ANDREW BIRD: HANDS OF GLORY

Mom & Pop, 2012

Chicaški žvižgač Andrew Bird ni ravno klasičen kantavtor. Kot multiinštrumentalist nas ponavadi razveseljuje s precej kompleksnim in skrbno, skoraj filigransko izdelanim rustikalnim folkom, ki je bolj kot prizemljeni in zaprašeni americani soroden baročnemu indie popu, verjetno predvsem zaradi svoje izčiščenosti pa tudi zaradi Birdove izbire zvočil, komponiranja in interpretacije. Njegova najnovejša plošča, ena izmed dveh stvaritev, ki jih je izdal v letu 2012, je posledično nekakšna izjema, saj Andrew na njej brodi ravno po bolj ljudskih, countryjaških vodah. Na Hands Of Glory tako najdemo celo priredbi skladb dveh kultnih imen iz različnih obdobij levopoljnega countryja. 

Birdova verzija pesmi When That Helicopter Comes zasedbe The Handsome Family je precej zvesta originalu, a ključno zaznamovana z odlično apokaliptično atmosfero, ki črpa navdih za slikanje podob katastrofalnih poplav, neviht in vsesplošne kataklizme iz kombinacije zvokov zasedb Giant Sand in Calexico ter plošč legendarne založbe Sun Records. Izvedba Van Zandtovega komada ni tako navdušujoča, čeprav Birdova interpretacija country vokala izpade precej prepričljivo, zato pa toliko bolj očarajo ostale skladbe. Otvoritvena Three White Horses je še najbolj tipično birdovska, z obilno količino zavijajoče pojoče žage in reverbanih violin, Railroad Bill spominja na bolj poskočne trenutke Ryana Adamsa, ko je še igral z Whiskeytown, zaključna pesem Beyond The Valley pa je razpuščen devetminutni jam, v katerem mantrično ponavljanje refrena za minuto ali dve popolnoma preplavi hipnotična zvočna sinusoida, potem pa se ob spremljavi čričkov vse skupaj razreši tako, kot se je začelo.

Če smo iskreni, nas Andrew Bird do sedaj nikoli ni prepričeval z ustvarjanjem otipljivih atmosfer oziroma s pesmimi, ki bi nas resnično transportirale po prostoru in času. Njegovi komadi so bili vedno prej za glavo kot za dušo. Zanimivo je, da se mu je ravno zdaj, na precej specifični plošči, ki na prvi pogled deluje bolj kot nekakšna vaja v slogu, uspelo malce približati poslušalcu in ga bolj neposredno nagovoriti, s tem pa posledično dodati svoji glasbeni sestavljanki še zadnji del. To, da je Andrew nenormalno talentiran muzikant, ki piše odlične pesmi, je bilo namreč že zdavnaj jasno.