Batuk: Música da Terra

Recenzija izdelka
11. 10. 2016 - 19.00

Teka Music, 2016

 

V tokratni recenzentski oddaji Tolpa bumov komentiramo sceno, ki ji na Radiu Študent namenjamo malo prostora. Podobno bi sicer lahko rekli za marsikatero sceno, vendar o Južni Afriki in Mozambiku res ne govorimo pogosto. Omenjali smo študentske proteste v Johannesburgu in Pretorii, poročali o rezultatih volitev v Južni Afriki, dosti manj pa smo govorili o tamkajšnji pestri kulturni sceni. Danes bomo na tem mestu izpostavili elektronsko trojico Batuk, ki jo sestavljajo pevka Manteiga ter elektroničarja Aero Mayelo in Spoek Mathambo in njihovo debitantsko ploščo Música da Terra.

Batuk se uvrščajo nekam v center pestrih žanrskih delitev, ki delijo soseske večjih mest Južne Afrike v grobem glede na ritem, način plesa in stopnjevanje aranžmajev. Razločevanje med žanri afropopa, kwaita , gqoma, shangaan elektra in t. i. broken beats je popisano tudi v trodelnem dokumentarcu The Future Sound of Mzansi, ki ga je režiral slavni producent remiksa She's Lost Control zasedbe Joy Division in član skupine Batuk Spoek Mathambo. Album Música da Terra združuje house z lokalno tradicionalno godbo pod geslom: "Iz Južne Afrike v svet." Trojica se je preprosto odpravila na teren, posnela dve mozambiški plemeni in rezultate vključila v komade ali pa specifične poliritmije poenostavila v zasnove lastnih skladb. Batuk se predstavljajo kot talilni lonec tradicije in modernega, domačega in tujega, plesnega in resnega - na podlagi tega pa kot nadžanrski band.

In medtem ko že utripa sirena, ki kliče neko kulturološko ali etnološko kritiko, je problem v tem, da glasba Batuk popolnoma stoji. Na prvi posluh je to glasba tiste prave neposredovane klubske estetike, izstopajočih ritmov in – kar je najvažneje – hitro se širi preko medijev. Poleg tega je Música da Terra album, ki brez težav najde mesto denimo tudi znotraj širše glasbene podobe Radia Študent, podobno kot v primeru Crystal Fighters s prvim albumom Star of Love, ko so se v času mature leta 2011 ti oglasili tudi v KUD-u France Prešeren. Batuk nam predstavljajo soroden poletni sentiment sveže plesne plažne elektronike in kitarskih viž, ki se sprijemajo z raznolikimi nalomljenimi ritmi, ob katerih se zibljejo boki in se dvigajo roke v zrak. Elektronika se na prvi posluh tu potrdi kot tista univerzalna združujoča muzikalična magija, kombiniranje blizu 10 jezikov, ki jih slišimo skozi besede z albuma, pa tudi ne izpade kot lingvistična ovira za poslušalca ali poslušalko. Komad za komadom je lahko klubski hit ali tudi bolj osebna izkušnja za poslušanje s slušalkami na ušesih.

Ah, ko bi le bilo vse tako lepo, da bi lahko na tem mestu že končali s tokratno recenzijo. Pa ne bomo. Batuk niso našli svoje prodajne niše le v Južni Afriki, temveč so agentom zanimivi tudi za območje Latinske Amerike in Evrope. Tu pa se Batuk predstavljajo kot površna reciklaža afriške tradicije, ki ne prispevajo nič kaj več kot kvalitetno nočno izkušnjo. V živo si celo nadenejo kostume in se namažejo s pisano barvo, v intervjujih pa jih gledamo oblečene v zlikane srajce z ličnimi živalskimi vzorci, in tudi sicer so to figure ozkih hlač in urejenih frizur.

V osnovi je problem že ta, da v izjavah pojem tradicionalnega vseskozi vežejo le na zvok, le na slišno, nereflektirana pa ostaja socialna forma glasbenega izraza, ki presega album in posamične skladbe. Če si zadevo ogledamo pobližje in seciramo posamične komade, jih lahko jasno razločimo glede na občutje, glede na mood, glede na péti jezik. Ob govoru o nadaljevanju glasbene tradicije pa ne želimo govoriti zgolj o žanrski opredelitvi in glasbi kot metafizični tvarini, temveč ne bi smeli pozabljati tudi načinov in okoliščin produkcije glasbe, tega, kako se neka specifična glasba širi in distribuira ter kakšno funkcijo opravlja ta širitev. Tu pa se tradicionalni modusi radikalno razlikujejo od širše glasbene projekcije, kot jo predstavlja tokratni fenomen Música da Terra.

Batuk so lep primer za razglabljanje o razmejitvah med žanrskimi prodajnimi nalepkami, o razmejitvah med popom, alternativo in world glasbo, s katerimi se glasbeni novinarji tako radi ukvarjamo. Niso ne eno, ne drugo, ne tretje, samega naslova Música da Terra pa zagotovo ne gre prevajati v »world music«, prej moramo razmišljati o parametrih nekakšne aktualne svetovljanske godbe. Toliko v razmislek ... 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.