HEXENBRUTAL TRIO

Kino Šiška, 29. 1. 2016

Petkov bogati koncertni program v Ljubljani je od radovednega poslušalca zahteval precej težke odločitve glede obiska katerega izmed njih. A ker Radio Študent svoje bivše klubske maratonce spremlja na vsakem koraku, je bila odločitev za obisk koncerta Hexenbrutal Tria v Kinu Šiška jasna. Zasedba, ki sta jo do nedavno sestavljala Iztok Koren in Matej Kolmanko, se je povečala še za enega sodelujočega, in sicer multiinštrumentalista Miho Kavaša, znanega iz zasedb Mlada beltinška banda in Ethnotrip. Po oddaji Izštekani, ki jih je pripravila do preureditve svoje glasbe oziroma do igranja v akustični, »unplugged« verziji, so Hexenbrutal Trio izdali tudi plošček z istoimenskim naslovom. Na albumu, izdanem pri založbi God Bless This Mess, prevladujejo predvsem preurejeni komadi z zadnjega albuma Giant, nekaj skladb pa je tudi s prvenca. Kot je razvidno z naslovnice, so fantje kable in mikrofon obesili na klin, da bi svoj »synth noise industrial« zamenjali za akustični format.

V mali dvorani Kina Šiška, kjer so sedišča in zatemnitev prostora poskrbela za intimno vzdušje, je trio - enako kot na novem albumu - začel svoj koncert z introm. Ta se je pričel z dromljanjem vseh treh članov, ki so skozi celotno variacijo vse skupaj stopnjevali in ustvarjali atmosfero. Miha Kavaš je s svojo bero mnogih različnih zvočil z loopanjem ustvarjal repetitivne in spreobrnjene obrazce, ki sta jim oporo in podstat dajala boben in električni klavir. Na momente filmska glasba je spominjala predvsem na epske izlete The Necks, s stopnjevanjem napetosti na Dirty Three. Komad Sodomajzer tako zveni nalomljeno molovsko, Boejc sinkopirano in skozi sunkovite pavze baladno, skratka, medigra članov benda deluje odlično. Skladbe se raztezajo in harmonično odpirajo skozi več sprotno nasnetih melodij Kavaša, ki glasbo dviga, v nasprotju s klavirjem, ki kljub močni temeljni melodiki ostaja v ozadju. S pomočjo violine, pojoče žage, ustne harmonike in drugih inštrumentov je trio širil krajine, dosegljive poslušalstvu. Čeprav na momente medlo in neuigrano, pa vendarle z veliko dozo pristne dramatike, ki je stvar uigranosti.

Ena od stvari, ki je recenzenta zmotila, je preveč ozvočen boben, ki skozi dinamično medigro tria deluje moteče, ob glasnih poudarkih pa prevladuje nad vsem. Je pa res, da je to eden redkih elementov, ki ga lahko povežemo z glasbo Hexenbrutal s prejšnjih izdaj in koncertov, na katerih sta Dr. Hexen in Mr. Brutal preverjala poslušalčev nivo prenašanja glasnosti glasbe. Drugače so komadi malodane obrnjeni na glavo in jih kot originalne posnete verzije težko prepoznamo. Nekateri izmed komadov zato v trenutku postanejo eksperimentalne zasnove, ki jih trio razpleta od raznih zasukov do enostavnih, pojemajočih zaključkov. No, če je se kdo spraševal o podobnosti s Korenovim drugim bendom ŠKM bando, si je premislil že takoj ob začetku koncerta.

Hexenbrutal Trio so se po dobri uri zahvalili občinstvu in odgovorili na tisto vprašanje, ki so se ga vsi prisotni spraševali. Ali je to le projekt? To je bil promocijski koncert Hexenbrutal Tria, ki je s tem koncertom tudi končal z igranjem v tej predrugačeni akustični verziji. Skratka Hexenbrutal Trio je ostal zgolj »projekt bend«, ki je pokazal, kako skladbe stojijo brez prežemanja plašča distorzije in glasnega udrihanja. Pokazali so svojo pristno verzijo pokrajinskosti in prostranosti v glasbi z elektronskimi elementi, improvizacijo in manjšo dozo agresije.