ANDREW JACKSON JIHAD: CHRISTMAS ISLAND

Side One Dummy, 2014

Bend Andrew Jackson Jihad iz Phoenixa vsekakor spada med opaznejše skupine novejše ameriške punkrockovske scene, saj feni njenih podžanrsko raznolikih godb v vsako novo ploščo te zasedbe usmerijo veliko pričakovanj. Dvojec iz Phoenixa, ki je na snemanja plošč rad povabil tudi svoje glasbene prijatelje, svoje prepoznavnosti ni zgradil le z nenavadnim, provokativnim, vpijočim imenom, ampak predvsem z nabrito folkpunkovsko estetiko, energičnimi koncerti in svojstvenimi besedili. A dvojec Andrew Jackson Jihad se je kmalu odločil, da ga posedanje na klasičnih folkpunkovskih vzorcih ne zanima, zato sta Sean Bonnette in Ben Gallaty začela v svoje pesmi vpletati tudi druge žanre, kar je postalo najbolj vidno na prejšnji plošči "Knife Man". Ta se je predstavila kot utečena punkrockovska plošča, seveda še vedno začinjena s folkpunkovskimi vzorci.

In medtem ko smo pričakovali, da bodo Andrew Jackson Jihad, tokrat razširjeni v peterec, nadaljevali po tej poti in predstavili povsem punkrockovsko ploščo, so nas seveda presenetili in z novo ploščo "Christmas Island" na nenavaden način zavili na pot, ki pelje vzporedno s folk punkom. Lahko bi rekli, da so posneli ploščo, ki v osnovi nosi osnovne postulate folk punka, a je bolj glasna, razdrta, ima zamazan zvok, s katerim se skupina vali čez svoja tokrat precej bolj temačna besedila.

Andrew Jackson Jihad so na novi plošči scmarili mešanico folk punka, spevnega punk rocka, indie rocka in tudi klavirskega rocka, s katero utečeno preskakujejo med osnovnimi folkovskimi postulati, zamišljenimi ob akustični kitari in kontrabasu, ter ozvočenimi in gibljivimi hitrejšimi pesmimi, za katerimi stoji celotna klasična rockovska zasedba, brneča in glasna, oplemenitena s klavirskimi aranžmaji ter zvokom violončela in klaviatur. Rahlo groba glasbena podoba je odzivna, pesmi se v valečem tempu lepo pretakajo med seboj.

Glasbena struktura je torej spevna ter živahna in poskočna, kar pa ne velja za besedila, ki se nahajajo na drugi, senčnejši strani ulice. Kontrast ne bi mogel biti bolj jasno viden. Pesmi frontmena Seana Bonnetta, napisane iz osebne perspektive ali s pomočjo prikladno izumljenih subjektov, slikajo črne strani življenja. V njih prevladujejo smrt, žalovanje, tesnoba in frustracije. To je svet, v katerem ni nujno, da za dežjem posije sonce.

Kot je značilno za Andrew Jackson Jihad, so besedila značilno ekscentrična, težko ulovljiva, sarkastična, cinična, nepredvidljiva in prijetno absurdna. So polna pogosto težko razumljivih in skupaj zavozlanih pop in političnih referenc, ki se metaforično pletejo v igri besed.

A čeprav Sean Bonnette med drugim poje, da je tako zelo brezpomensko razumeti življenje in da je bil svet rojen zato, da ubije vse Jezuse, iz besedil na skupini svojstven način še vedno veje upanje. Kot pravi tekstopisec, so besedila zgolj soočanje z realnostjo sveta, ki dol tlači slabo orientiranega posameznika moderne družbe. Andrew Jackson Jihad ga želijo s trpkimi besedili, prevarantsko zavitimi v spevno glasbeno podobo, zgolj pripraviti, da spozna, kako brezzvezen in neodziven je ter da mora postati boljši človek. Kot sveže prepleskana stena v šolskem stranišču, ki so jo še do pred kratkim "krasile" svastike in imena deklet, ki jim vsi pravijo kurbe.

"Christmas Island", peti studijski album skupine, je bolj povezan od prejšnjih albumov, bolj enovit, iz dvojca v peterec razširjeno skupino pa prepoznava kot eno tistih, ki ji po več vidnejših izdajah v ožje zamejenem žanru folk panka in punk rocka še vedno uspe iznajti zanimivo glasbeno podobo za predstavljanje svojstvenih pogledov na svet.