Soft Machine: Switzerland 1974

Cuneiform, 2015

Angleškega banda Soft Machine se upravičeno drži avra enih bolj revolucionarnih in drznih akterjev rockovske in kasneje tudi jazzovske scene. Zasedba je sodila v krog canterburyjske scene, v katero prištevamo še skupine, kot so Gong, Caravan, Matching Mole, Hatfield and the North ter National Health. V bendu so od ustanovitve leta 1966 do končnega prenehanja delovanja ene od inkarnacij leta 1984 igrali številni glasbeniki, ki so tudi s svojimi poznejšimi projekti pustili neizbrisno sled na področju naprednega rocka in jazza ter eksperimentalne glasbe. Naj tukaj omenimo vsaj nedavno preminula Kevina Ayersa in Daevida Allena ter še vedno dejavna Roberta Wyatta in Allana Holdswortha.

Glasbo Soft Machine, sodobnikov zgodnjih Pink Floyd in Jimi Hendrix Experience, s katerima so si večkrat delili oder, je v zgodnjih letih odlikovala takrat novatorska in nekonvencionalna psihedelična glasba, kasneje pa se je uspešno pridružila valu združevalcev jazza in rocka v tako imenovanem fusion rocku. Album, ki ga boste danes slišali, je nastal nekako ravno v obdobju, ko se je zgodil premik iz rockovskega v jazzovski zvok. Temu so botrovale spremembe v zasedbi, saj je leta 1972 v bend prišel pianist, saksofonist in oboist Karl Jenkins, ki je kmalu postal tudi glavni skladatelj v zasedbi. Pomembna dopolnitev zasedbe je bil še kitarist Allan Holdsworth, ki je bil takrat na začetku kariere, velja pa opomniti, da je imel z njegovim prihodom bend po petih letih v zasedbi znova kitarista. V zasedbi je tako od prvotne zasedbe ostal le pianist Mike Ratledge, novi člani pa so prišli iz pionirske fusion zasedbe Nucleus.

Album Switzerland 1974 ni pomemben le zato, ker je nastal na cenjenem jazzovskem festivalu v Montreauxu, marveč tudi zato, ker so Soft Machine na nastopu igrali večinoma skladbe s takrat nastajajočega albuma Bundles, ki je izšel šele leto kasneje, torej leta 1975. Prihod kitarista Holdswortha v zasedbo je bil navdihujoč za Jenkinsa, ki je, kot pravi sam, našel velik izziv v skladanju za kvintet, ki vsebuje kitaro. Tej namreč pri Soft Machine nikoli dotlej ni bilo dano toliko prostora kot na albumu Bundles in kakopak na tem koncertnem posnetku. Vloga in funkcija Allana Holdswortha je slišna že v uvodnem skoraj 17 minutnem udarnem komadu Hazard Profile, v katerem kitarist najprej plete zapomnljivo melodično linijo, ki jo bogatijo pihala, na kar pa suvereno prevzame solistično vlogo in svojimi vrtinčastimi vragolijami pelje skladbo v vrtoglavo psihedelično suito s številnimi zasuki in premenami.

Po poslušanju tega biserčka fusiona ne čudi, da so Holdswortha postavljali ob bok McLaughlinu, ki je, mimogrede, s svojim Mahavishnu Orchestra igral na festivalu v Montreuxu istega leta kot Soft Machine. V nadaljevanju koncertnega zapisa se Soft Machine izognejo stari bolezni fusion glasbenikov, namreč neskončnim variacijam na zadano temo, in se raje podajo v bolj eksperimentalne vode, tako z novimi komadi z albuma Bundles kot drugimi skladbami, pri katerih gre praktično za izlete za posamična glasbila, bodisi solo ali v duu. Po energični skladbi Hazard Profile, ki sicer odpre album Bundles, na koncertnem albumu sledi The Floating World, ki Bundles zaključi. Skladba s svojim sanjavim vzdušjem, zvončkljavimi, megličastimi sintetizatorji in eterično vokalizacijo ne bi mogla biti bolj oddaljena od našpičenosti prve skladbe.

Tovrstna dihotomija odlikuje vse skladbe. Bend se, namreč, izkaže kot hudo uigrana ekipa, ki odlično obvlada pogoste sunke iz atmosferske umirjenosti v bučno bojevitost posamičnih komadov, iz milozvočnega solističnega parta v skupinsko huronsko mnogoglasje. Odlično in čvrsto ogrodje tako solističnim delom kot skupinskemu nizanju omamnih riffov nudita bobnar John Marshall in basist Roy Babbington, ki izmenoma zvenita kot nabriteža na jazz sessionu in vesoljsko odpičena udeleženca neskončno dolgega in nepredvidljivega rockovskega jamanja.

Tale koncertni zapis je veliko več od dokumenta, ki napoveduje takratno novo obdobje za Soft Machine, saj še danes zveni sveže in aktualno. Vse več napredno mislečih rockerjev in jazzerjev danes raziskuje psihedelijo, se prepušča dolgim vrtinčastim skladbam, se potaplja v atmosferiko in cinematičnost ter pri tem nujno znova odkriva velikane fusiona ali jazz-rocka. Skratka, gre za dober in več kot dobrodošel opomnik, da so Soft Machine, pa četudi veliko fenov prisega le na začetno psihedelično obdobje, pridodali še kako pomemben kamenček v mozaiku fusiona, te nekoč v jazzovskih krogih osovražene zvrsti, ki pa v zadnjih letih znova pridobiva na pomenu in veljavi.

Pa še malo faktografije za ljubitelje in zbiratelje: koncertnemu albumu Switzerland 1974 je pridodan še koncertni DVD, za zgodovino Soft Machine zelo vreden dokument, saj gre za edini videoposnetek takratne zasedbe.