Lajkó Félix

Kino Šiška, 21. 2. 2013

„I am the man from El Cavillo,“ se je Lajko Felix sinoči v Kinu Šiška predstavil v edinem, pogojno rečeno, vokalnem komadu. Če El Cavillo ni imaginaren kraj, je pa vsaj tako očem skrit, da Lajko lahko tam počne vse, kar mu v trenutkih drobnih perverzij pade na pamet. Ali pa se mu rodna Vojvodina zdi bajeslovna dežela. Ali pa se počuti povsod doma in hkrati tujec. 

V Paliću živeči madžarski violinist je sinoči napolnil veliko dvorano Kina Šiška. Pretežno publiko 25 plus so sestavljali tako ploskajoče nosečnice kot vzklikajoče babice in dedki v krznu, kar je še okrepilo vtis, da gre pri muziki Lajka Felixa za iskanje izgubljenega časa. Za pohod romantičnega violinskega superheroja po mestih, ki jih še ni onesnažil neon, kaj šele digitalni display, in v katerih pogleda ne begajo jumbo plakati. Lajko evocira čas, ko je muzika v kavarni ali beznici odigrana akustično, prepoved kajenja v zaprtem prostoru pa rezervirana kvečjemu za porodnišnico. To je čas, ko je konj vir energije – kinetične in tiste na krožniku, a ne ponujane pod krinko govedine. Lajko Felix je emanacija urbanih muzik, za katere se iz perspektive tako ali drugače elektrificirane popularne glasbe zdi, da so narodnjaške. Takšen je mestni blues pregnancev v grška mesta iz Turčije – rembetika, takšen je bosanski sevdah, takšen je nič bolj ali manj strasten tango, takšen je šanson. To so popularne muzike, ki so še omogočale prostorsko sledljivost in specifiko, za razliko od Swedish house mafije in česna s Kitajske za Mercator v Framu. Ki so multi-kulti ravno zato, ker predelujejo in mešajo ukoreninjeno. 

In kako so prva violina Lajko, violist Antal Brasnyo in pihalec Mihaly Dresch pridelali transžanrski ringlšpil? Izhajali so iz lahke glasbe s kiticami in refreni ter iz harmonsko najnaivnejših podlag. Te streže viola, pretežno v štiričetrtinskem taktu, nenavadno pogosto s poudarki en-dva-tri, en-dva-tri, en-dva, le redko odigrana po le eni struni. A ta osnova je v molto hitrih taktih šibana tako ognjevito in variirajoče, da kljub vseprisotnosti nikoli ne zdolgočasi. Čez predvidljivo, ja, popularno in tradicionalistično, sosledje akordov pa solist žge s tako ihto in gostoto, da duet sam opravi vse naloge naspidiranega godalnega kvarteta plus tolkalca ali dveh in basovske linije. Ob Lajku se vprašaš po fizikalnih lastnostih uboge violinice, da je sposobna tako polno vibrirati s takšno Slayersko gostoto. Očarljiva je v hitrih tempih usklajenost in dinamična ter zvočna razgibanost godalcev. Ob tej na pravem mestu plasirano Lajkovo petje, skoraj šepetanje, ne, hropenje zveni blaženo kot zborček Dunajskih dečkov po transformaciji v zombije. Počasnejši komadi so znali biti strukturno manj prozorni in zadišati po Ellingonovih suitah.

Seveda je za kaj takega nujno, da sta oba godalca kot rit in srajca, ki pa občinstvo vseeno počastita z real-time dogovarjanjem. Včasih z blagim naklonom glave, v glavnem zgolj s trepalnicami. V takšni konkurenci je saksofonist Dresch v drugem delu padel rahlo mimo. Začel je dokaj obetavno s solističnim glassovskim pejsažem, a je v triu deloval nekoliko izgubljeno in skoraj odveč, saj je s pogosto begajočim altovskim saksom, frulico ali flavto prekrival dinamične in harmonske nianse nosilnega para godal. Bolje se je obnesel v tipično panonskem duetu z Antalom. A glej ga skromnega čarovnika na violi – niti v tej situaciji ni imel nikakršne solistične ambicije in je pridno držal štango preplašenemu pihalcu.

Podpisani je poslušaje Lajka prvič padel na rit pred trinajstimi leti v osrednji subotiški kavarni na festivalu jugoslovanskega jeftinega filma. Zašvican kralj kafane v kanoteri je z odra takrat občinstvo spravljal v stampedo v zakajenih nočnih urah. Med sinočnjimi sedečimi poslušalci pa je bilo zagotovo veliko tistih, ki jih je Felix Lajko šarmiral pred dobrimi tremi leti na kamniškem gradu. Ker pa je Ljubljana vas, ga verjetno še dolgo ne bomo slišali v lokalni beznici.