64. Jazz festival Ljubljana tretjič
Križanke, Cankarjev dom in Park Sveta Evrope, Ljubljana, 5.–8. 7. 2023
Vnovič se obračamo k prvemu tednu julija, ko so se iz Cankarjevega doma in njegove neposredne bližine slišale melodije 64. Jazz Festivala Ljubljana. Včeraj smo se posvetili koncertom, ki so se dogodili v četrtek, pogled pa danes upiramo v štiri festivalske dni in nekaj posameznih koncertov. Iz dneva v dan so se bolj sistematično strukturirani festivalski koncertni seti raztapljali v vse bolj nepredvidljive in svobodne odvode. V sredinem večernem ambientu pregretih kamnov dvorane v Križankah so se pozno v noč najprej vile nežne kompozicije glasbenika Alfa Mista.
Odnos med hiphopom in jazzom je bil skozi zgodovino sprva razumljen kot parazitski odnos, Alfa Mist pa si prizadeva za oznako simbioze, ki se danes kaže kot gonilo ene najzanimivejših in plodovitejših scen, novega londonskega jazza, toda Mist ne stoji v njenih prvih vrstah. Umetnik je v glasbene vode vstopil skozi produciranje in komponiranje hiphop podlag ter skozi igranje klavirja. V zadnjih letih so ga sodelovanja z glasbeniki, kot je Yussef Dayes, bolj trdno zapečatila tudi na jazzovski sceni, ljubezen do tega žanra pa je najjasneje poskusil pokazati na aktualnem, zadnjem albumu Variables. Svojih korenin ni v celoti izpulil, temveč jih je raje usmeril v rast glasbe, ki skuša nekoliko upogniti žanrske ločnice. Morda se je prav zato znašel na programu letošnjega ljubljanskega festivala jazza, ki je brskal po modernih odvodih tega žlahtnega žanra. Mistovo diskografijo zaznamujejo sproščena in introspektivna raziskovanja, s katerimi želi najti nov prostor med rapom in orkestralnimi teksturami, toda ta splet je na koncertu izpadel bolj ali manj neposrečeno.
Vodja zasedbe je bil od drugih članov ločen z inštrumentalno pregrado koncertnega klavirja in sintetizatorja, v tem pa je bil tudi utišan. Ta tehnični spodrsljaj je Mistove osrednje prispevke venomer potisnil v ozadje, medtem ko so trobenta, kitara, bas in bobni strumno marširali dalje in naprej. Toni klavirja so bili najbolj izpostavljeni v trenutkih pretočnega nošenja občinstva iz ene pesmi v drugo, kadar je zvok ebenovine odmeval v solističnih dejanjih. V naravnem ambientu nekakšne nokturne melanholije se je zasedba pod močnim vodstvom bobnarke Jas Kayser brez spodrsljajev postopoma zibala med otožnimi in igrivimi melodijami in za sklep taktično prišparala enega najbolj razigranih in prifrknjenih komadov iz Mistove diskografije, ki je publiko pognal v stoječ aplavz in energično zaključil sicer precej nezanimiv in pomanjkljiv koncert.
Na nogah je občinstvo vztrajalo tudi skozi celoto naslednjega in zadnjega koncerta v Križankah, nastopa Benjamina Clementina. Angležev razgiban tenor je na slovenskih prizoriščih odmeval že tretjič, tokrat v spremljavi novega albuma And I Have Been. Kot je glasbenik obljubil davno tega, se nova izdaja dotika predvsem ljubezenske tematike in kaže ponovni obrat k intimnejšim izpovedim. Novo izdajo ob prepoznavnem, skoraj opernem petju in klavirski podlagi sedaj spremlja še nabor godal. Na Clementinovo željo so se mu tudi na ljubljanskem odru pridružili člani slovenskega godalnega seksteta.
Nekoliko okorni, toda hkrati prijetni pogovori so razdrli kakršnokoli pretočnost koncerta, čeprav so v navidezni spontanosti služili širšemu namenu. Clementinova prisrčno štorasta osebnost je očarala marsikoga, zverziranost te vloge pa je zasijala v doslednem klepetanju in vključevanju publike v potek koncerta. Pevec je s tem previdno razbil monotonost, obenem pa publiko ohranil potopljeno v močne napeve. Pobuda za pridružitev obiskovalcev k petju je postopoma prerasla v Clementinovo dirigiranje publike. V vlogi nekakšnega spontanega zbora je občinstvo tako h koncertu prispevalo več od godalnega seksteta, ki je v dveh urah morda igral dobre tri minute. Večino koncerta so glasbeniki tiho presedeli v ravni liniji, nekoliko zmedeno gledali naokrog in čakali na svojo iztočnico.
Clementine je odet v zlate luči ponudil simpatičen nastop, ki mu ne moremo odreči kvalitete, vendarle pa se sprašujemo, zakaj je bil v okvir jazz festivala vpleten pop glasbenik. Marsikateremu ljubitelju jazza je ta dvojni koncert v Križankah dvignil obrvi. Vsesplošna eksponentna rast cen, popolna ločenost od osrednjega dela festivala v in ob Cankarjevem domu ter žanrsko neposrečena umeščenost v kontekst festivala, posvečenega raziskovanju jazza in predstavljanju posebnosti in izstopajočih glasbenikov. Vse to odpira vprašanje, ali je bila to organizacijsko premišljena poteza, ki je želela festivalu dodati razgibanost in pestrost ali je šlo pri tem zgolj za priklicevanje večjega števila obiskovalcev.
