Bong: Stoner Rock

Ritual Productions, 2014

V besedi in zvoku se bomo tokrat ukvarjali z zasedbo Bong, ki se bolj ali manj uspešno skuša zoperstavljati vzpostavljenim klišejem počasnih žanrov nekje med stonerjem, doomom in dronom. Kombinacije in variacije na omenjene zvrsti so se v minulih letih razcvetele bolj, kot bi si lahko pionirji zamaknjenih kitarskih riffov predstavljali na svojih začetkih, v poplavi tožanrskih bendov pa zato postaja vedno težje odkriti tista zrna, ki jih je vredno poslušati med kaljenjem.

Kot lahko slišimo v prvi skladbi Polaris, in kot bomo razpredali še v nadaljevanju, se Bong stonerskemu drgnjenju sicer precej na široko izogibajo, se pa vsaj s poimenovanjem pridružujejo nepregledni gomili bendov, ki se čuti poklicana slaviti vsemogočno zel in njene blagodejne učinke. Bongripper, Bongzilla, Weedeater, Stoned Jesus, Stoner Kebab, Belzebong in tako naprej v mestoma že bizarne poimenovalne stereotipe udejanjanja tovrstnih bendov. Ti običajno vključujejo nekaj bradatih tipov in, jasno, nepogrešljivo košaro zelene rastline, ki bojda odpira misli in širi obzorja. 

Če se bend odloči, da bo svojo identiteto tako ključno osnoval na vdajanju opojnim vsebinam in opisovanju posledičnega stanja duha in telesa, je na neki način pomembno, da se pri tem ne jemlje preveč resno. Podobno je denimo za svoje filme nedavno dejal čislani režiser Béla Tarr, ki pravi, da se mu zdi pomembno v svoje filme vključevati tudi neko obliko humorja, saj bi sicer deloval preveč smešen. Nekje na tanki meji med samoironijo in pretencioznostjo pa so se znašli Bong, ki, kot rečeno, s stonerjem kot glasbo samo po sebi nimajo veliko skupnega, se pa pridružujejo nekakšnemu šamanskemu, katarzičnemu vzdušju, ki bazira na repeticiji brnečih kitar in nekakšnih vzvišenih medklicih, ki zvenijo kot zaklinjanje svobodnjaškemu božanstvu ali pa uročevanje vodljivih množic. 

Album Stoner Rock na področju ustvarjanja samega benda ne prinaša kakšnega posebnega presenečenja ali nove definicije kateregakoli od omenjenih žanrov, a mu v plus vendarle štejemo to, da se s precej izmuzljivim humorjem iz naslova albuma vsaj malo obregne ob preširoke oznake zvrsti, kot je stoner rock, ali metal, če želite. Bong se v resnici sučejo nekje na dronovskih obratih, ki so jih najbolj učinkovito že davno nastavili Earth, pri tem pa Bong bolj kot to, da bi znotraj tega postavljali kakšne prelomnice, drobijo v nekakšni ustaljeni maniri.

Imamo torej dve skladbi, ki bazirata na izrazito repetitivnem, večinoma nizko uglašenem kitarskem brnenju. Prva skladba Polaris se zdi kot neskončna, a komajda napredujoča reinterpretacija enega samega akorda. Ta se izteče v malo več kot 36 minutah, a bi bilo težko trditi, da je to njen edini logični zaključek. Zadevo bi se verjetno dalo razvleči še veliko dlje, bend, ki je sicer znan po tem, da v album dostikrat zapakira kar svoja 'jammanja' oziroma žive nastope, pa na pričujočem albumu vendarle premore dovolj samoomejevanja, da se ustavi in meditacijo nadaljuje v naslednjem komadu Out of the Aeons. Ta vsekakor predstavlja svetlejšo in močnejšo točko na plošči, saj z nekoliko bolj subtilnimi kitarskimi teksturami poskrbi za precej večji dinamični razpon in sicer minimalistično okrasje monolitskih akordov.

A naj ne bo pomote, album ima vse, kar potrebuje za to, da je zelo soliden predstavnik bere letošnjih dronaž - dve epski instrumentalni odisejadi, ki minimalistično topotata po čutih, aluzije na vzhodnjaško instrumentalno migotanje, posrečeno nastavljeni delčki skrivnostnih govorjenih besed, monotono valovanje, skozi katero pa se v kosmih in pristno vije nekakšno pomirjujoče plemensko pulziranje.