Ale Hop & Laura Robles: Agua Dulce

Buh Records, 2023

Perujski zvočni umetnici, Alejandra Cárdenas oziroma Ale Hop in Laura Robles, sta si nedavno prekrižali poti v elektronski evropski metropoli – Berlinu, kjer obe ustvarjata. Glasbena pot Ale Hop je bolj elektronsko naravnana, eksperimentalne zvočne svetove gradi s poudarkom na električni kitari s sintetiziranimi modulacijami in drugih digitalnih tehnologijah, s katerimi ustvarja predvsem sodobno elektronsko glasbo. Leta 2023 je bila tudi ena od ustvarjalk, ki jih je izbrala platforma Shape, zato smo jo lahko videli na festivalih, kot je domača Sonica, oktobra pa bosta z Lauro Robles nastopili na poljskem festivalu Unsound. Laura Robles, tudi Perujka, pa glasbeno potuje po primarno analogni orbiti ritmov cajóna, perujskega folkovskega uporniškega inštrumenta. Poseže tudi po elektronskemu cajónu, ki ga je sestavila sama, in v splošnem velja za virtuozinjo izbranega inštrumenta. Umetnici sta stičišče interesov našli v raziskovanju perujske kulturne zgodovine afro-perujske glasbe v odnosu do španskega kolonializma in v zamišljanju možnih sodobnih interpretacij te zapuščine. Tako je nastal njun prvi skupni izdelek Agua Dulce, ki je izšel pri dobro vzpostavljeni perujski založbi Buh Records, pri kateri je Ale Hop že stara znanka.

Glasba / RŠ recenzija

Sonica 2023

Spet smo bile na Sonici

Ula Kranjc Kušlan

 / 28. 4. 2023

Album Agua Dulce združuje dve osnovni orodji, elektronski cajón in modulirano električno kitaro ter dodajanje eksperimentalnih elektronskih prijemov, s katerimi avtorici želita razmišljati o kolonialni preteklosti Peruja skozi prizmo glasbe. To zgodovinskost riše že sam cajón, ki je bil kot inštrument prvotno narejen iz lesenih škatel in gajb in s katerim so ritme ustvarjali črnski sužnji. V času španske kolonizacije so v 19. stoletju za nekaj časa uvedli prepoved uporabe cajóna – tedaj inštrumenta upora, orodja marginaliziranih – in s tem iz kulturne zavesti izrinjali uporniške motive. Sedaj je cajón pobeljen inštrument, kot večina črnskih glasbenih izumov. Kolegica je pred časom dejala, da je cajón novi ukulele, saj si ga lasti že vsak drugi jebeni tabornik. Laura Robles in Ale Hop poskušata inštrumentu vrniti naboj, ga postaviti na mesto robnih, eksperimentalnih muzik in ga pokazati v drugačni luči. 

Hop in Robles sta kot središčno metodologijo nastajanja albuma uporabili improvizacijo in s tem ohranjali poudarek ne le na soničnosti, temveč tudi na interakciji med glasbenicama in glasbiloma in na sprotni interpretaciji tematike, ki jo obravnavata. Strukture pesmi so utemeljene na enem ali več ritmih in tempih, enkrat nosijo jasno rdečo nit, drugič ne. Prosti tok raziskovanja možnosti cajóna z raznovrstnimi afro-latinskimi plesnimi ritmi, kot sta landó ali zamacueca, in spajanje elementov nojza, šuma, drona in drugih raziskujočih prijemov postavita inštrument v čisto drugačen kontekst. Je v rokah osebe, ki se njegove zgodovine in pomena zaveda in ga hkrati poustvarja znotraj povsem novega konteksta. 

Atmosfersko je album temačen, apokaliptičen. Ob kompleksnih, intenzivnih perkusijah se namreč iz ozadja v ospredje in nazaj odmevajoče ali ostro pojavljajo zvoki kričeče narave in prevzemajoče, morda kar vseobsegajoče neizbežne, dronu podobne figure. O albumu lahko razmišljamo na več načinov – vsekakor pa odpira prostor interpretaciji. Lahko slišimo neposredno interpretacijo postkolonialnega oziroma neokolonialnega Peruja, lahko slišimo odnos med naravo in tehnologijo ter njuno integracijo, lahko slišimo tehniko, lahko pa nam album Agua Dulce vzbudi čustva, premisleke in interpretacije, ki niso bile naštete. Verjetno se bo nam, belskemu evropskemu poslušalstvu, teža njune muzike prej izmuznila kot zasidrala v telo. Vendar ima elektronska glasba to srečo, da ni tematsko omejena – postavi nam nek atmosferski svet, ga gradi in razdira; kdo smo, kaj razmišljamo in kaj čutimo, ko smo v tem svetu, pa je prepuščeno nam. 

Kot celota je album Agua Dulce smiselno kontinuirano in zaokroženo delo, za pravo poslušalsko izkušnjo pa se je zagotovo treba odpraviti na živ koncert umetnic in se potopiti v sonični proces, kot je to tudi v navadi za eksperimentalne in nojzerske muzike. Kot poslušanje čarovnij modulirane harfe domače Rouge-ah ali pa apokaliptičnega pripovedovanja dvojca Darla Smoking. Moraš biti tam in to začutiti.