TOOL

Arena O2, Praga, Češka, 4. 6. 2019

V tokratni RŠ Recenziji delimo vtise s koncerta kalifornijske alternativne in progresivne metal ali progresivne rock zasedbe Tool, katere ustanovitev sega v leto 1990 v Los Angeles. Ime benda naj bi imelo v osnovi duhovno poreklo, a so se člani odločili, da bo interpretacija imena Tool kot velikega kurca oziroma orodja za odkrivanje - recimo jim - razsvetljenj ob poslušanju njihove muzike tudi čisto ustrezna interpretacija. Delovanje zasedbe je znano po zapletenih kompozicijskih figurah in prepoznavni melodiki, bogatih vizualijah ter ne nazadnje provokativnosti. Slednja jih je stala denimo krajšanja komadov, sprememb naslovov komadov ter cenzure tako njihovih komadov kot videospotov. Kontroverzni bend se je po letu 2007 končno ponovno podal tudi na evropsko turnejo, na trinajst koncertov s setlisto trinajstih komadov. Seveda gre tu za masovne koncerte v prestolnicah, ki so v takšni luči bodisi posebno doživetje ali dvorezni meč.

Seveda je zasedba od četrtega albuma 10,000 Days odigrala pičlo število koncertov, od tega njihovega zadnjega dolgometražca pa je preteklo tudi že trinajst let. To gre deloma pripisati muhavosti benda, ki ob svojem ustvarjanju ne mara pritiskov, deloma pa tudi časovni stiski oziroma težnjam k drugim projektom, prevsem s strani vokalista Maynarda Jamesa Keenana. Slednji se je posvetil tudi dvema drugima bendoma, A Perfect Circle in Puscifer, in se lotil vinogradništva pod družinsko znamko Caduceus Wine v arizonskem mestu Jerome.

Kot slišimo v pričevanjih in napovedih, pa je Maynard trenutno v polnem pogonu s Tool s preostalima originalnima članoma – bobnarjem Dannyjem Careyjem in kitaristom Adamom Jonesom. Na basu po menjavi Paula D'Amourja v letu 1995 tudi danes ostaja Justin Chancellor. Zasedba naj bi predvidoma 30. avgusta letos izdala svoj peti album, če gre temu seveda verjeti. Tool namreč že več let napovedujejo novo ploščo, v njihovi dolgoletni zgodovini pa so se že večkrat pojavile lažne govorice, tudi zaradi težnje članov, da bi ohranili čim več zasebnosti, svojo prepoznavnost pa pogosto izkoriščajo v šaljive namene. Maynard se je denimo nekaj časa predstavljal z osebno vizitko z imenom Jesus H. Christ, nad paparazze, ki so hodili čez njegovo posestvo, pa je streljal s pištolo za paintball.

Četverec, ki bo naslednje leto zabeležil že 30 let delovanja, smo torej tokrat ujeli v razprodani praški areni, kjer je pred 18.000 feni odigral presenetljivo dober dvourni koncert, ki je predstavil prerez vseh njihovih albumov, s poudarkom na znanih singlih. Predstavili so tudi dve novi skladbi, ki ju bomo morda slišali na predvidenem novem albumu, zaenkrat pa ju premierno predstavljajo zgolj na koncertih. Na odru so se držali zdaj že njihove klasične postavitve – pevec v ozadju, vzporedno z bobni, kitarist in basist pa spredaj na levi in desni strani odra, medtem ko so se na platnu za bendom razprostirale projekcije.

Koncert so pričeli udarno s hitičem Ænema z istoimenskega albuma, pospremljenom z vzkliki in prepevanjem besedila s strani celotne poslušalske baze v areni. Ljudje so kljub predskupini zelo očitno prišli poslušat enega svojih najljubših bendov. Zasedba je tudi nadaljevala s singli, najprej z The Pot z albuma 10,000 Days, nato pa še s skladbama Parabol in Parabola. Glede na redke koncerte v zadnjem desetletju je zasedba že v začetni fazi špila pokazala, da je v precej dobri formi, da še vedno zmore odigrati vse kompleksnejše prehode in da je Maynardov vokal še zelo daleč od pešanja.

Še posebej pa to lahko drži za novi skladbi Descending in Invincible, ki sta sledili. Na prvi posluh se sicer morda bolj medli novosti, a deloma tudi zato, ker ju še ne poznamo kot ostalih. Obe skladbi sta dolgi čez deset minut in – kot je značilno za Tool – z več različnimi deli in zahtevno ritmiko. Če bi povzeli komentar tovariša obiskovalca koncerta, sta skladbi slišati kot presek vsega njihovega dosedanjega dela – od zgodnjih trših metalskih zvokov do kasnejših žanrsko bolj progresivnih prijemov. Prav poseben koncertni manever pa je bila taktična umestitev ene najbolj prepoznavnih zasedbinih skladb Schism z legendarnega albuma Lateralus med oba nova komada, z nepozabnim basovskim začetkom Chancellorja, uvodom, ki je še prav posebej podžgal publiko.

Sledili so še trije hitiči, Intolerance, Jambi in Forty-six & 2, nato pa je naš užitek prekinil cca. 13-minutni intermission, odštevanje na zaslonu pred nami. Malce čudna poteza v že tako prenapolnjeni dvorani, po drugi strani pa so se Tool na ta način izognili vzklikom za bis, za katerega smo zaradi odštevanja vedeli, da in kdaj se bo zgodil. Končno je bis nastopil s solom Careyja, ki je prikazal svoje bobnarske sposobnosti in predvsem zbirko prehodnih bobnov, ki so vseskozi koncert na trenutke celo malce premočno uhajali iz zvočnikov, zasedba pa je nato nadaljevala z mogočnim hitom Vicarious. Za konec pa je četverec prihranil skladbo Stinkfist, eno močneje cenzuriranih skladb v zgodovini zasedbe, prepoznavno tudi po zanje značilnem stop motion animiranem, grotesknem videospotu. Pred to zaključno skladbo je Maynard kljub uradni prepovedi obiskovalce pozval k temu, naj se slikajo in snemajo, kar se je zdelo kot malce nepotrebna gesta, njihov odhod z odra pa je hudomušno pospremila skladba zasedbe Abba - Dancing Queen, ki ji je sledila še Take A Chance On Me.  

Kot je bilo pričakovati, je užitek v koncertu otežila gužva v razprodani areni, a je bilo stanje kljub temu vzdržno, ker Tool vendar niso klasični žur bend in zahtevajo precej pozornosti ob spremljanju ritmičnih vzorcev in kompleksnih besedil z bogato sporočilnostjo. Morebitno utesnjenost so prostorsko razbile bogate vizualije, ki so segale po celotnem prizorišču v obliki heptagrama, ki je med koncertom spreminjal obliko in nagib, izseki animacij iz videospotov ter raznobarvni laserji. Razveselili smo se tudi razširjenih verzij skladb Schism in Vicarious ter seveda novih komadov, ki naj bi izšli čez dobra dva meseca. Če se bo to zares zgodilo, na Tool v Evropi verjetno ne bo treba čakati ponovnih dvanajst let.