YANN TIERSEN, TINY FEET, KOSMISCHER LÄUFER

Recenzija dogodka
23. 2. 2015 - 14.30

Kino Šiška, 21. 2. 2015

 

Sobotni večer v katedrali Kina Šiške je bil zaznamovan z razprodanim in težko pričakovanim koncertom bretonskega multiinstrumentalista Yanna Tiersna, ki so se mu poleg matičnih članov zasedbe pridružili še Tiny Feet in posamezniki iz projekta Kosmischer Läufer. 

Za uvodno kovinsko temačnost je z nekaj skladbami s prvenca »Silent« poskrbela francoska glasbenica Emilie Quinquis, ki jo sicer poznamo pod psevdonimom Tiny Feet. Za produkcijo njene prve plošče je bil odgovoren Yann Tiersen, zato njunega koncertnega soudejstvovanja ne moremo razumeti kot rezultat naključij. Samozavestna drža eksperimentalne glasbenice se je sprva zdela nekoliko ambivalentna v primerjavi z uvodoma pasivnim občinstvom, ki je sede pričakovalo bolj dramatičen zvočni razplet. Ozek nabor ritmov, beatov in melodij, ki ga je avtorica oblikovala z izmenjavo odzvenov električne kitare, električnega basa in elektronike, je sam po sebi ustvarjal lahkotno in zadušljivo vzdušje hkrati. Bolj zapomnljiva kot sam vokal je bila njena govorica telesa. Njeni gibi niso bili videti kot plesni ali uigrani, temveč kot spontane telesne reakcije na določen šum. Nepredvidljive glasbene kompozicije je Tiny Feet osmišljala z občasnimi intermezzi. Ustrezno dopolnilo njenemu nastopu so bili tudi svetlobni efekti, na podlagi katerih je bilo mogoče predvideti razvoj posamičnih skladb. 

Yann Tiersen nas je tokrat po štirih letih od zadnjega obiska pozdravil z repertoarjem skladb z nedavno izdane plošče, Infinity. Naturalistični pripovedi iz prvega dela skladbe Meteorites, ki jo je Yann uporabil za uvodnik v živi izvedbi, je občinstvo prisluhnilo, še preden je stopil z zasedbo na oder. Na koncu pripovedi je sedel za klavir in nekaj trenutkov za tem se mu je pridružilo še pet preostalih članov. 

Elastičnost in instrumentalna večdimenzionalnost, ki smo ju morebiti pogrešali pri predhodnici Tiny Feet, sta s Tiersnovo zasedbo dosegla vrh že s prvo omenjeno kompozicijo. Razgibanost koncerta se je manifestirala tudi pri skladbi An Maen Bihan. Njeno eksplozivno instrumentalno strukturo je tako kot že na studijski verziji dopolnil vokal glasbenice Tiny Feet, ki se je poslednjič pojavila na odru.

Čez celoten Tiersnov nastop smo sledili ne le frekvenčni menjavi instrumentov, temveč tudi spremenljivi fizični poziciji izvajalcev na odru. Posebno vlogo pri oblikovanju specifičnih vizualnih podob je odigrala tudi svetlobna scenografija. Skoznjo smo se namreč premikali med intimo, ki so jo definirale majhne luči ob posamičnih izvajalcih, in invazivnimi svetlobnimi efekti, ki so razbili iluzijo o neposredni interakciji med občinstvom in nastopajočimi. 

Ob upoštevanju izmenjave avdio-vizualne podobe celotnega dogodka bi bilo mogoče Tiersnov nastop razdeliti v tri fluidne sklope. V prvem delu smo sledili prepletom novejših in starejših kompozicij, v katerem je bretonski glasbenik ves čas nihal med posamičnimi vlogami. Kot pianist je bil postavljen v središče zasedbe, medtem ko je kot violinist ali kot tolkalist zdrsnil v ozadje in vidnejšo vlogo prepustil preostalim članom zasedbe. Kot vokalist je Tiersen pretežno drsel v sfere stranskih vokalov in prvenstveno funkcijo prepustil vokalistu in klaviaturistu, Ólavurju Jákupssonu. 

V drugem sklopu je Tiersen nastopil sam. Prvi klavirski skladbi, The Long Road, je sledila violinska kompozicija The Wire, obe pa sta bili pozdravljeni z odobravanjem navdušenega občinstva. Vizualni kontrast med prvim in drugim delom Tiersnovega udejstvovanja ni bil potrjen le s številom sonastopajočih, temveč tudi s samo scensko postavitvijo luči. Najverjetneje najintimnejši trenutek se je zgodil ob skladbi The Long Road, pri kateri je celoten prostor osvetljevalo manjše svetilo ob Tiersnovem klavirju.

Tretji in zaključni del sobotnega koncertnega dogodka je Tiersen zaokrožil z idejnim vodjo projekta Kosmischer Läufer, Drewom McFadyenom. Projektu so se pridružili tudi člani Tiersnove zasedbe; vokalista Ólavur Jákupsson in Lionel Laquerrière ter bobnar Neil Turpin. Avdio-vizualna izkušnja ogleda projekta Kosmischer Läufer se je povsem razhajala s prvotnima sklopoma, ki sta se gibala v zvočjih violine, klavirja, vokalnih harmonij in posamičnih elektronskih vložkov. 

Pri spremljanju projekta, ki ga je v Vzhodni Nemčiji med leti 1970 in 1983 osnoval Martin Zeichnete, je občinstvo zdrsnilo v kraut-rockovske vode z intenzivnim poudarkom na mračnjaško elektroniko, ki je močno izražala čas svojega nastanka. V pretekli čas občinstva ni potegnil le agresiven zvok elektronskega eksperimentiranja in Tiersnovega poigravanja na klaviature v skladbah »Zeit zum Laufen 172«, »Die Kapsel« in »Tonband Laufspur«, temveč tudi vizualije, ki so bile osnovane v skladu z na novo odkrito glasbo vzhodnonemškega skladatelja.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.