Če je prvi festivalski dan vodil v takšna premišljevanja, pa tega nikakor niso sprožili norveška saksofonistka Signe Emmeluth in njen kvartet Amoeba. Zasedba, znana po svojem avantgardnem tonu, ki v sceno prodira pod oznakami svežine, novosti in drugačnosti, je zadovoljila vsa pričakovanja. Od samega začetka je intimnejši prostor Kluba Cankarjevega doma prežemala eklektična energija. Obrnjena drug proti drugemu sta na levi strani odra stala koncertni klavir, na desni pa prepariran tolkalski set. Med njima je središče zavzemala Emmeluth in tik ob njej kitarist Karl Bjorå. Postavitev sama je narekovala dinamiko zvočnih kompozicij. Bobnar in pianist sta delovala drug proti drugemu, neskladni ritmi in močne melodije pa so se srečevale v točki saksofonistke, ob tem pa je bil epicenter tega glasbenega potresa tudi točka valovitih izbruhov, ki so uokvirjali zvok.
Nekaj, kar namiguje na kaos, je bilo poigravanje v skakanju med kompozicijo in improvizacijo. V nekoliko nižjih in počasnejših tonih se je celotna skupina majala in gradila fluidnost, ki spominja na repetitivnost, kot jo opazimo pri jam sessionih. Ponavljajoče se zanke melodij so ponujale nekoliko bolj linearno kompozicijo, v kateri so se našli tudi trenutki za solaže, ki pa so hitro prerasle v nove eklektične momente.
V petek zvečer je oder pod starim drevesom zavzela kompozicija flavtistke Neže Zupanc z naslovom Glasba za namišljeni film. Koncert je potekal v sklopu serije krajših nastopov mladih glasbenikov v okviru projekta .abeceda VI. Projekt mladim skladateljem ponuja platformo in vodenje v rasti na področju predvsem sodobne klasične glasbe. Tridesetminutni nastop je prepredalo dosledno trenje med močno polemičnimi razpoloženji. Močno interpretativna glasba je zahtevala nekoliko bolj zbrane poslušalke, vendar si je zasedba pozornost nenazadnje izborila tudi z bliskovitimi, včasih zahtevnejšimi, spet drugič izjemno priljudnimi melodijami. V primerjavi z drugimi koncerti znotraj projekta je kompoziciji Zupanc vladal bolj poln zvok, žal pa je bil ta nastop, kot tudi vsi preostali koncerti inštituta .abeceda, nekoliko odrinjen na rob festivala. Mimoidoči poslušalci, ki so čakali na druge koncerte, so tako nastop preveč preglasili in zatrli pravo potopitveno izkušnjo namišljanja nekega filma.
Od jasno komponiranih in čvrsto zastavljenih nastopov Clementina in Mista prek mešanice improvizacije z zastavljenimi linijami Signe Emmeluthine Amoebe smo v soboto prispeli do točke improvizirane glasbe. Saksofonist Cene Resnik, Luís Lopes z električno kitaro in bobnar Samuel Ber so v dveh daljših skladbah zasledovali meje kaosa. V oči je od začetka bodel Lopesov način igranja, vsaka novo ubrana tehnika je zahtevala tudi svojske prijeme kitare. Ta je bila na trenutke kot majhen otrok, pestovan v njegovih rokah, medtem ko je glasbenik igral pri samem vznožju vratu kitare. Rezultati teh nežnih prijemov so bili kričeči, cvileči, iz njih so se sprožale žagajoče melodije. Linearno so se vlekle skozi koncert, medtem ko je Resnik v krajših intervalih tako zvočno kot vizualno postavljal popolno nasprotje električni kitari. Sporadično igranje je odločno koketiralo med ekstremi razpoloženja, ki so se očitno upirali v bolj enolične ostre tone kitare. Med njima je v tej dinamiki izstopal bobnar. V svojem svetu, skoraj z zaprtimi očmi je iskal prijetnejše, bolj ležerne poteze v gmoti rastočega zvoka.
Zasedba Resnik/Lopes/Ber je nemalokrat udarila po mejah poslušnega. Trio je skupaj držala nekakšna implicitna zaveza po nujnem vzdrževanju vznemirjujoče energije in neprestani morfozi stilov. Ponavljajoče se zanke melodij so bile prisotne, toda hitro tudi izbrisane, ne glede na to pa se je triu mestoma uspelo popolnoma uskladiti in nas navdušiti.
64. Jazz Festival Ljubljana prvič
64. Jazz Festival Ljubljana drugič
64. Jazz Festival Ljubljana tretjič
64. Jazz Festival Ljubljana četrtič
Na fotografiji Alfa Mist (foto Sofija Ivandič)
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Napočil je čas, ko bi se lahko pisci in piske na erešu vprašali kaj sploh počno... in nehali pisati neumnosti. Očitno smo bili na povsem drugih koncertih ali pa pri vas droge prijemljajo.
Mislim, valda ne moremo pričakovati, da se bomo vsi strinjali, kako vidimo in slišimo glasbene nastope. Za razliko od vas pa je Sofija vsaj podala konkretne argumente, zakaj vidi zadevo, kot jo vidi. Hvala bogu, da še kdo uživa na pop nastopih jazz festivala, ne rabite pa se zato počutiti užaljene.
Komentiraj