Trnje Fest in šuplje priče o krizi glasbenega novinarstva (1. del)

Trnje pri Pivki, 7.–8. 7. 2023

Glasba / RŠ recenzija

Trnje Fest in šuplje priče o krizi ... (2. del)

...

Luka Hreščak

 / 22. 7. 2023

»Aaa, ti si ta! Je rjku Doles, de boš pršu, ja!« je buhnil Ize, ko sem mu z nekolikšnim zadržkom obrazložil, da naj bi imel za oba dneva zagotovljeno novinarsko akreditacijo. Z zadržkom predvsem zato, ker se mi za takšne reči, kot je Trnje, vedno zdi malone perverzno, da zastojnkarim pri vstopnini, četudi honorar za pričujoči tekst ne bo znesel niti za pol sicer legendarno poceni dvodnevne vstopnice. Klapa, ki Trnje drži pokonci že petindvajset let in se skozi leta zgledno dopolnjuje z mladinskimi silami bistriškega MKNŽ-ja, postojnske kište in vseh vmesnih, bolj ali manj zabačenih kotlin, pobočij in greznic, za kolektivno dobro vsako leto prostovoljno gara in jaz, kao neki profesionalni muzički novinar, naj bi dobil zastonj vstopnico samo zato, ker bom na koncu o vsem skupaj spisal nek glup tekst, za katerega se danes že itak pričakuje, da bo zlizan od vrha do dna, poln zajebanih pridevnikov in ... A kaj, ko mi je Ize, še preden mi je uspelo izustiti svojo perečo notranjo dilemo, okrog zapestja že zalimal sivo zapestnico – in Trnje je bilo moje. Šuplje priče. Čista perverzija; samo še majica z napisom »ko nas jebe« mi je manjkala in bil bi popolna karikatura vsega, kar je danes narobe z glasbenim novinarstvom.

Bil sem relativno zgodnji. Vse je bilo še nekje vmes. Dilema lastne pozicije izpred nekaj minut je vrtala in vrtala. »Koji kurac v resnici sploh delam tu?«, se vprašam. »Komu na čast se bom na koncu pretvarjal, da kao točno vem, o čem govorim, da kao štekam muziko bolj kot ostali obiskovalci, ker so me kao na RŠ-u za to vrhunsko izučili.« Šuplje priče. Odnos, ki ga obiskovalci Trnja gojijo do raznih muzik, je tako ali drugače nekaj, kar nima absolutne veze s pogledom konvencionalnega recenzenta. Celostno bistvo festivalske izkušnje oziroma razlogov, zakaj se ljudje vsako leto tako radi spuščajo v partizanske hoste pivške kotline, nima toliko veze s samo muziko. Vse ključne reči se zgodijo vmes – med muziko, tovarištvom, mrzlo bjro in švas aparati. Bit je v vmesni črti družbenega, to je v polju, ki se ga glasbeni recenzenti praktično nikoli ne lotimo. Včasih se zdi, da po vseh generacijskih rešetanjih ambicioznih piscev in po vseh zastavkih raznorodnih uredniških politik, ni še nihče korenito zapopadel vprašanja dejanske relevantnosti in ustreznosti recenzetskih form, klišejev in občih načinov obravnave, ki jih uporabljamo. Tako ali drugače se slejkoprej vsakemu nadobudnemu piscu zazdi, da je še najbolj smotrno, da začne profesionalno nabijat jajca in skoči v PR-ovsko delo propagandnih mašinerij raznorodnih založb, festivalov in tako dalje. Agenti profesionalne in objektivne glasbene analize naj bi bili. Šuplje priče. Kot da za muzičarje, založbe, festivale, klube in promotorje nismo zgolj in samo lahkoverni pokrovitelji, brez kakršnekoli vizije o tem, kakšno vlogo naj bi igrali v trenutnih aktualnostih glasbene potrošnje.

To so jebeno zajebana vprašanja, ki so me že skoraj privedla do tega, da bi na licu mesta vse skupaj pustil in za recenzijo angažiral kakšnega chat bota. Bistvene razlike itak ne bi bilo. S pogledom na šank, poln dobro in delno dobro znanih obrazov trnjske garde, sem vsaj za lep trenutek sklenil s tipičnim »ah jebeš, na koncu koncev smo ipak tu, da se ga napijemo, a?« in se odpravil po prvo pivo. »Mogoče pa sploh ne bi pisal o muziki« sem nadalje razmišljal, ko sem lutal po prizorišču – od šanka, med obema odroma, vse tja do kampa in vmes raztresenih diksijev. Malo za golo provokacijo, malo z resnim namenom preizpraševanja recenzentskih klišejev, ki sem jih nabral skozi leta. Jebeš to. Koliko ljudi tu pol bendov sploh ne sliši in koliko našvasanih panksov navzočo muziko pozna bolj intimno in celostno, kot jo bom jaz kadarkoli. Kako naj recimo tonskem magioničarju, kot je Babo oziroma Sivi vran, kot mu pravijo nekateri domači liki, komentiram in ocenim delo, ko pa človek sliši zvočne detajle, za katere sam sploh nisem vedel, da obstajajo. Zakaj se zdi, da je med laikom in glasbenim novinarjem zgolj ta razlika, da se drugi na koncu pač dela, da ve, o čem govori?

Nekaj dobrih minut pred štartom muzike me kolegica povabi, da ji pomagam postaviti šotor – absolutno, zakaj pa ne, »sej bomo na hitro«. Šuplje priče. Hitro ugotoviva, da je prišla brez dveh ključnih šotorskih palic. Šotor je nepostavljiv – ali pač? »Imaš kok štrik?«, navržem v upanju, da se iz situacije lahko rešiva z ad hoc taborniško akcijo. Imela ga je. Super, na konju smo. Šuplje priče – nisva tabornika, niti blizu. »Kaj če probamo to?« »Sej bodo klini držali, brez skrbi.« »Kaj pa če zvijemo tiste veje – DIY palca?« »Ajde.« V trenutkih pripravljanja bližnje veje za imprivizirano palico zagromi pri drugem, večjem odru. Štart muzike. Jebemti, evo ti, prvi recenzentski vtis leti kroz prozor. Nimaš kaj, treba je dokončat, kar smo začeli. Ko je bila reč vsaj približno podobna šotoru, se hitro poslovim, rekoč: »Ej pardon, jest rabm it, ipak kao neki recenziram.« Pospešena hoja proti odru. A kot nastavljeno, se vmes zgodi nekaj ključnega. Opazim namreč malo morje obiskovalcev, ki, kljub očitnemu začetku glasbenega dela festivala, še vedno nonšalantno posedajo pri svojih šotorih, brez večje brige za vse to, česar poglobljena analiza in kritika naj bi bila bit moje obravnave Trnja. »Evo ga. O tem je treba pisat. Jebeš muziko«, si pritrdim in počasi odjadram do prizorišča.

Drugi del naslednji teden.