BELLE AND SEBASTIAN: Girls in Peacetime Want to Dance

Matador, 2015

Belle and Sebastian se z deveto izdajo obračajo novim izzivom naproti ter blagozvočne in očarljive melodije in skoraj akustično instrumentacijo potiskajo v retro dance pop.

Skupina, ki je začela le kot projekt, je že po prvencu »Tigermilk«, katerega LP-ji so že v nekaj letih na trgu dosegali veliko višje cene, prerasla pričakovanja šolskega benda. Z drugo nadčasovno in tenkočutno izdajo »If You're Feeling Sinister« iz leta 1996 se je njihov sloves okrepil tudi v kritiških krogih, besedo in izdajo pa je poneslo tudi čez lužo.

Njihova glasba je simpatična, besedila bistroumna, melodije zasanjane in ujemljive, vse skupaj zveni precej iskreno in ne čudi, da je popularnost naraščala z vsakim novim albumom, tako v Angliji kot tudi Ameriki. Oziroma kot se je »Murdoch« rad izrazil; da njihova glasba v Angliji zveni dolgočasno, v Ameriki pa zanimivo. Leta 2003 je s singloma "Step into My Office" and "I'm a Cuckoo" zasedba dosegala visoka mesta na glasbenih lestvicah v Angliji. Po dveh desetletjih na glasbeni sceni in dolgoletnem sodelovanju z založbo Matador so na zadnji dolgometražni izdaji po nekajletnem zamiku, preizkušali nove zorne kote njihovega zasidranega statusa v nežnih rokerskih linijah in psihedeličnega popa.

Že sam naslov »Girls in Peacetime Want to Dance« implicira njihovo pretanjeno ironijo in željo po plesu, ki jo na več skladbah nakazujejo plesni disco ritmi, sintetizatorji in groovy basovske linije. Kolikor je kombinacija njihovih besedil in »catchy« melodij nadgrajena s prej omenjeno ritmiko razburljiva, pa po drugi strani celotna zvokovna kombinacija ne ponuja nič novega. Še več, izdaja zveni zelo obrnjeno nazaj v času, zelo nostalgično. Tako atmosfero skupina sicer nosi s sabo že vseskozi, ampak se lahko v nekaterih kontekstih ta retro simpatija, obrne v antipatijo, še posebej, če ni posebej velikih presežkov v kompozicijah.

Kombinacija folka, ki zelo spominja na Simona & Garfunkla, klubski duh v »The Party Line« in electro beati kot na primer v skladbi »Enter Sylvia Plath« so manj posrečene kombinacije na albumu in delajo glasbo preveč generično in enoplastno. Kljub temu, da je sicer ravno ta manira odlika skupine, pa v žanrih, ki so jih želeli uvesti na novi plošči, to ne deluje najbolje.

Ena izmed skladb, kjer je med perkusijami in funky kitaro plesni občutek uspešno sovpadel z ironičnimi besedili, je »Perfect Couples«. Prav tako tudi skladba »The Everlasting Muse« postreže z osvežujočo kompozicijo in vrtoglavim folk napevom, ki se simbolično konča z verzom: »Be popular, play pop and you will win my love.«. Gonilna sila skupine benda, Stuart, namreč ne skriva navdušenja nad popularnimi godbami, prav tako se z vsako izdajo bolj približujejo publiki.

Kljub temu, da se je skupina zvokovno preizkušala, pa ima tudi ta plošča veliko melanholične estetike skupine The Smiths in vsebuje nekaj skladb, ki bi jih lahko umestili v železen Belle and Sebastian repertoar. Skladbe, kot so »Allie«, »Today (This Army's for Peace)« in »The Cat with the Cream«, so delikatne, nežne, a obenem preizkušajoče. Ne čudi, da so sodelovali s producentom Benom H. Allenom, ki je držal taktirko tudi pri bendu Animal Collective in je mojster psihedeličnih odsevajočih in igrivih zvokov. Album sicer v občem smislu zvokovno ne prinaša nič novega, so pa aranžmaji elegantni in izpopolnjeni. Ravno vedno bolj povprečen zvok izniči trud detajliranih zvokov in okraskov, hkrati pa forme le redkokdaj dosežejo prag nekonvencionalnosti.

Zadnji album skupine je zagotovo zanimivo potovanje v njihov osvobojen in sanjaški svet zabav, vendar pa kvalitete skupine privrejo na plano v trenutkih, kjer se brihtno skladbopisje meša z intimnimi sladko-kislimi izpovedmi in napol akustično instrumentacijo. Trenutki tovrstnih intimnih zamišljanj, ki so jih v veliko večji meri ponudile nekatere prejšnje izdaje skupine.