TAMARA OBROVAC QUARTET

Klub Cankarjevega doma, 20. 1. 2015

Sinočnji Cankarjev torek se je iztekel ob ponovno polno zasedenem klubu Cankarjevega doma v stilu etno jazza in bližnje lokalne melodike. Predstavil se nam je namreč Tamara Obrovac Quartet. Hrvaška vokalistka je na glasbeni sceni že precej časa, kar se je poznalo tudi na večinskem profilu starejše prekaljene publike.

Kvartet, ki je godel sinoči, so sestavljali še slovenski basist Žiga Golob, bobnar Kruno Levačič in pianist Matija Dedić, ki so že vsi stari znanci in Tamarini kolaboratorji. Še več, ti glasbeniki so sodelovali na albumu Ulika iz leta 1998, kjer se je Tamara prvič preizkusila v svojem tekstopisju in skladateljstvu in svojo nalogo opravila izvrstno. Skladbe so raznovrstne in avtentične, kompozicije pa razgibane, z letošnjim reinkarniranim albumom Ulika Revival pa so na sinočnjem koncertu v isti zasedbi zažarele v polnem sijaju.
Najprej, bend deluje zelo uigrano. Pozna se dolgoletno sodelovanje med četverico, vsaka poteza posameznega člana je sprejeta brez presenečenj in izzove takojšnji odgovor na drugi strani skupine.  Medtem ko Golob in Levačič subtilno in obenem suvereno sledita kompozicijam in dajata prostor pretanjenemu Tamarinemu glasu, pa se Dedić v veliki meri spogleduje z njim in se zapleta v nenehno interakcijo. Enkrat kot odgovor glasu, spet drugič kot nadgradnja. Na začetku se je za hip zazdelo, da bo koncert vendarle prehitro zgrmel v tiste vrste koncertov smooth jazza, kjer se improvizacija kaj hitro porazgubi, in da se bodo skladbe nanizale skozi poslušalsko sito brez večjih ritmičnih in glasnostnih odmikov. Vendar je skupina tudi to misel zatrla že z drugo skladbo Tanac, kjer smo med plesnimi neparnimi ritmi doživeli tudi ostro in dinamično medigro. Utečenost glasbenikov se opazi ravno pri teh skupinskih ping pongih, saj so se brez hitenja svobodno poigravali z neritmičnostjo in se na vsake nekaj taktov tudi ujeli.

Skupaj skupina zveni zelo toplo in živo ter s spreminjanjem glasnosti, melodike in ritmike venomer stopnjuje dinamiko. Nekateri večji improvizacijski vpadi, kljub temu niso zveneli čisto naključni oziroma niso brezkompromisno premikali mej interaktivnosti in izraznosti, so pa vse solaže zvenele zelo mehko in dosegljivo ter večina tudi znotraj koncepta. Ravno to mehko prepletanje izraza avtohtone istrske glasbe in smooth jazza s kančkom improvizacije je srčika Tamarine glasbe.

Tako so narejene tudi kompozicije skladb, torej s prepletom ljudske glasbe, s tematiko, teksti in mediteransko melodiko ter jazzovsko formo. Skoraj vsaka skladba se začne zelo poljudno in poslušljivo, medtem ko se v sredici okovi razpustijo in pride do svobodnejšega izraza vsakega glasbenika. Večinoma sta to še vedno glas in klavir, tu in tam pa sta umirjeno in spevno solažo prispevala tudi bas in boben. Ta dvojna izpovednost, torej kombinacija etna in jazza, se je kazala na celotnem koncertu oziroma, kot pove glasbenica sama, je istrska tradicija njena notranja resnica, jazz pa njena svoboda.   

Celoten koncert je izpadel zelo sproščeno, glasbeniki so suvereni in navajeni na vpade drugih in se tako lahko zelo neobremenjeno gibljejo skozi kompozicije. Kljub temu, da je ravno ta sproščenost dodala nekatere zanimive momente in je poudarila tudi šaljivost nekaterih skladb, pa je na drugi strani bila tu in tam tudi neposrečena. Na primer sicer odlična bluzovsko in hkrati srhljivo otožna skladba »Črno zlo« je s preveč razigrano in neusmerjeno improvizacijo izgubila svojo osrednjo nit. Po drugi strani pa se je razigranost povsem umaknila melanholiji v počasnih in umirjenih skladbah, kot so »Divojka« ali »Šenica«, kjer je veliko k otožnemu tonu pridala mehka melodika izpod prstov Dedića. 

Skladbe z albuma Ulika oziroma Ulika Revival so zelo osebne, kar se pozna tako na celotnih kompozicijah, tekstih in petju. Vsaka skladba pripoveduje zgodbo zase, ali o suhi istrski zemlji in vinu, o njenih notranjih precepih ali pa njeni babici, ki so jo glasbeniki podkrepili z zanimivo in zanesljivo instrumentacijo. 

Tamara je vokalno že tako izdelana, da se je tudi glas podredil kompozicijam, oziroma izpovedim v pesmih. Giblje se nekje med avtohtonim ljudskim petjem, vendar z gibčnostjo virtuoza. Tako lahko zavzame formo subtilnih in dinamičnih vokalnih improvizacij, trdega molovskega petja v skladbi »Joh«, ali pa nežno baladno pripovedovanje v skladbi »Ulika«. Glasbenica je tu in tam vzela v roke flavto, ki je lepo nadgradila melodičnost, še posebej v skladbi »Vinova loza«.  

Celoten večer se je z dvema dodatkoma, ki sta nakazala dobro počutje glasbenikov, zaključil nežno, ljubeznivo in simpatično po dobri uri in pol.