Fuzz: Live in San Francisco

Recenzija izdelka
4. 1. 2014 - 23.59

Castle Face, 2013

 

Neodvisna založba Castle Face, ki jo je ustanovil John Dwyer iz Thee Oh Sees, se je odločila izdati serijo koncertnih nastopov pod imenom Live in San Francisco. Uvodni koncert je sicer pripadal White Fence, danes pa v RŠ Koncertu poslušamo drugi nastop iz serije živih posnetkov, in sicer Fuzz, kalifornijsko druščino, zbrano okoli produktivnega Ty-ja Segall-a. Istoimenski prvenec, ki smo ga poslušali ob koncu minulega leta v Tolpi Bumov, je bend posnel v enem samem tednu in vanj zajel surovo energijo, ki v spomin prikliče rife Black Sabbath. Takoj zatem, ko je skupina končala studijsko snemanje debitantskega albuma, je Ty Segall praznoval svoj šestindvajseti rojstni dan, ki ga je proslavil z nastopom v The Eagle Tavern, gay klubu, ki je hkrati tudi glasno koncertno prizorišče. Na omenjeni dan so poleg Fuzz igrali še Total Control ter lokalne zastavonoše Thee Oh Sees.

Fuzz so sicer imeli zelo kratek nastop, v katerem so zaigrali samo štiri pesmi, a te prinašajo svež pogled na novo nastalo skupino, saj od štirih pesmi le zaključno One najdemo na studijskem prvencu. Ostali komadi so bili izdani na singlicah še pred prvim albumom. Debitantska plošča je slišati zelo organsko, zvočno sliko namreč bolj kot studijska dovršenost oblikujeta energičnost in povezovanje glasbenikov na primarni in surovi ravni. Album Fuzz je slišati kot živa plata, in takoj po njenem snemanju je trio glasbenikov energijo sprostil še na koncertnem odru. In ker plošča bazira na zvoku, ki je slišati, kot da prihaja iz koncertnega odra, je današnji posnetek njegova nadgradnja ali, bolje rečeno, osvoboditev iz okolja studijskih sten.

Čeprav večino zanimanja pritegne Ty Segall, je očitno, da so Fuzz zelo povezana trojica. Poblazneli vokal Tyja Segalla se dopolnjuje z njegovim energičnim bobnanjem, medtem ko basist Roland Cosio dodaja razgibanost in mehkobo. Treba pa je hkrati priznati, da velik pečat nosi kitarska surovost Charlesa Mootharta, ki je dobro slišen že na albumu Slaughterhouse. Težji rifi so skozi prvinskost slišati vedno bolj hrupno in razmazano, a hkrati nosijo igrivost in dinamičnost v dodajanju razgibanih zvočnih tonov. Sliši se, da so Fuzz zelo tesno povezan bend, njegov karakterni zvok pa se razvija okoli glasnega kitarskega zavijanja. Zaradi tega in tudi zaradi daljših komadov poslušalec spontano pričakuje širitev zvočnosti v medsebojna preigravanja. Lahko bi rekli, da se Fuzz vrtijo ravno okoli ravnovesja med strnjeno glasbeno podobo in njeno bolj ohlapno in svobodno različico. Bistven del tega širokega polja pa nosi ravno kitarski zvok Charlesa Mootharta.  

Album Live In San Francisco kaže Fuzz v koncertni podobi, ki si podaja roko z estetiko debitantske plošče oziroma single izdaj. Energičnost studijskega izvirnika trojica glasbenikov pričakovano nadgradi, a obenem ohranja strnjenost in povezanost zvoka. Tako smo priča kratkemu koncertnemu posnetku, ki Fuzz še na odru prikaže kot dobro uigrano trojico.

 

Fuzz - This Time I've Got A Reason
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.