 nastopil na prireditvi Festival Mondial du Jazz Antibes v mestecu Juan-les-Pins. Založba Impulse! je zadevo l. 2002 vključila na razkošno edicijo z znanim studijskim posnetkom in nekaj bonusi.

Redki so dobri klubski posnetki z Johnom Coltranom. Tole, kar imamo slišati, je bilo izvedeno pred kakimi 300 poslušalci. Klasični kvartet in gostje so bili konec septembra v Seattlu en teden in podajali raznoliko gradivo. Mestni časopisni kronisti poročajo, da obisk ni bil vedno enako dober, predvsem pa so si »lastniki klubov zaželeli orglavca Jimmyja Smitha, pri katerem šampanjec teče v potokih, medtem ko poslušalec Johna Coltrana naroči eno pivo, potem pa se usede in samo še posluša glasbo«. Za zaključek obširne turneje po zahodnem bregu ZDA, na kateri so v San Franciscu s seboj povabili tamkajšnja nova priseljenca Pharoaha Sandersa in Donalda Rafaela Garretta, ki ju je Coltrane oba imel resno v mislih za prihodnja sodelovanja, je imela celotna tovarišija v Seattlu še snemanje v studiu Camelot Sound. Bilo je en dan pred izvedbo A Love Supreme. Posnetek je pozneje izšel na albumu z naslovom Om, na njem pa med pihalci zapazimo tudi Joeja Brazila. Igral je flavto, sicer je spretno grabil tudi saksofon, predvsem pa sta se s Coltranom dobro poznala že iz leta 1961, saj je pri njem v Seattlu prespal med turnejo. Tudi tokrat sta se veliko družila in razpravljala, očividci poročajo, da precej tudi o Bhagavadgiti.

Zadnji nastop je bil sicer načrtovan en dan pozneje, da bi si špilavci po snemanju lahko vzeli nekaj odmora, toda spričo tedanje mestne prepovedi točenja alkoholnih pijač v nedeljo, so ga priredili v soboto, 2. oktobra. Že pozno popoldne je v klubu The Penthouse prostor ogreval Joe Brazil s svojim sekstetom. Coltrane je poslušal in po nastopu povabil mladega altista Carlosa Warda iz Paname, da se jim zvečer pridruži na odru. Brazil je pripravil trakove in svoj magnetofon znamke Ampex. Kar bomo slišali zdaj-zdaj, je posneto zgolj z dvema mikrofonoma in ima eno drobno napako pri prvem delu suite, sicer pa se je trak vsa ta leta odlično ohranil, tako da je posnetek dovolj dober dokument. Bobni Elvina Jonesa so zvočno malce v ospredju, a to nikakor ne moti, saj lahko do potankosti užijemo mojstrsko igro. Trak so odkrili šele leta 2008, po Brazilovi smrti, pri Impulse! so ga z obširno spremno besedo izdali leta 2021.

Gremo h glasbi. Tale izvedba A Love Supreme je precej več ko dvakrat daljša od studijske različice (znana štirinotna uvodna tema se, denimo, zasliši šele po enajstih minutah) in prinaša naslednje dele suite:

1. »A Love Supreme, Pt. 1 — Acknowledgement« [21' 53'']
2. »Interlude 1« [2' 28'']
3. »A Love Supreme, Pt. 2 — Resolution« [11' 05'']
4. »Interlude 2« [6' 23'']
5. »A Love Supreme, Pt. 3 — Pursuance« [15' 27'']
6. »Interlude 3« [6' 31'']
7. »Interlude 4« [4' 20'']
8. »A Love Supreme, Pt. 4 — Psalm« [7' 21'']

Zasedba:

The John Coltrane Quartet
John Coltrane — kompozicija, tenorski saksofon, tolkala
McCoy Tyner — klavir
Jimmy Garrison — kontrabas
Elvin Jones — bobni
+
Carlos Ward — altovski saksofon
Pharoah Sanders — tenorski saksofon, tolkala
Donald Rafael Garrett — kontrabas

posnel Joe Brazil.

Na začetku oddaje smo slišali Pursuance [21:30], III. stavek suite, kot ga je The John Coltrane Quartet 26. julija 1965 izvedel na prireditvi Festival Mondial du Jazz Antibes v mestecu Juan-les-Pins na Azurni obali v Franciji. Posnetek je izšel pri založbi Impulse! leta 2002.