The Stranglers

Hammersmith Apollo, London, VB, 8. 3. 2014
New Age, Roncade, Italija, 12. 4. 2014

»Zgodba, ki sledi, je malo hecna. Govori o nekaj ljudeh, ki so hoteli le igrati rock'n'roll. Seveda pa to ni vse: tukaj je še par stvari, ki so se zgodile po poti.«

Tako svoj uvod v predgovor biografije The Stranglers-No Mercy začne njihov bobnar Jet Black. Ja! Njihova zgodba je res polna bolj ali manj čudnih preobratov, vzponov, padcev, pretepov, takih ali drugačnih škandalov, šikaniranja, ignoriranja in sovraštva s strani medijev in ljudi, po drugi strani pa je neverjetna zgodba prijateljstva, kreativnosti, trdoživosti ter podpore in zvestobe fenov, ki je kar svojevrsten fenomen, ki v glasbenem svetu verjetno nima prav dosti konkurence. Večina bi zagotovo po vseh negativnih stvareh, ki so je jim zgodile, že veliko prej obupala in odnehala. Oni pa niso in zato letos, upravičeno in zasluženo, praznujejo že štirideseto obletnico obstoja.

Takšno častitljivo, rubinasto, obletnico je seveda treba primerno obeležiti, kar pa se najbolje stori z dobro turnejo, ki so jo poimenovali Ruby Tour. Začela se je konec februarja na Škotskem in jih tako kot vsako leto cel mesec nosila po britanskem otoku, nato pa jih zanesla tudi na celino, kjer jih, vsaj za samostojne koncerte, ni bilo že dve leti.

Tale recenzija se ukvarja z dvema koncertoma z njihove rubinaste turneje. Tistim, ki se je zgodil v londonskem Hammersmith Apollu osmega marca, ter onim, ki smo ga v soboto, dvanajstega aprila, videli v New Age Clubu v italijanskem Roncadu. Dva koncerta, ki imata veliko skupnega, pa tudi veliko različnega. Precej velika razlika je bila v številu publike. Medtem ko jih je v Apollu gledalo okoli pet tisoč ljudi, se je v New Age nakapljalo le dvesto petdeset do tristo fenov. Tukaj pa sta se izkazali kilometrina in profesionalnost benda, ki se mu niti za noto ni poznalo kakršnega koli nezadovoljstva zaradi manjše publike. Manj je bilo komunikacije zaradi jezika, kvaliteta izvedbe pa ni trpela prav nič. Ravno nasprotno. Program, sicer v New Ageu krajši kar za sedem komadov, je pokal po šivih od mogočne energije, ki je tako značilna za njih, in meni osebno je bil, morda zaradi bolj intimnega vzdušja majhnega kluba, še precej bolj všeč. Ozvočenje je bilo v obeh primerih enkratno in glasba je iz zvočnikov butala glasno in jasno.

Program v New Ageu se je od Apollovega razlikoval tudi po tem, da je bil precej lažji. Če so nas v Londonu v koncert zapeljali z žlehtno London Lady, so v New Ageu zato izbrali Toiler on the Sea. Po obveznem uvodu Waltz in Black, ki je nujna stalnica, seveda. New Age je bil tako prikrajšan za težino komadov, kot sta Genetix in Tramp, lahkotnost Thrown Away, legendarnost Something Better Change in komade iz drugega obdobja, ko je vokal zasedal Paul Roberts, kot sta Valley of the Birds in Coup de Grace.

Tretja in najbolj pomembna razlika med obema koncertoma pa je odsotnost originalnega bobnarja Jeta Blacka, ki ga je zaradi bolezenskih težav možno le še poredko videti za bobnarskim setom, pa še to le na nekaterih koncertih in za par komadov. V Londonu smo ga tako lahko gledali najprej v treh komadih samostojno – odigral je Golden Brown, Always the Sun in Genetix, na koncu pa še skupaj s svojo zamenjavo Jimom komad Tank. Že samo zato se je marca vredno odpeljati v London. Da vidiš skoraj štiriinsedemdesetletno legendo na bobnih, da iz skandiranja publike, ki ob fenomenalnem bobnarskem uvodu v Genetix skandira Jet Black, začutiš ljubezen in podporo, ob kateri se ti naježi koža, na koncu pa tudi, da vidiš The Stranglers z dvema bobnarjema odigrati Tank, za opis česar ne obstaja dovolj dobrih besed. No, v New Ageu se je publika morala zadovoljiti z Jetovim namestnikom Jimom, ki pa svojo vlogo opravlja dobro in suvereno in je zato dobro sprejet tudi pri trdem jedru fenovske baze.

Dobro sprejet pa je tudi Baz Warne, ki je po odhodu Paula Robertsa, ki je nadomestil originalnega Hugha Cornwella, obul težke čevlje frontmena in kitarista. Nekateri se sicer z odhodom Hugha nikoli ne bodo sprijaznili, večina pa spremembe dobro sprejema, ne samo zato, ker nimajo druge izbire, če hočejo še videti svoj najljubši bend, pač pa zato, ker Baz svojo vlogo zelo dobro opravlja. Četudi se ne more pohvaliti s specifičnim vokalom kot Hugh Cornwell, pa se izvrstno vkljaplja v bend in publika mu je iz roke, kot je nekoč Hughu.

Kot je rekel Jet Black v uvodu v njihovo biografijo, je zgodba o The Stranglers zgodba o nekaj ljudeh. Res je. Večino časa, razen v času Paula Robertsa na vokalu, ko je bilo članov benda pet, je bila to zgodba o štirih ljudeh. Štirih enakovrednih ljudeh. Brez kateregakoli od njih, po mojem skromnem mnenju, The Stranglers ne bili to, kar so. So entiteta – idealna mešanica za idealno zmes. Zato nikakor ne more biti recenzije, če se ne omeni tudi dveh članov – basista Jean-Jacquesa Burnela in klaviaturista Dava Greenfielda. Burnelove bas ekshibicije in Greenfieldove vratolomne klaviaturske akrobacije so tako ali tako že legendarne same po sebi, prav tako pa tudi oba izvajalca. Da je Greenfield prav zabavna oseba, pa je pokazal v navihanih vložkih v priredbi Walk on By in dobro nasmejal prisotne.

Če sem začela recenzijo s citatom, jo bom tako tudi končala. Tole so Burnelove besede iz lanskega leta:
»Ob naši rubinasti obletnici bi rad izkoristil to priliko in dvignil prst vsakemu, ki nas je odpisal, odklonil ali nas preprosto ni maral. Rad bi se tudi zahvalil tistim, ki so videli mimo hinavskih besed kritikov, ko so svoje zaključke vlekli iz predsodkov drugih. Tisti, ki se smeji zadnji, se smeji najdlje in najglasneje. Naslednje leto bomo povzročali veliko hrupa z našimi prijatelji ...«
… in hrup, sodeč po videnem v Apollu in New Ageu, res povzročajo. Upajmo, da ga bodo še dolgo in morda kdaj tudi še pri nas.