RHODRI DAVIES: Occam I (Eliane Radigue)

RHODRI DAVIES: Occam I (Eliane Radigue)

Recenzija dogodka
17. 4. 2015 - 17.30

Galerija Kapelica, 16. 4. 2015

 

Včeraj se je v Galeriji Kapelica na Kersnikovi v Ljubljani znotraj cikla Bitshift dogodil v mnogo pogledih premierni dogodek. Šlo je za prvo gostovanje renomiranega harfista, eksperimentalnega glasbenika in figure krogov tako imenovane redukcionistične improvizacije Rhodrija Daviesa, predvsem pa je šlo za prvo tukajšnjo izvedbo in predstavitev dela legendarne francoske skladateljice Eliane Radigue. Ta danes že 83-letna dama je dolga desetletja slovela predvsem kot pionirka določene struje elektroakustične kompozicije, ki se je hitro razvila v skrajno osebno izraznost, zadnja leta pa izstopa predvsem njeno pisanje za akustične instrumente, solistične in komorne zasedbe, ki je rezultat tesnega sodelovanja z izvajalci. 

In prav za tako reč je šlo včeraj, ko je Davies izvedel skladbo »Occam I«. Skladba je del širšega in rastočega cikla kompozicij pod krovnim imenom »Occam Ocean«, vanjo pa so zakodirane tako reference na Ockhamovo rezilo iz razprav Viljema iz Ockhama kot znanstveno-fantastična pričevanja o skritem, mitološkem oceanu. Sicer pri Eliane Radigue izvenglasbene informacije in kontekstualiziranje niso nič nenavadnega, še posebej od konca sedemdesetih let naprej, ko so njene maratonske kompozicije začele očitno odražati preokupacijo z določenimi vsebinami tibetanskega budizma. Kot smo pri Radigue že vajeni, gre pri »Occam I« za v času podaljšano vzdrževanje določenih dromljajočih teksturnih konfiguracij, ponavadi precej minimalističnega karakterja in vedno z ozirom na specifično vibrirajočo telesnost izbranega instrumentarja. Davies je uprizoril dobre pol ure trajajoče skromno slojevanje zvenov dvojno lokovane harfe, kar se je počasi umaknilo aplikaciji baterijskih propelerjev in končnega ubiranja s prsti. Tukaj navedeno precej špartansko izhodišče je treba seveda doživeti v živo, taisto izhodišče pa bi bilo glede na timbralno bogastvo večstrunskega glasbila lahko izvedeno tudi precej bolj razkošno. 

Kar skoraj gotovo včeraj ni bil namen, kot iztočnica in nekakšno vodilo pa se nam kontinuirano ponuja ravno podoba Ockhamovega rezila. Skupno tičanje osnovnih tonov, odsotnost kakšnih opaznejših disonanc in alikvotnega brlenja je še bolj izostrilo osredotočenost na prisluh skopemu balansiranju nekaj elementarnih linij, ki so v času predočevale tudi nedemonstrativno dodajanje in odvzemanje elementov. Brnenje je bilo usmerjeno in ozemljeno, vendar ne glomazno ali masivno, kar je povzročilo zaznaven premik znotraj naperjenosti v motrenje podtalnih zvočnih bazenov. Škoda le, da je vse skupaj trajalo samo pol ure, kar je glede na standarde trajanja kompozicij Eliane Radigue nekako prekratko, če se spomnimo, denimo, monumentalnih »Trilogie de la Mort«, »Jestun Mila« ali pa tudi novejšega cikla »Naldjorlak«. Sicer pa je bilo ob uvodu rečeno, da so organizatorji sprva nameravali Radiguino delo predstaviti nekoliko širše, vključujoč tudi elektroakustične kompozicije, a se žal ni izteklo. V tem pogledu smo torej lahko le zadovoljni, da smo uspeli okusiti izvedbo vsaj kančka opusa te intrigantne ustvarjalke.

 

Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness