King Krule @ Kino Šiška

Recenzija dogodka
2. 11. 2023 - 14.00

Kino Šiška, Ljubljana, 31. 10. 2023

 

Od Londona do Liverpoola
 / 9. 8. 2023

Z maskami in mejkapom okrašenim množicam je slovenska prestolnica minuli torek, kot je navada za noč čarovnic, nudila ducate klubskih in koncertnih dogodkov. Sami smo se odločili, da večer preživimo v Kinu Šiška, kjer je po malo več kot petih letih od svojega zadnjega obiska pri nas dvorano ponovno razprodal angleški kantavtor Archy Ivan Marshall oziroma King Krule. Krule se je v Ljubljani ustavil v sklopu ture, na kateri predstavlja album Space Heavy, četrti dolgometražni izid. Ta je, kot je bilo od glasbenika pričakovati, nadaljeval potovanja po osebnem, melanholičnem tekstopisju, ki definira avtorjevo diskografijo že od mladih let.

Za nastop naj bi nas sicer ogrela ameriška glasbenica in Krulova stilska sorodnica Okay Kaya, a, kot se žal zna zgoditi s slovenskim javnim prometom ob takšni nesrečni uri, smo minute, ki bi jih preživeli pred odrom predizvajalke, zagonili v tranzitu. Začetek Krulovega koncerta smo, na srečo, ujeli pravočasno in si izborili prostor v prednjih vrstah nabite dvorane, v kateri se je ta čas že začel trušč ob prihodu glasbenika in njegove številne posadke.

Kot v raznih medijih slišimo o Krulu, se zdi, da sta avtor in njegova glasba pogosto izluščena na peščico identifikatorjev – govorijo o glasbeniku, čigar delo zaznamujejo melanholična vzdušja, nostalgične, zasanjane harmonije in nek kreativni nazor, ki je konstantno obrnjen k notranjemu raziskovanju – k zavesti, razklani med naivno fantazijo rock zvezdnika in strahovi, ki sovpadajo z njegovo dejansko realnostjo. Takšne, že morda zlajnane floskule o otožnih indie rock mučenikih morda res stopijo v spomin, ko odrska razsvetljava jadra med vsemi odtenki sončnega zahoda, glasba pa stopa po enako romantičnih živcih.

Četudi Krulovi komadi velikokrat odsevajo tisti mili, samotni indie stereotip, pa glasbenika še zdaleč ne moremo obsoditi enoličja. Koncert se je v bistvu začel v čisto drugi maniri, z naborom starejših, bolj »nabitih« komadov, ki so hitro razigrali publiko in iz nje izzvali vzklike besedil ali klice po tem ali onem klasiku diskografije. Krule se je na šišenskem prizorišču dokaj hitro udomačil, prav tako pa se je udomačila tudi njegova posadka – saksofonist Ignacio Salvadores je plesal in skakal po robu odra, preostala ekipa pa je žgala naprej svoje in ustregla občinstvu z Baby Blue in drugimi nepogrešljivimi deli kanona Kinga Krula. 

Koncert se je sicer stalno gibal po nekem udobnem pasu med hitrejšimi in bolj umirjenimi komadi, a vsekakor se Krule s široko paleto zvočnih orodij in predvsem z dodatkom saksofona loti bistveno bolj razgibanega zvoka kot nekateri scenski sodobniki – predvsem, če upoštevamo, da izhaja iz tiste generacije indie rock ustvarjalcev, ki se je rodila – in je še vedno stilsko usidrana – v časih Maca Demarca in stoterih derivatov. Krulu se uspe izogniti temu, da bi se zapisal v pretirano ozko, enobarvno zvočno nišo, in ne bedi predolgo nad istimi nostalgičnimi klišeji, temveč je sposoben v istem večeru na plan spraviti scene, ki imajo za skupni imenovalec zgolj njegov tipično apatičen glas in neko splošno kontemplativno estetiko. Sicer pa se zdi, da operira z zelo bogato zalogo idej, iz katerih mu uspe iztisniti konsistentno privlačen zvok – z njim uspešno prepriča stare oboževalce in brez dvoma zajame tudi nove.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.